Jedro

Ni nujno, da bi moral storilec za izvršitev zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki je opredeljen z nedovršnim glagolom, delovati daljše časovno obdobje, s pomembno razliko, da je v primerih, kadar zakonodajalec uporablja nedovršne glagole, v vsakem primeru treba oceniti, če gre za enkratno ravnanje storilca, intenziteto njegovega ravnanja.

Udarec otroka, ki je bil posledica dejstva, da si oškodovanka ni znala sama zavezati vezalk, pomeni takšno intenziteto obsojenčevega ravnanja, ki bistveno presega intenzivnost običajnih vzgojnih ukrepov proti otroku, hkrati pa grobo posega v njegovo telesno in duševno celovitost ter povzriča bolečine. Obsojenec je s takšnim ravnanjem izpolnil zakonski znak surovega ravnanja, četudi je oškodovanko udaril v glavo le enkrat.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VIII K 19408/2014 z dne 2. 6. 2016 obsojenega S. R. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je po pravilih o steku določilo enotno kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je obsojencu določilo še ukrep varstvenega nadzorstva za dobo enega leta z navodilom, da se udeleži obiskovanja posvetovalnice za starše, ter odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 19408/2014 z dne 2. 12. 2016 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi z varstveni nadzorstvom kaznivo dejanje na škodo L. R. pravno opredelilo po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ter mu zanj določilo kazen tri mesece zapora, zatem pa mu je ob nespremenjeni kazni za kaznivo dejanje na škodo D. R. šest mesecev zapora, po pravilih o steku določilo enotno kazen osem mesecev zapora. V preostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ne izhajajo zakonski znaki obsojencu očitanih kaznivih dejanj, da je sodišče za hudo kršitev starševskih dolžnosti štelo ravnanje obsojenca, ki ga je označilo za „neprimerno za odgovornega očeta mladoletnih deklic,“ ter da v konkretnem primeru ni prepričljiv sklep obeh sodišč, da naj bi obsojenec kaznivi dejanji storil z direktnim naklepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državi tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da so abstraktni zakonski znaki obsojencu očitanih kaznivih dejanj v izreku sodbe ustrezno konkretizirani, da uporaba nedovršnih glagolskih oblik pri izvršitvenih oblikah iz drugega odstavka 192. člena KZ-1 , ne pomeni, da kaznivega dejanja ni mogoče storiti že z enkratnim ravnanjem, da je obsojenec pri storitvi kaznivih dejanj evidentno ravnal z direktnim naklepom, da se je višje sodišče opredelilo do pritožbene navedbe v zvezi z razlikovanjem med „neprimernim ravnanjem odgovornega očeta“ in hudo kršitvijo starševskih dolžnosti, ter da vložnik v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva izrazil vztrajanje pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti. Poudaril je, da iz opisa v izreku sodbe ne izhaja konkretizacija izvršitvenih ravnanj, ki bi kazala na surovo ravnaje z oškodovanko D. R., da so, upoštevaje gramatikalno razlago zakona, za izvršitev obsojencu očitanih kaznivih dejanj potrebna večkratna ravnanja, da je neutemeljeno sklicevanje Vrhovnega državnega tožilstva na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 84687/2010, kjer gre v obravnavanem primeru za manj intenzivno ravnanje obsojenca do oškodovank, da sodišči obsojencu nista dokazali naklepa, temveč sta ga zgolj predpostavljali, ter da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do razlikovanja med „standardom neprimernega ravnanja odgovornega očeta in hudo kršitvijo starševskih dolžnosti.“ B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker iz opisa obsojenčevega ravnanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo zakonski znaki kaznivih dejanj, ki se mu očitata. Kršitev utemeljuje z navedbami, da obsojenčeva ravnanja ne sodijo v okvir ravnanj, ki jih je mogoče inkriminirati kot kaznivo dejanje zanemarjanja ali surovega ravnanja z mladoletno osebo po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Iz opisa obsojenčevega ravnanja prav tako ne izhaja konkretizacija izvršitvenega ravnanja, ki bi kazala na surovo ravnanje z oškodovanko D. R., s katerim naj bi obsojenec izpolnil zakonske znake po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Uveljavlja še, da so v zakonskem besedilu prvega in drugega odstavka 192. člena KZ-1 uporabljeni nedovršni glagoli, kar pomeni, da se zakonske znake tega kaznivega dejanja lahko uresniči le s trajnejšim, ponavljajočim ravnanjem. Obsojencu se očita, da je oškodovanko D. R. z glavo udaril tako, da jo je bolelo, pri tem pa se ji je iz nosu ulila kri, kar predstavlja le enkratno ravnanje, ki ne zadošča za izpolnitev zakonskega znaka surovega ravnanja. Uveljavljanje kršitve zaključi z navedbo, da je bilo celotno obsojenčevo ravnanje usmerjeno v korist oškodovank.

6. Obsojenec je bil v konkretni zadevi pravnomočno spoznan za krivega, da je kot starš hudo kršil svoje dolžnosti do mladoletnih oseb, z eno od njiju pa je tudi surovo ravnal, s tem, da je kot oče najmanj od januarja 2013 do januarja 2014 vršil psihični pritisk nad svojima mladoletnima hčerama D. in L. R., da ju je večkrat na dan klical po mobilnem telefonu in jima pošiljal SMS sporočila z vsebinami, da ni lepo, ker se ne oglašata, da ju ima rad, da je žalosten, da ve, da se ne smeta javiti, da mama ne pusti, da sta njegovi princeski, da naj se javita, da naj ne bosta nesramni; D. R. je npr. poslal SMS sporočilo, da naj ga nujno pokliče in ko se mu je oglasila, je rekel, da ga je skoraj kap od skrbi, ker se ni oglasila ter podobno; z SMS-i je nadlegoval njune sošolce tako, da so ju potem zbadali, velikokrat mu ni bilo prav kako sta bili oblečeni in je govoril, da sta neprimerno oblečeni in jima trgal oblačila, prav tako jima je v koš vrgel čevlje; ko so bili na bazenu je zahteval od njiju, da sta bili brez zgornjega dela kopalk; večkrat je klical v šolo in navajal neresnične stvari kot npr. da sta deklici zanemarjeni in da jima oblačila smrdijo, zaradi česar sta bili deklici tudi ves čas deležni obravnavanja različnih inštitucij; D. R. je večkrat rekel, da je debela, nanjo je večkrat vpil, v prisotnosti D. in L. R. je z rokami in glavo tolkel v zid ali omaro in se zaletaval v stene in omare, da je bilo deklici strah in sta jokali, tako, da je potem nanju še bolj kričal; če deklici kaj nista znali ali pa če sta glasno govorili, medtem ko je on telefoniral, si je obraz pokril z blazino, da je postal ves rdeč, po tleh jima je metal stvari, ob njeni priliki je D. R. strgal knjigo, katero je imela izposojeno v knjižnici; D. R. je v lanskem letu prijel za glavo in s svojo glavo udarjal ob njeno, kar jo je bolelo, z nosu pa se ji je ulila kri, tako pa je ravnal, ker si ni znala zavezati vezalk; hčerama je grdo govoril o njuni materi, da je nesramna, da je kurba in prasica; ko sta bili pri njem „na stiku“ sta gledali filme, ki zanju niso bili primerni; govoril jima je tudi, da bosta živeli z njim v Ljubljani, čeprav tega nista želeli, s takšnim svojim ravnanjem pa je obe hčeri spravil v strah in hudo stisko ter nervozo, zaradi česar sedaj zavračata stike z očetom.

7. Kaznivo dejanje zanemarjenja mladoletne osebe in surovo ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje obveznosti do mladoletne osebe. Kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po drugem odstavku storijo v prvem odstavku navedene osebe, ki silijo mladoletno osebo k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti ali k opuščanju dela ali jo iz koristoljubnosti navajajo k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali z njo surovo ravnajo ali jo trpinčijo.

8. To kaznivo dejanje je torej mogoče storiti na več različnih, alternativno določenih izvršitvenih načinov, ki so v zakonskem besedilu opredeljeni z nedovršnimi glagoli (krši, sili, navaja, surovo ravna, trpinči). Vrhovno sodišče se je v svoji judikaturi že večkrat srečalo z razlago zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki so opredeljeni v nedovršni glagolski obliki. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča1 se ravnanja, ki so opisana z nedovršnimi glagoli, pojmuje kot kazniva dejanja z nedoločenim številom ponavljanj, kar si je pravno treba razlagati tako, da je kaznivo dejanje podano, ne glede na to, ali je storilec ravnal enkrat ali večkrat. Ni torej nujno treba, da bi moral storilec za izvršitev zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki je opredeljen z nedovršnim glagolom, delovati daljše časovno obdobje, s pomembno razliko, da je v primerih, kadar zakonodajalec uporablja nedovršne glagole, v vsakem konkretnem primeru treba oceniti, če gre za enkratno ravnanje storilca, intenziteto njegovega ravnanja. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 84687/2010 z dne 23. 7. 2015, v kateri je obravnavalo kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 izrecno navedlo, da je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali pomeni storilčevo ravnanje globji, grob poseg v telesno in duševno celovitost oškodovanca, ali pomeni intenzivnejše telesne ali duševne bolečine, občutek telesnega nelagodja in podobno, pri tem pa je treba upoštevati tudi mladoletnikovo starost in s tem povezano njegovo telesno in duševno razvitost. V sodbi I Ips 28715/2016 z dne 5. 7. 2018 je Vrhovno sodišče presodilo, da sodišče v primeru enkratnega ravnanja storilca presodi, ali je bila intenziteta (kvaliteta in kvantiteta) tega ravnanja takšna, da je storilčevo ravnanje zadostilo izpolnitvi zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, oziroma ali je mogoče iz storilčevega enkratnega ravnanja sklepati, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval. 9. V konkretnem primeru sta kaznivi dejanji po prvem odstavku, ki ju je obsojenec storil na škodo svojih hčera L. in D. R. trajali daljše časovno obdobje – najmanj eno leto, obsegali pa sta večje število ponavljajočih obsojenčevih ravnanj, ki so imela za posledico psihični pritisk nad hčerama, ki se je odrazil v njunem strahu, hudi stiski, nervozi in zavračanju stikov z njim. S takšnim, ponavljajočim in dalj časa trajajočim ravnanjem do hčera je obsojenec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Obsojenec je namreč s celoto izvršitvenih dejanj, opisanih v izreku sodbe, huje kršil obveznost skrbi in vzgoje svojih mladoletnih hčera.

10. Pritrditi je treba vložniku zahteve, da se obsojencu v odnosu do hčere D. R. očita zgolj enkratno ravnanje, pri katerem je oškodovanko s svojo glavo udaril v njeno, kar je imelo za posledico bolečino in ulitje krvi iz nosu. Ni pa mogoče pritrditi obsojenčevemu zagovorniku, da takšno enkratno ravnanje ne zadošča za obstoj kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Udarec otroka, ki je bil posledica dejstva, da si oškodovanka ni znala sama zavezati vezalk, pomeni takšno intenziteto obsojenčevega ravnanja, ki bistveno presega intenzivnost običajnih vzgojnih ukrepov proti otroku, hkrati pa grobo posega v njegovo telesno in duševno celovitost ter povzroča bolečine. Obsojenec je s takšnim ravnanjem izpolnil zakonski znak surovega ravnanja, četudi je oškodovanko udaril v glavo le enkrat. 11. Obsežne trditve zahteve, da so vsa obsojencu očitana ravnanja pretirana in „vzeta iz konteksta,“ da je obsojenec hčerama vedno pošiljal lepa sporočila, da je stare kose oblačil vedno nadomestil z novimi, da se je knjiga uničila ponesreči, da do hčera ni bil nikoli nasilen, temveč je zanju lepo skrbel, da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno zgolj v korist oškodovank, da je skušal posredovati pri prepirih med sošolci, da se je zgolj zanimal za njuno šolanje, ter da sta oškodovanki, ki sta živeli v Velenju „popolnoma izstopili iz vpliva obsojenca“, pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

12. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da v konkretnem primeru ni podan obsojenčev direktni naklep, ker se ni zavedal zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj, niti prepovedane posledice in vzročne zveze med svojim ravnanjem in prepovedano posledico. Kot je utemeljeno presodilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi (zadnji odstavek na 24. in prvi odstavek na 25. strani sodišča prve stopnje, 9. točka sodbe pritožbenega sodišča) je obsojenec obe kaznivi dejanji storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Sodišče je na to krivdno obliko sklepalo iz okoliščin konkretnega primera in sicer, da je obsojenec večkrat klical v šolo in podajal različne prijave, kljub temu, da se nobena prijava ni izkazala za resnično, da je s strani strokovnih inštitucij večkrat dobil povratne informacije glede neutemeljenosti in nepravilnosti svojega ravnanja, da je obsojenec s svojim ravnanjem izsiljeval kontakte z oškodovankama, da je predstavnici centra za socialno delo, ko je bil opozorjen, da se mora osredotočiti na koristi otrok rekel, da ga skrbijo njegove pravice pri izvrševanju stikov, ter da je svoje potrebe zavestno postavil pred potrebe mladoletnih hčera.

13. Trditve vložnika zahteve, da je obsojenec s svojimi ravnanji nehote in nevede preveč posegal v sfero svojih hčera, da ni imel namena ogroziti njunega razvoja, da iz zaslišanja priče D. S. izhaja, da se obsojencu ni zdelo, da ravna narobe, ter da je neprepričljiv sklep sodišča, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, pomenijo podajanje lastne dokazne ocene ter ponovno nasprotovanje dokaznim zaključkom sodišča prve in druge stopnje.

14. Obsojenčev zagovornik z navedbami, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe v zvezi z razlikovanjem med „neprimernim ravnanjem odgovornega očeta in hudo kršitvijo starševskih dolžnosti“, po vsebini ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nakazuje na kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP.

15. Zatrjevana kršitev ni podana. Višje sodišče se je v 8. točki obrazložitve sodbe opredelilo do te pritožbene navedbe ter presodilo, da pojem „neprimerno ravnanje odgovornega očeta“ vsebuje 23. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, iz obširnih razlogov prvostopenjske sodbe pa je razvidno, da je obsojenec s svojim ravnanjem hudo kršil svoje starševske dolžnosti.

C.

16. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega S. R. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve in prejema denarno socialno pomoč, na podlagi določbe 98.a člena ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj npr. sodbe I Ips 99/2006 z dne 21. 2. 2018, I Ips 89056/2010 z dne 5. 4. 2012, I Ips 84687/2010 z dne 23. 7. 2015 in I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017