Jedro

V tem primeru gre za tehtanje neugodnih posledic na eni strani za gospodarsko družbo in na drugi strani za fizično osebo. Posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe so hujše in širše, vplivajo lahko ne le neposredno na njeno poslovanje in obstoj, ampak tudi na njene zaposlene, dobavitelje itd. Posledice za toženo stranko v primeru izdaje začasne odredbe so milejše, slednja ima individualni interes in še tega zavarovanega z zastavno pravico na vitalnem delu podjetja tožeče stranke. Pri taki odredbi je vsebina lahko vse, kar brani obstoječe pravno stanje in se s tem ohranja smisel sodnega postopka. Smisel tega sodnega postopka je, da tožena stranka počaka z izvršbo do pravnomočnega končanja postopka po tožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper I. točko izreka sklepa o začasni odredbi z dne 18. 6. 2020. Ugotovilo je, da sta stranki 27. 12. 2019 sklenili pogodbo v obliki notarskega zapisa, s katero je tožena stranka prodala tožeči stranki svoj poslovni delež 45,20 %, ki ga je ima kot družbenica tožeče stranke za 1,125.000,00 EUR, s čimer bi tožeča stranka pridobila poleg obstoječega še lastni poslovni delež 45,20 %. Del kupnine 200.000,00 EUR je tožeča stranka že poravnala, del kupnine 25.000,00 EUR naj bi se pobotal s terjatvijo tožeče stranke za kupnino za vozilo ..., rok za plačilo preostalega dela 900.000,00 EUR pa je bil 30. 6. 2020 in do vložitve tožbe še ni potekel. Tožeča stranka tega dela še ni plačala. Pogodba je bila sklenjena ob upoštevanju takratnih pozitivnih ekonomskih kazalnikov tožeče stranke (dobička, rasti prihodkov) ter da ni imela likvidnostnega tveganja (sposobna zbrati dovolj likvidnih sredstev za poravnavo obveznosti, ko bi zapadle v plačilo). Po sklenitvi pogodbe in pred izpolnitvijo v celoti je bila 12. 3. 2020 z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-COV-2 na območju Republike Slovenije zaradi povečane nevarnosti širjenja novega Corona virusa razglašena epidemija. Tožeča stranka se ukvarja z distribucijo prehrambenih izdelkov in okoli 60 % letnih prihodkov ustvari z oskrbo gostinskih lokalov ter okoli 10 % z oskrbo javnega sektorja (šole, vrtci). Ker se je ta sektor ustavil, se je ustavil oziroma zmanjšal plačilni promet tožeče stranke s temi kupci, kar je zaradi izgube prihodkov poslabšalo likvidnostno stanje tožeče stranke. V aprilu 2020 se je njen promet v primerjavi z aprilom 2019 zmanjšal za okoli 52 %, v maju se je nekoliko povečal, vendar je kljub temu dosegal le 63 % vrednosti prometa v istem obdobju leta 2019. Tožeča stranka je od januarja do aprila 2019 poslovala z dobičkom, v istem obdobju 2020 je poslovala z izgubo, z EBITDA kot pokazateljem gole uspešnosti poslovanja –53.507,92 EUR. Situacijo izkazuje izredni limit, ki ga je D. d.d. za namen likvidnosti odobrila tožeči stranki ter zavrnitev vloge za kredit, ki bi bil namenjen za poplačilo kupnine za poslovni delež in odločbe Finančne uprave RS o obročnem plačilu oziroma odlogu plačila davčnih obveznosti tožeče stranke iz naslova davka na dodano vrednost za februar, marec in april 2020. Zaradi zmanjšanja obsega poslovanja je tožeča stranka napotila 21 delavcev na začasno čakanje na delo ter zmanjšala število zaposlenih z rednimi odpovedmi pogodb o zaposlitvi nekaterim delavcem. Slabo likvidnostno stanje družbe je razvidno iz stanja na transakcijskem računu na 3. in 4. 6. 2020 ter iz odprtih obveznosti do dobaviteljev, ob upoštevanju, da mora poleg sredstev za plačilo zapadlih obveznosti dobaviteljem mesečno zagotoviti tudi sredstva za nabavo blaga, potrebnega za poslovanje, glede na to, da okoli 95 % izdelkov, ki jih prodaja, uvozi in glede na odpovedi zavarovanj Zavarovalnice H. ter prepolovitev zavarovalne vsote Zavarovalnice C. . Iz pogodbe sicer res ne izhaja, da bi se drugi del kupnine plačal iz kredita, kot zatrjuje tožena stranka, vendar je bil takšen način poplačila med strankama očitno ustno dogovorjen, saj je tožena stranka navedla, da ji je bilo zagotovljeno, da bo prisotna pri razgovorih za najem kredita. Zaradi likvidnostih težav kot posledice prvega vala epidemije oziroma premostitve je tožeča stranka pridobila kredit ... banke, za zavarovanje katerega je morala zastaviti nepremičnino v ... v k.o. ... . Vsled opisane situacije je tožeča stranka verjetno izkazala, da so po sklenitvi pogodbe nastopile okoliščine, ki onemogočajo oziroma otežujejo izpolnitev obveznosti s plačilom kupnine 900.000,00 EUR v tolikšni meri, da pogodba ne ustreza več pričakovanjem strank in bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi kakršna je. Upoštevaje predhodno obrazloženo likvidnostno situacijo in stanje tožeče stranke ter glede na to, da je verjetno izkazala, da za zagotavljanje potrebnega oziroma ustreznega likvidnostnega stanja potrebuje za redno poslovanje tudi nepremičnine, kot v primeru kredita ... banke ter zaradi pridobitve likvidnih sredstev z njihovo prodajo, bi zanjo z izvršbo na nepremičnine v primeru neizdaje začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice od tistih, nastalih toženi stranki z izdajo začasne odredbe. Tožena stranka kljub izdani začasni odredbi ostaja imetnica poslovnega deleža v tožeči stranki in je že prejela del kupnine 200.00,00 EUR, ki ustreza okoli 200 zneskom bruto minimalne plače v Republiki Sloveniji, zato njena eksistenca ni ogrožena. Preostanek kupnine bo lahko tožena stranka izterjala po prenehanju veljavnosti začasne odredbe.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je bistven datum v tej pravdi in v zvezi z začasno odredbo 30. 6. 2020, ki je kot skrajni rok za popolno plačilo kupnine določen v pogodbi. Tožeča stranka v zvezi s stanjem na ta datum ne poda trditev, ne predloži dokazov, sodišče pa presoja okoliščine po tem datumu, ki jih izpostavlja tožeča stranka in niso relevantne. Sodišče izpostavi kot bistven argument, da je poslovanje tožeče stranke bistveno slabše kot je bilo ob sklenitvi pogodbe, da ima 31. 10. 2020 za 653.326,12 EUR odprtih obveznosti do dobaviteljev. Kolikor bi sodišče izvedlo ustrezno dokazno oceno, bi ugotovilo, da podatek ne kaže na slabo poslovanje tožeče stranke, pač pa na bistveno boljše in da znesek glede na obseg poslovanja ni tako visok kot izgleda na prvi pogled. Navedbe tožeče stranke o upadu prometa so zavajajoče kot tudi preostale navedbe. Svojega stanja ne pojasni celostno, da bi podatek o prometu predstavila v celoti in na vseh segmentih, pač pa se koncentrira le na en segment delovanja. Tipičen primer površnega ocenjevanja stanja je, da je sodišče napačno težo podelilo dejstvu, da je tožeča stranka izkoristila ukrepe države v okviru protikoronskih ukrepov, odloga DDV, čakanja na delo in tako dalje. Navedeno so bili ukrepi države v zvezi z epidemijo, ko je izredno radodarno delila denar (nepovratne subvencije), gospodarstvo je ta denar, če ga je potrebovalo ali ne, dobrovoljno sprejelo. Teh ukrepov se je poslužila tožeča stranka, ker so bili na voljo, ne ker drugače ne bi preživela. Samo dejstvo, da je ukrepe koristila pomeni, da je imela bistveno nižje stroške poslovanja, stroške dela, saj je stroške čakanja na delo dobila povrnjene, sredstva iz naslova DDV, ki bi jih morala plačati, je lahko plemenitila in tako dalje. Prav tako ničesar ne pove dejstvo, ki mu sodišče daje neutemeljeno težo, da je tožeča stranka najela izredno ugoden kredit 500.000,00 EUR pri ... banki, ki je še do nedavnega neuporabljen ležal na TRR, saj ga dejansko ni potrebovala. Tožeča stranka je že v letnem poročilu za poslovno leto 2019 predvidevala, da se napoveduje začetek nove gospodarske krize in da se družba od zadnje recesije 2008 do 2019 še ni popolnoma stabilizirala pa je kljub temu sprejela odločitev za nakup lastnega poslovnega deleža, ki ga je financirala z akumuliranim kapitalom in izvedla ukrepe poslovne politike ter presoje tveganj, katerim je izpostavljena. S strani sodišča je spregledano, da bi tožeča stranka s celotnim plačilom poslovnega deleža dobila premoženje, ki je bilo 30. 6. 2020 vredno enako oziroma bistveno več od cene, ki bi jo morala plačati zanj. Gre za unovčljivo oziroma likvidno premoženje, ki ga ni težko prodati. Tožeča stranka ima na voljo več kot dovolj premoženja za poplačilo obveznosti po pogodbi in njeno premoženje ne bo zmanjšano, saj ga bo prejela v drugi obliki. Še bolj bistveno je, da je za ta pravni posel že oblikovala rezervacije iz prenesenih dobičkov preteklih let in da se zaradi oblikovanja te rezervacije ni pomembneje zmanjšala postavka prenesenih dobičkov. Ne drži, da bi izvedba posla vplivala na poslovanje ali preživetje tožeče stranke, saj ima več kot dovolj nepremičnega premoženja, vrednega več milijonov EUR. Iz dejstva, da je med strankama dogovorjena izvršljivost le na nepremičnine, s prodajo nekaterih tožeča stranka namerava financirati posel in glede na dejstvo, da ima v postopku izvršbe na nepremičnine široke možnosti vplivanja na postopek v smislu kdaj in katere nepremičnine so predmet prodaje (omejitev izvršbe) izhaja, da tožeči stranki ne more nastati težko nadomestljiva škoda kaj šele nenadomestljiva v primeru, da bi tožena stranka pričela z izvršbo na nepremičnine, ki je dolgotrajna in jih tožeča stranka ne potrebuje za poslovanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je v tej fazi postopka več razlogov, ki kažejo na verjetnost terjatve, od razlogov, ki kažejo nasprotno in tega pavšalne ter neizkazane pritožbene navedbe ne morejo omajati. Stališče tožene stranke je neživljenjsko in v nasprotju s trditvami, ugotovitvami sodišča kot z realnim dogajanjem v svetu v fazi epidemije Corona virusa, ki je splošno znano. Ne gre za kratkotrajne in nepomembne okoliščine, kot je skušala prikazati tožena stranka, ko je hipotetično zatrjevala, da bodo ekonomski kazalniki tožeče stranke poskočili v nebo. Kratkotrajno izboljšanje situacije v poletnih mesecih tega ne spremeni. Tožena stranka ne upošteva, da je potrebno gledati celotno sliko in da je zaradi praktične zaustavitve plačilnega prometa kupcev tožeče stranke, ki niso poslovali zaradi Corona virusa, nastal likvidnosti krč, ki ogroža normalno poslovanje tožeče stranke, saj ima po drugi strani obveznosti do dobaviteljev in vse to ustvarja pritisk na likvidnostna sredstva. Upoštevati je potrebno, da je bil v normalnih (pred Corona) časih večji obseg poslovanja in da je posledično življenjsko logično, da so odprte obveznosti do dobaviteljev tožeče stranke na določen presečni datum bile večje, saj je bilo več naročil, vendar je bil tudi denarni tok oziroma plačilni promet kupcev nemoten in bistveno višji kot v času Corona virusa ter ni predstavljalo pritiska na likvidnostna sredstva oziroma ustvarjalo likvidnostnega krča. Sicer je podatek o odprtih obveznostih dobaviteljev tožeče stranke le ena izmed številnih okoliščin, ki po stališču sodišča izkazujejo verjetnost terjatve. Poslovni delež tožene stranke oziroma lastni poslovni delež ne predstavlja likvidnega premoženja, še posebej ob dejstvu, da gre za manjšinski delež, ki po naravi stvari ni tržno zanimiv in so navedbe smešne ter naivne. Oblikovanje rezervacij za nakup lastnega poslovnega deleža nima veze z obstojem likvidnih sredstev za izplačilo kupnine. Predvideno je bilo, da se bo drugi del kupnine plačal s pomočjo kredita, kar je ugotovilo sodišče in logično je, da je to povezano z rednim oziroma tekočim poslovanjem tožeče stranke, saj se bo na ta način financiral oziroma odplačeval kredit. Sicer ima tožena stranka zavarovano terjatev s hipoteko na premoženju, ki za večkratnik presega terjatev, kakor je ugotovilo sodišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku presojalo predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Ugotovilo je, da tožeča stranka zahteva s tožbo razvezo pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 27. 12. 2019 ter vračilo že plačanega dela kupnine zaradi spremenjenih okoliščin, da tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe predstavlja oblikovalni tožbeni zahtevek in da je tožeča stranka predlagala zavarovanje oblikovalnega zahtevka. S sklepom o regulacijski začasni odredbi z dne 18. 6. 2020 je prepovedalo toženi stranki, da bi na podlagi pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 27. 12. 2019, sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, vložila predlog za izvršbo zoper tožečo stranko za izterjavo kupnine ter da bi vodila postopek izvršbe do pravnomočnega končanja postopka (1., 6., 8. in 9. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija.

6. Tožena stranka neutemeljeno navaja: (-) da je o izdaji začasne odredbe in ugovoru odločal stvarno oziroma funkcionalno nepristojni oddelek okrožnega sodišča, (-) da je odločala nezakonita sodnica, kar je razlog za razveljavitev začasne odredbe, (-) da gospodarski oddelek okrožnega sodišča ni funkcionalno pristojen ter je potrebno pristojnost določiti po splošnih pravilih, saj ne gre za spor med družbeniki in bo glede na vsebino tožbe treba uporabiti splošna pravila civilnega prava o razvezi pogodb zaradi spremenjenih okoliščin, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ), ne prava gospodarskih družb, (-) da se v takšnem sporu ne uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih, zaradi česar je treba zadevo odstopiti rednemu pravdnemu oddelku okrožnega sodišča, ki mora začeti z obravnavanjem zadeve od začetka, tudi z odločanjem o utemeljenosti izdaje začasne odredbe, (-) da je kršena pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Po teh pritožbenih navedbah ni sporno, da je za odločanje stvarno pristojno okrožno sodišče. Sporno je kateri oddelek tega sodišča mora odločati, posledično ali je dodeljena zakonita sodnica in po katerih procesnih pravilih mora odločati. Vendar se vprašanje oddelka in posledično dodelitve zakonite sodnice tiče le notranje funkcionalne pristojnosti sicer stvarno pristojnega sodišča, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot to (smiselno) izvaja tožena stranka1. Tudi tretji odstavek 23. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče. Glede procesnih pravil, po katerih mora odločati sodišče prve stopnje, tožena stranka ne očita konkretnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka o gospodarskih sporih iz 32. poglavja ZPP.

7. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da ni odgovorilo na njene navedbe glede domnevnega upada prometa tožeče stranke v začetku leta 2020 in glede ukrepov, ki jih je za izboljšanje poslovanja sprejela tožeča stranka, (-) da ni dobila odgovora na opozorila, da tožeča stranka selektivno servira podatke, da jih je potrebno presojati bolj kritično in bolj celostno ter analitično, primerjati z ostalimi podatki, preteklimi leti. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na pomembne ugovorne trditve tožene stranke, ugotovilo je koliko je znašal upad prometa v aprilu 2020 in koliko se je povečal v maju 2020 (11. točka obrazložitve sklepa), katere ukrepe je sprejela tožeča stranka in tudi kakšno je bilo njeno premoženjsko stanje, ko bi morala izpolniti pogodbo (11., 15., 16. točka obrazložitve sklepa). Ali je slednje ugotovilo popolno in pravilno je stvar ugotavljanja dejanskega stanja, kar bo presojano v nadaljevanju. Prav tako bo presojan materialnopravni zaključek za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe.

8. Nadalje tožena stranka neutemeljeno navaja, da se sodišče ne opredeli, da je tožeča stranka pričakovala poslabšanje finančnih in gospodarskih kazalnikov ob sklepanju pogodbe. Do teh ugovornih trditev se je sodišče prve stopnje opredelilo z utemeljitvijo, da nastop epidemije, zaradi katere je prišlo do likvidnostnih težav tožeče stranke ter otežene možnosti izpolnitve, predstavlja nepredvidljivo in nepričakovano okoliščino in ne tveganja, ki bi bilo za stranke v poslovnem prometu običajno, na katero stranka ni mogla računati, je upoštevati in se ji izogniti ob sklenitvi pogodbe ter kljub vsem aktivnostim odvrniti njenih posledic (16. točka obrazložitve sklepa). S tem je sodišče prve stopnje odgovorilo, da tožeča stranka ob sklepanju pogodbe ni mogla pričakovati takšnega poslabšanja ekonomskih kazalnikov. Stvar nadaljnje presoje je ali je v ugotovljenih dejanskih okoliščinah utemeljitev materialnopravno pravilna.

9. Ne držijo očitki: (-) da se sodišče ni opredelilo, da vir financiranja posla ni bilo tekoče poslovanje, pač pa akumuliran kapital pri tožeči stranki, (-) da v sklepu ni stališča ter je v delu nezmožen preizkusa, da izvedba posla ni bila vezana na tekoče poslovanje tožeče stranke, pač pa na ustvarjene zaloge in premoženje iz preteklih let, (-) da v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih o segmentu, da je premoženje tožeče stranke vredno mnogokratnik terjatve tožene stranke, da je za realizacijo posla namenila manjši del prenesenih dobičkov. Glede vira financiranja se je sodišče prve stopnje opredelilo: (-) da iz pogodbe ne izhaja, da bi se drugi del kupnine plačal iz kredita, kot zatrjuje tožena stranka, vendar je bil takšen način poplačila med strankama očitno ustno dogovorjen, saj je tožena stranka navedla, da ji je bilo zagotovljeno, da bo prisotna pri razgovorih za najem kredita in (-) da je tožeča stranka verjetno izkazala, da si je prizadevala za pridobitev denarnih sredstev za poravnavo obveznosti po pogodbi pri bankah (I., D.), s sklenitvijo pogodb z nepremičninskimi agencijami je pristopila k prodaji nepremičnin, vendar neuspešno (12. točka obrazložitve sklepa). Iz teh opredelitev izhaja stališče sodišča prve stopnje, da samo akumuliran kapital (zaloge in premoženje iz preteklih leta), pa še ta v manjšem delu, ni bil predviden vir financiranja posla. Ali so ugotovitve pravilne in kaj nemožnost financiranja posla pomeni za izdajo začasne odredbe, je stvar presoje v nadaljevanju.

10. V skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (7. točka obrazložitve sklepa). Ne držijo posplošeni očitki tožene stranke: (-) da je sodišče prve stopnje storilo kršitve v zvezi z ugotavljanjem verjetnosti obstoja terjatve, pri čemer je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, (-) da ni izvedlo ustrezne dokazne ocene, da bi ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, (-) da so navedbe tožeče stranke neutemeljene in v nasprotju z listinami.

11. Tožena stranka povzema tretji odstavek 112. člena OZ, ki določa, da se stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti. V tem primeru sta stranki v pogodbi določili rok za izpolnitev obveznosti plačila kupnine 30. 6. 2020, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve sklepa) in mu pritrjuje tožena stranka. Vendar v pritožbi neutemeljeno navaja: (-) da tožeča stranka v zvezi s stanjem na 30. 6. 2020 ni podala trditev in predložila dokazov, (-) da je sodišče presojalo okoliščine po tem datumu, (-) da o stanju poslovanja tožeče stranke na 30. 6. 2020 ni podatkov, ki bi utemeljevali izdajo začasne odredbe, (-) da tožeča stranka ne predloži podatkov do 30. 6. 2020, pač pa tabele in rezultate širi preko tega datuma v drugi val epidemije, čeprav je bil prvi val končan 1. 6. 2020, (-) da tožeča stranka ni predložila podatkov, ki bi kazali na bistvene spremembe v prvi polovici leta 2020. Tožeča stranka je priložila listinske dokaze s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe 11. 6. 2020, sodišče prve stopnje pa je na podlagi teh ugotovilo sledeče premoženjsko stanje tožeče stranke: (-) da se je v aprilu 2020 promet v primerjavi z aprilom 2019 zmanjšal za okoli 52 %, v maju se je nekoliko povečal, vendar je kljub temu dosegal le 63 % vrednosti prometa v istem obdobju leta 2019, (-) da je od januarja do aprila 2019 poslovala z dobičkom, v istem obdobju 2020 je poslovala z izgubo, z EBITDA kot pokazateljem gole uspešnosti poslovanja –53.507,92 EUR2, (-) da je D. d.d. za namen likvidnosti odobrila tožeči stranki izredni limit in zavrnila vlogo za kredit, ki bi bil namenjen za poplačilo kupnine za poslovni delež3, (-) da ji je bilo z odločbami Finančne uprave RS odobreno obročno plačilo oziroma odlog plačila davčnih obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost za februar, marec in april 20204, da je 21 delavcev napotila na začasno čakanje na delo ter zmanjšala število zaposlenih z rednimi odpovedmi pogodbe o zaposlitvi nekaterim delavcem5, da je slabo likvidnostno stanje družbe razvidno iz stanja na transakcijskem računu na 3. in 4. 6. 20206 ter odprtih obveznosti do dobaviteljev7 (11. točka obrazložitve sklepa). Teh dejanskih ugotovitev tožena stranka ne izpodbija. To pomeni, da podatek o prometu tožeče stranke ni bil edini, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje in zato ne držijo pritožbene navedbe, da tožeča stranka svojega stanja ne pojasni celostno tako, da bi predstavila podatek o prometu v celoti in na vseh segmentih ter da se skoncentrira le na en segment delovanja.

12. Tožena stranka se sklicuje na podatek o odprtih obveznostih tožeče stranke do dobaviteljev 653.326,12 EUR na 31. 10. 2020, kar je v nasprotju z njenimi pritožbenimi navedbami o pomenu presoje premoženjskega in likvidnostnega stanja tožeče stranke na presečni datum 30. 6. 2020. Zato sodišče druge stopnje te navedbe ni upoštevalo. Kot pritožbene novote tožena stranka navaja: (-) da so v revidiranem letnem poročilu za 2019 odprte obveznosti do dobaviteljev 653.326,12 EUR bistveno nižje, kot so bile ob sklenitvi pogodbe oziroma v zadnjih nekaj letih, (-) da iz letnega poročila izhaja, da je imela tožeča stranka na 31. 12. 2018 odprtih obveznosti do dobaviteljev 818.196,00 EUR, (-) da na 31. 12. 2019, pogodba je bila sklenjena par dni prej, celo 1,101.840,00 EUR, skoraj dvakratnih stanja na 31. 10. 2020, (-) da pregled še starejših letnih poročil oziroma bilanc pokaže, da je postavka odprtih obveznosti do dobaviteljev na 31. 12. 2017 znašala 948.672,00 EUR, leto pred tem 911.734,00 EUR, (-) da je stanje odprtih obveznosti do dobaviteljev 653.326,12 EUR na 31. 12. 2020 na rekordno nizki ravni in skoraj za 50 % nižje, kot je bilo ob sklenitvi pogodbe, (-) da je poslovanje celo boljše, saj je višina odprtih obveznosti na večletnem nivoju na rekordno nizki ravni, (-) da je ta postavka bistveno ugodnejša kot je bila, ko sta sklepali pogodbo. Ker tožena stranka ni pojasnila zakaj teh navedb ni mogla podati pravočasno v ugovoru pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Prav tako so pritožbene novote: (-) da znesek kljub temu, da zgleda visok, ni nič nenavadnega in da bi vzbujal alarme pri tožeči stranki ob upoštevanju, da ustvari okoli 10,000.000,00 EUR letnih prihodkov iz prodaje, (-) da ima na drugi strani še višje likvidne terjatve do kupcev in vrednosti zalog višje od tega zneska, (-) da visoki zneski za podjetje velikosti tožeče stranke niso visoki zneski, (-) da gre za relativno veliko podjetje z ogromnim premoženjem in visokim prometom, (-) da tožeča stranka ne pokaže za koliko so upadli stroški poslovanja, koliko je prejela nepovratnih subvencij na račun protikoronskih paketov, (-) da so ves čas obratovale trgovine s prehrano, ki so v letu 2020 realizirale bistveno povišanje prometa, ves čas so odprti domovi za ostarele, (-) da je država radodarno delila denar, nepovratne subvencije in celotno gospodarstvo je ta denar, če ga je potrebovalo ali ne, dobrovoljno sprejelo, (-) da se je tožeča stranka poslužila ukrepov, ker so bili na voljo, ne zaradi tega, ker drugače ne bi preživela, (-) da samo dejstvo, da je tožeča stranka koristila ukrepe, pomeni, da je imela bistveno nižje stroške poslovanja, zlasti stroške dela, saj je stroške čakanja na delo dobila povrnjene, sredstva iz naslova DDV, ki bi jih morala plačati, je lahko plemenitila, (-) da je bilo po eni strani manj prihodkov je pa bilo bistveno manj odhodkov in ostalih stroškov, saj je večino stroškov prevalila na državo z nepovratnimi subvencijami, (-) da kredita 500.000,00 EUR pri SID banki dejansko ni potrebovala in ga je najela na zalogo, ker je bil poceni in na voljo. Tožena stranka ni pojasnila zakaj teh navedb ni mogla podati pravočasno v ugovoru pred sodiščem prve stopnje, zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Tožena stranka neutemeljeno navaja: (-) da je tožeča stranka že v letnem poročilu za leto 2019 predvidevala, da se napoveduje začetek nove gospodarske krize in da se od zadnje recesije 2008 do 2019 še ni popolnoma stabilizirala, pa je kljub temu sprejela odločitev za nakup lastnega poslovnega deleža in v okviru tega izvedla ukrepe poslovne politike in presojo tveganj, katerim je družba izpostavljena, (-) da tožeče stranke poslabšana gospodarska finančna situacija ni mogla presenetiti, saj jo je pričakovala in zapisala v letnem poročilu 2019 in stanju v času sklenitve pogodbe, (-) da vzrok nižjega prometa morda res ni ciklična gospodarska kriza, pač pa epidemija, vendar navedeno ni pomembno, (-) da je poslabšanje finančnih in gospodarskih kazalnikov tožeča stranka ob sklepanju pogodbe pričakovala in navedeno ne more biti spremenjena okoliščina. V dejanskih okoliščinah te zadeve okrevanje tožeče stranke po gospodarski krizi oziroma recesiji 2008, o čemer je pisala v letnem poročilu 2019, ni primerljivo z epidemijo in posledicami na njeno poslovanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da nastop epidemije predstavlja nepredvidljivo in nepričakovano okoliščino ter ne tveganja, ki bi bilo za stranke v poslovnem prometu običajno, na katero stranka ni mogla računati, je upoštevati in se ji izogniti ob sklenitvi pogodbe ter odvrniti njene posledice (16. točka obrazložitve sklepa).

15. Nerelevantne so pritožbene navedbe tožene stranke, da je njen poslovni delež vreden več od dogovorjene kupnine, kar naj bi bilo razvidno iz bilanc stanja in izkazov uspeha za pretekla poslovna leta ter iz revidiranega letnega poročila za 2019. Kot pritožbene novote navaja tožena stranka: (-) da gre pri lastnem poslovnem deležu za unovčljivo oziroma likvidno premoženje, ki ga ni težko prodati, (-) da ga lahko tožeča stranka proda in iz posla profitira ter pridobi likvidnostna oziroma denarna sredstva, (-) da gre za premoženje, ki je unovčljivo in sredstva iz rezerv prenese v naravo na svoj TRR z dobičkom. Ker tožena stranka ni pojasnila zakaj teh navedb ne bi mogla podati pravočasno v ugovoru pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe: (-) da je rezervacija za lastne poslovne deleže pri tožeči stranki še vedno oblikovana in ne vpliva na njeno solventnost oziroma likvidnost, (-) da realizacija posla ni vezana na tekoče poslovanje tožeče stranke, pač pa na akumuliran kapital iz preteklih let, (-) da se bistvene okoliščine posla niso v ničemer spremenile, ne bistveno in bi lahko tožeča stranka brez težav izvedla plačilo kupnine v roku in na dogovorjen način, po potrebi z unovčenjem manjšega dela premoženja, (-) da ima tožeča stranka dovolj premoženja za plačilo obveznosti po pogodbi, (-) da je že oblikovala rezervacije iz prenesenih dobičkov preteklih let, (-) da se postavka prenesenih dobičkov ni pomembneje zmanjšala, (-) da je na to premoženje bila vezana realizacija posla, ne na tekoče poslovanje, (-) da je imela tožeča stranka na voljo več kot dovolj kapitala in ga ima še danes, (-) da bi lahko do finančnih sredstev prišla brez težav in se te okoliščine od sklenitve pogodbe do danes niso spremenile, (-) da tožeča stranka lahko s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika izpelje pogodbo brez da bi kakorkoli pomembno, sploh pa ne negativno vplivala na njeno finančno kondicijo oziroma premoženjsko stanje, (-) da se bistvene okoliščine niso spremenile, niso se spremenile niti pričakovanja strank in nobeni ni otežena izpolnitev pogodbe, (-) da ne drži, da bi izvedba posla vplivala na poslovanje ali preživetje tožeče stranke, (-) da ima več kot dovolj nepremičnega premoženja, vrednega več mio EUR, (-) da ima sredstva na TRR, (-) da je premoženje vredno mnogokratnik terjatve, za realizacijo posla je namenila manjši del prenesenih dobičkov in se ne more sedaj sklicevati na nekaj odstotnih točk slabše poslovne rezultate. Ugotovljeno je že bilo kakšno je bilo premoženjsko in likvidnostno stanje tožeče stranke, ko bi morala izpolniti pogodbo. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo: (-) da iz pogodbe ne izhaja, da bi se drugi del kupnine plačal iz kredita, kot zatrjuje tožena stranka, vendar je bil takšen način poplačila med strankama očitno ustno dogovorjen, saj je tožena stranka navedla, da ji je bilo zagotovljeno, da bo prisotna pri razgovorih za najem kredita in (-) da je tožeča stranka verjetno izkazala, da si je prizadevala za pridobitev denarnih sredstev za poravnavo obveznosti po pogodbi pri bankah (I., D.), s sklenitvijo pogodb z nepremičninskimi agencijami je pristopila k prodaji nepremičnin, vendar neuspešno (12. točka obrazložitve sklepa). Tudi slednjih ugotovitev tožena stranka obrazloženo ne izpodbija. Da je D. d.d. zavrnila vlogo tožeče stranke za kredit, ki bi bil namenjen za poplačilo kupnine za poslovni delež, je bilo ravno tako že ugotovljeno. Zato ne drži pritožbena navedba, da je predviden vir financiranja posla samo akumuliran kapital (zaloge in premoženje iz preteklih let), pa še ta v manjšem delu. Če bi bil ta vir financiranja predviden ob sklenitvi pogodbe, potem ni razloga, da sta se stranki dogovorili za odloženo plačilo pretežnega dela kupnine čez pol leta.

17. V skladu s prvim odstavkom 112. člena OZ v primeru, če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v tej fazi postopka in dejanskih okoliščinah zadeve več razlogov za obstoj terjatve na razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin kot proti. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je več kot očitno, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izpolnila prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (17. točka obrazložitve sklepa).

18. Drugi pogoj za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje presojalo samo po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ta določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (18. točka obrazložitve sklepa).

19. Ponovno je sodišče prve stopnje povzelo odločilne ugotovitve glede premoženjskega in likvidnostnega stanja tožeče stranke, pri čemer je bistveno, da za ustrezno likvidnostno stanje potrebuje nepremičnine bodisi za zavarovanje terjatev finančnih institucij, kot v primeru kredita SID banke, bodisi za opravljanje dejavnosti, kar velja za distribucijski center v ..., v k.o. ... (14. točka obrazložitve sklepa). Se pravi bi tožena stranka z izvršbo na nepremičnine posegla bodisi na njeno jamstveno maso bodisi v vitalni del podjetja. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja: (-) da ni podan razlog po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker tožeči stranki ne more nastati težko nadomestljiva škoda, saj glede na vsebino pogodbe ne more posegati v likvidnostna sredstva tožeče stranke, pač pa le na nepremičnine in na katerih ima vknjiženo zavarovanje, (-) da je dogovorjena izvršljivost le na nepremičnine, (-) da ima dolžnik v postopku izvršbe na nepremičnine široke možnosti vplivanja na postopek v smislu kdaj in katere so predmet prodaje (omejitev izvršbe), (-) da tožeči stranki ne more nastati težko nadomestljiva škoda, kaj šele nenadomestljiva.

20. Glede tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je še vedno družbenica tožeče stranke in da ostaja do celotnega plačila kupnine (16. in 20. točka obrazložitve sklepa), da je že prejela del kupnine 200.000,00 EUR, ki ustreza okoli 200 zneskom bruto minimalne plače v Sloveniji (20. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je tožena stranka po izdaji začasne odredbe v zavarovanje preostanka terjatve po pogodbi 900.000,00 EUR pridobila hipoteko na nepremičninah k.o. ... ter k.o. ... in zastavno pravico na 35 % poslovnem deležu tožnice v družbi M. d.o.o., pri čemer že vrednost nepremičnin ustreza trikratniku terjatve toženke, (-) da je tožeča stranka podala trditve in dokaze v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Mariboru šele v odgovoru na ugovor, vendar jih je upoštevalo, saj njihova dopustitev ni zavlekla odločitve o ugovoru in ker jih tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v predlogu za izdajo začasne odredbe (20. točka obrazložitve sklepa). Tem razlogom tožena stranka pritrjuje, ko navaja, da ima na nepremičninah sedaj vknjiženo zavarovanje.

21. Tožena stranka neutemeljeno navaja: (-) da tožeča stranka ni izkazala in da sodišče ni ustrezno ugotovilo, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, (-) da ni dopustno zaradi tega, ker gre za znesek, ki za veliko večino predstavlja ogromno denarja, sprejeti odločitve po načelu upnik že lahko počaka in da je sodna praksa oblikovala stališče, da ta argument ni zadosten za izdajo začasne odredbe, tudi v primeru, ko upnik za svoje čakanje prejme zakonske zamudne obresti. V tem primeru gre za tehtanje neugodnih posledic na eni strani za gospodarsko družbo in na drugi strani za fizično osebo. Posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe so hujše in širše, vplivajo lahko ne le neposredno na njeno poslovanje in obstoj, ampak tudi na njene zaposlene, dobavitelje itd. Posledice za toženo stranko v primeru izdaje začasne odredbe so milejše, slednja ima individualni interes in še tega zavarovanega z zastavno pravico na vitalnem delu podjetja tožeče stranke. Pri taki odredbi je vsebina lahko vse, kar brani obstoječe pravno stanje in se s tem ohranja smisel sodnega postopka8. Smisel tega sodnega postopka je, da tožena stranka počaka z izvršbo do pravnomočnega končanja postopka po tožbi. Do takrat ostaja družbenica in skupaj s preostalim družbenikom sodeluje v podjemu s svojo kapitalsko udeležbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izkazala tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe in pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke (21. in 22. točka obrazložitve sklepa).

22. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

23. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

24. Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 60/2000, sklep VSL I Cpg 193/2011. 2 Tabela tožeče stranke (priloga A14). 3 Elektronska pošta D. z dne 7. 5. 2020 in sklep o odobritvi limita pravni osebi z dne 6. 5. 2020 (prilogi A51, A52). 4 Odločbe FURS z dne 31. 3., 22. 4. in 28. 5. 2020 (priloge A37 do A39). 5 Vloga tožeče stranke za povračilo nadomestila plače delavcev na začasnem čakanju na delo (priloga A15), tabela tožeče stranke s podatki o delavcih, napotenih na začasno čakanje na delo (priloga A16), sklep Zavoda RS za zaposlovanje o povračilu izplačanih nadomestil plač z dne 28. 4. 2020 (priloga A17), redne odpovedi pogodb o zaposlitvi in potrdila o odjavi iz PIZ (priloge A19 do A36). 6 Po izpisku stanja je na 3. 6. 2020 znašal 53.926,32 EUR in na 4. 6. 2020 je znašal 77.246,11 EUR na TRR tožeče stranke pri D. d.d. (prilogi A45, A47). 7 Izpiski tožeče stranke na 4. 6. 2020 (prilogi A46, A48). 8 M. Šipec, Začasne odredbe v sodnih sporih po ZGD, Podjetje in delo 1997, št. 3 do 4, stran 285 in naslednje.