Jedro

Za uveljavljanje obveznosti od subsidiarnega dolžnika se ne zahteva, da je proti glavnemu dolžniku uveden (ali celo končan) kakšen sodni postopek, pač pa zadošča (navaden) pisni poziv, za se šteje tudi pošiljanje računov glavnemu dolžniku.

Izrek

I. Pritožba se zavre in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190388/2009 z dne 10. 12. 2012 v celoti v veljavi, toženec pa tožnici dolguje še 144,59 EUR pravdnih stroškov, kar mora plačati v 8 dneh, sicer pa z zamudno posledico.

2. Toženec se proti sodbi pritožuje, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da bi sodišče moralo razpisati narok za glavno obravnavo, in ker ga ni, je bistveno kršilo določbe postopka. Nadalje sodišču očita kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da se je oprlo na nepodpisano pogodbo o dobavi in odjemu toplote, za katero ni izkazano, da je bila najemniku predložena, zato ni mogoče sklepati, da je bila sklenjena konkludentno. Predvsem pa nasprotuje svoji subsidiarni obveznosti, saj meni, da še ni pogojev, da bi nastopila. Najemnik namreč pred tem ni bil pisno pozvan na plačilo oz. za to terjan v ustreznem sodnem postopku, pač pa je v tem postopku tožeča stranka nedopustno solidarno zahtevala plačilo od obeh skupaj.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev postopka pri tem ni storilo, ker pa gre za spor majhne vrednosti, se sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP (1. odst. 458. čl. ZPP).

6. Očitana kršitev postopka po 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da sodišče ni opravilo glavne obravnave, pa bi jo moralo, ni storjena, saj glavna obravnava v sporih majhne vrednosti ni obvezna, kot je to ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. To sodišče se je pravilo odločilo, da glavne obravnave ne bo opravilo, ker je bilo o spornih dejstvih mogoče odločiti že na podlagi listin in ker nobena od strank izvedbe naroka za glavno obravnavo ni predlagala (2. odst. 454. čl. ZPP).

7. Razlogi izpodbijane sodbe si tudi niso v nasprotju (v čem naj bi si bili, pritožba ne pove), kakor tudi ne gre za tim. protispisnost, torej za primer, da bi sodišče iz listin povzemalo nekaj drugega, kot v njih piše. Ocene, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi dokaznih listin (prepričljive ugotovitve, da je bila pogodba o dobavi toplotne energije med tožnico in toženkinim najemnikom sklenjena), pa v postopku s pritožbo ni več dopustno izpodbijati. Kršitev določb postopka ne po 14. ne 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, in sicer določbo 5. odst. 24. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) v zvezi z določbo 1. odst. 1019. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Če najemna pogodba ne določa drugače, je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik (4. odst. SZ-1). Ne glede na to odgovarja lastnik stanovanja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno (5. odst. SZ-1). Za presojo subsidiarne obveznosti je prvostopenjsko sodišče pravilo uporabilo splošna pravila OZ, ki določajo, da se sme od poroka zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi (subsidiarno poroštvo, 1. odst. 1019. čl. OZ).

Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se torej za uveljavljanje obveznosti od subsidiarnega dolžnika ne zahteva, da je proti glavnemu dolžniku uveden (ali celo končan) kakšen sodni postopek, pač pa zadošča (navaden) pisni poziv, za kar je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo tudi pošiljanje računov glavnemu dolžniku.

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neupoštevne oziroma za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je o tem odločilo po sodnici posameznici.

10. Stroški neuspešne pritožbe bremenijo pritožnika samega (1. odst. 154. čl. ZPP).