Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo toženki jasno, da se zavezuje plačati obveznost iz posojila v primeru, če je posojilojemalec ne bo izpolnil, in da se je "formalnost" pristopa k dolgu, na katero se sklicuje toženka, nanašala na dejstvo, da toženka še ni bila vpisana kot lastnica na skupnem premoženju in ob podpisu pogodbe še ni bilo moč "garantirati" plačilo z nepremičnino. Ne drži torej trditev pritožbe, da ne gre za pristop k dolgu, saj ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 432. člena OZ.
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 43.643,18 EUR z obrestmi 9% letno, ki tečejo od zneska: - 33.000,00 EUR od 1.2.2017 dalje do plačila, obrestni zahtevek za plačilo obresti za en dan 31.1.2017 pa je zavrnilo, - 10.643,18 EUR od 7.2.2017 dalje do plačila, obrestni zahtevek za plačilo obresti od 31.1.2017 do 6.2.2017 pa je zavrnilo.
Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.390,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku navedenega 15 dnevnega roka dalje do plačila.
2. Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je notarka A. A. izrecno izpovedala, da tožena stranka ni pristopila ne kot porok, niti ni pristopila formalno, kot pristop k dolgu. Njena zaveza je bila, da bo pomagala posojilojemalcu, če on ne bi mogel odplačati posojila. Notarka je tudi povedala, da ni bilo opozorila za poroka. Tudi formalnega pristopa k dolgu ni bilo, ker tožena stranka ni konkretizirala, da bi rekla, da pristopa k dolgu. Notarka je povedala, da v konkretnem primeru ni šlo ne za poroštvo, ne za pristop k dolgu, rekli so, da bi želeli, da je toženka poleg. Zaveza je bila, da bo poplačala, ko bo lahko, če bo lahko, v tem smislu je izpovedala notarka. Formalno niso mogli urediti, ker tudi niso želeli tako narediti. Notarka je izrecno povedala, da toženka ni želela prevzeti poroštva. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Vsebina volje pravdnih strank in J. C. kot stranke pogodbe je bila drugačna, kot jo ugotavlja sodišče. Sodišče je obšlo navedbe tožene stranke, izpovedane glede njene volje glede sklepanja pogodbe, prav tako ni upoštevalo izjav notarke. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj sodišče zapiše, da je glede na trditev notarke, da je dva dni pred sestankom po e-mailu s strani tožnice prejela podatek, da bo k pogodbi pristopila tožena stranka, edina možnost sklepanja, da so bili vsi trije pogodbeniki dogovorjeni za vsebino pogodbe že pred sestavo notarskega zapisa in podpisom. Sodišče spregleda izpovedbo notarke v delu, ko ta pove, da tožena stranka ni bila lastnica nobene nepremičnine ter da je bil dogovor vezan na denar od prodaje. Sodišče odločilnih navedb v smislu ugotavljanja volje v sodbi niti ne povzame, kaj šele da bi se do njih opredelilo. Razlogi sodbe so tako v očitnem nasprotju z listinami oziroma z zapisniki v spisu in je zato podana kršitev določb postopka. Tožena stranka se tudi ne strinja, da v konkretnem primeru ni odločilnega pomena, ali ima toženkina zaveza naravo pristopa k dolgu ali je to poroštvena zaveza. Treba je izhajati iz trditev v tožbi. Tožeča stranka je izrecno podala trditve, da gre v konkretnem primeru za pristop k dolgu, kot rezervno možnost je navedla tudi poroštvo. Nedopustno je, da sodišče samo mimo trditev tožeče stranke išče materialno pravno podlago za opredelitev zaveze, kot jo vtožuje tožeča stranka. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo, da sta se v konkretnem primeru izpolnila oba odložna pogoja. Ni res, da je bilo med pogodbenimi strankami ob sklepanju posojilne pogodbe nesporno, da je toženka skupna lastnica nepremičnine, to je hiše, v kateri živi. V času sklepanja pogodbe tožena stranka ni bila lastnica nobene nepremičnine niti ni lastnica danes. Ne drži navedba sodišča, da je notarka toženko opozorila, da mora dejansko stanje glede nepremičnine uskladiti z zemljiškoknjižnim. Odločitev sodišča glede prodaje nepremičnine je arbitrarna, saj sodišče s tem v zvezi ni izvajalo nikakršnih dokazov. Glede na to, da je tožena stranka tudi z listinami dokazala, da ni lastnica nobene nepremičnine, je popolnoma jasno, da ona sama nepremičnine ne more prodajati. Jasno je izpovedala, da bo plačala samo, ko bo in če bo zmožna plačati. Toženi stranki ne gre očitati opustitve aktivnega ravnanja pri prodaji nepremičnine. Toženi stranki nihče ni pojasnil, da bo morala plačevati kakršnekoli obresti. Jasno je povedala, da ji višina dolga ni bila znana. Pred pravdo ni bila pozvana, da karkoli plača. Razlogi sodbe, na katere sodišče prve stopnje opira svojo odločitev, so nejasni in v nasprotju sami s seboj.
3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je toženka v 4. točki posojilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa dne 18.10.2012, izjavila, da k tej listini pristopa kot udeleženka, ki je z obveznostjo dolžnika (njenega sina) seznanjena. Izjavila je tudi, da bo v primeru, če posojilojemalec dolga ne bi mogel vrniti, celoten dolg poplačala upnici takoj, ko bo prejela kupnino za prodajo svoje nepremičnine oziroma nepremičnine, ki je trenutno v lasti njenega moža, predstavlja pa skupno premoženje obeh zakoncev. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je njena izjava jasna, iz njene vsebine pa izhaja, da je prevzela plačilo obveznosti posojilojemalca ob izpolnitvi dveh pogojev. Pritrjuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da je bila volja strank dejansko drugačna, kot jo zatrjuje tožnica in izhaja iz zapisa v posojilni pogodbi. Neprepričljiva je bila namreč toženkina izpovedba, da je pristopila k podpisu pogodbe le zato, da je bila seznanjena z dolgom. Če bi bilo res tako, pri podpisu pogodbe sploh ne bi bilo potrebno njeno sodelovanje. Tudi v pritožbi ponovljena trditev toženke, da je obveznost prevzela le za primer sinove smrti, v celoti nasprotuje zapisanemu v posojilni pogodbi (kaj takega tudi notarka ni izpovedala oziroma je to izrecno zanikala), zato ne omaje pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Toženka se v pritožbi sklicuje na izpovedbo notarke, ki pa je bila tudi deloma protislovna, saj je po eni strani izpovedala, da se je toženka zavezala, da bo plačala, če posojilojemalec ne bo mogel in ko bo dobila denar od prodaje, saj je toženka želela, da bo tožnica ta dolg dobila poplačan, po drugi strani pa, da to ne predstavlja formalnega pristopa k dolgu ali poroštva. Takšen napačen pravni zaključek notarke pa ne more pomeniti, da se toženka dejansko ni zavezala poplačati dolg iz posojilne pogodbe pod obema prej že navedenima pogojema. Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo toženki jasno, da se zavezuje plačati obveznost iz posojila v primeru, če je posojilojemalec ne bo izpolnil, in da se je „formalnost“ pristopa k dolgu, na katero se sklicuje toženka, nanašala na dejstvo, da toženka še ni bila vpisana kot lastnica na skupnem premoženju in ob podpisu pogodbe še ni bilo moč „garantirati“ plačilo z nepremičnino. Ne drži torej trditev pritožbe, da ne gre za pristop k dolgu, saj ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 432. člena Obligacijskega zakonika (OZ2). Sodišče prve stopnje je ugotavljalo voljo pravdnih strank, res pa je, da toženkinim trditvam in izpovedbi o predmetu in naravi njene zaveze ni sledilo in torej ni bilo dokazano, da je med pravdnimi strankami šlo za drugačen sporazum ali morebiti za nesporazum. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si niso v nasprotju, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Prav tako tudi ne kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožba konkretizirano ne obrazloži. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko sodišče zapiše, da je glede na trditev notarke, da je dva dni pred sestankom po e-mailu s strani tožnice prejela podatek, da bo k pogodbi pristopila tožena stranka, edina možnost sklepanja, da so bili vsi trije pogodbeniki dogovorjeni za vsebino pogodbe že pred sestavo notarskega zapisa in podpisom. Gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi, ne pa za kršitev določb postopka.
6. Glede na zapis v notarskem zapisu, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje obeh zakoncev (in prepričljivo izpovedbo tožnice s tem v zvezi), so neprepričljive in neutemeljene pritožbene navedbe, da ni res, da je bilo med pogodbenimi strankami ob sklepanju posojilne pogodbe nesporno, da je toženka skupna lastnica nepremičnine, to je hiše, v kateri živi, ter da v času sklepanja pogodbe tožena stranka ni bila lastnica nobene nepremičnine niti ni lastnica danes. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je izpolnil prvi odložni pogoj, to je, da sin toženke ni mogel in ni izpolnil obveznosti, saj je bil nad njim končan postopek osebnega stečaja. Sporno v pritožbi pa je dejstvo, ali se je izpolnil drugi odložni pogoj. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je notarka toženko opozorila, da mora stanje uskladiti z zemljiškoknjižnim, saj je po teh podatkih lastnik samo toženkin mož. Pritožba neutemeljeno navaja, da to ne drži, saj se je sodišče prve stopnje pri tem utemeljeno oprlo na izpovedbo tožnice in pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno ne dvomi. Pri tem sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedbe notarke v zvezi z lastništvom nepremičnine in odložnim pogojem prodaje nepremičnine, kot to navaja pritožba. V zvezi z drugim pogojem je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnice tudi pravilno ugotovilo, da so ji zagotavljali, da se nepremičnina prodaja in bo iz kupnine poplačana. Ker toženka ni navedla, da bi do prodaje prišlo ali da bi v zvezi s tem potekale kakšne aktivnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka preprečila uresničitev pogoja in se v takšnem primeru šteje, da je ta uresničen. Ne drži trditev pritožbe, da sodišče v zvezi s prodajo nepremičnine ni izvajalo nobenih dokazov in da je odločitev arbitrarna, saj je o tem zaslišalo pravdni stranki, toženka pa niti navajala ni, da bi v zvezi s prodajo nepremičnine pokazala kakšno aktivnost. Ne drži pa, da v zvezi s tem kot nelastnica ni mogla storiti ničesar, saj nasprotno, da je nepremičnina skupno premoženje zakoncev, izhaja iz zapisa v posojilni pogodbi in izpovedbe tožnice o pogovorih med pogodbeniki. Tako bi glede na to, da je skupna lastnica nepremičnine, lahko tudi razpolagala z njo oziroma pokazala določeno aktivnost v smeri prodaje nepremičnine, česar pa ni storila.
7. Iz vsebine posojilne pogodbe jasno izhaja dogovor o plačilu 9% obresti letno in višina dolga, zato je neutemeljena navedba pritožnice, da ji ti dve okoliščini nista bili znani. Iz vsebine notarskega zapisa izhaja, da je bil pogodbenim strankam prebran, toženka pa ga je nedvomno imela možnost prebrati, preden ga je podpisala. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni bila seznanjena z višino dolga in obveznostjo plačila obresti. Prav tako ni bila dolžnost tožnice, da toženko že pred pravdo pozove na plačilo dolga.
8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).
1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami