Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in odločilo, da mu mora toženka plačati odškodnino v znesku 800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1998 do plačila, in mu povrniti 209.059 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega datuma.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 600.000 SIT, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa na 154.392 SIT. Tožniku je naložilo, da mora povrniti toženki 12.312 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Proti tistemu delu sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na znižanje odškodnine (v revizijskem postopku sporno 200.000 SIT), je vložil tožnik revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnina je nižja od odškodnin, ki so jih dobili drugi oškodovanci v podobnih primerih. Trajanje in intenzivnost bolečin narekuje prisojo odškodnine v znesku 400.000 SIT, tedaj toliko, kot je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Prav nobenih utemeljenih razlogov tudi ni bilo za znižanje odškodnine iz naslova strahu in skaženosti. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožniku prisojeno toliko, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje, tedaj še 200.000 SIT.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999. Zato je treba v revizijskem postopku uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (prvi odstavek 498. člena novega ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po uradni dolžnosti upoštevne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 pa v pravdi ni bilo.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tožnik je utrpel raztrganino na hrbtišču leve podlahti. Po poškodbi je bil sprejet na Oddelek za plastično kirurgijo SBM, kjer je bil operiran in po treh dneh odpuščen v domačo oskrbo. Trpel je srednje hude bolečine (prve štiri dni), lahke v stalnem trajanju (nadaljnjih deset dni), nato pa še občasne in redke lahke bolečine, ki se danes pojavljajo le v zelo lahki obliki in le pri težjih opravilih ter so, kot je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo sodišče prve stopnje, pravzaprav nepomembne. Za opisane telesne bolečine je bilo tožniku prisojeno denarno zadoščenje v znesku 350.000 SIT, kar tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično denarno satisfakcijo, ki je v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR.

Enako velja za denarni zadoščenji, ki sta bili tožniku prisojeni iz naslova prestanega strahu (100.000 SIT) in iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti (150.000 SIT). Tožnik je utrpel le kratkotrajen strah (zlasti ob pogledu na krvavečo rano) ob poškodbi, do zaključka zdravljenja, ki je potekalo brez zapletov, pa je bil zaskrbljen zaradi morebitnih posledic poškodbe. Skaženosti pa po ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje niti ni. Po mnenju izvedenca gre namreč le za kozmetični defekt. Kljub temu pa sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali tožnikovo izpovedbo, da mu pooperativna brazgotina, ki je, kot je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, vidna le pri pozornem opazovanju, "povzroča duševno trpljenje zaradi odziva okolice", in mu zaradi tega duševnega trpljenja prisodili denarno zadoščenje tudi iz tega naslova. Znesek 150.000 SIT, kolikor je bilo iz tega naslova prisojeno tožniku z izpodbijano sodbo, zato ni prenizek in ni v nasprotju s kriteriji iz 200. člena ZOR, kot zmotno zatrjuje revizija.

Po povedanem se je pokazalo, da tožnikove revizijske trditve, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, niso utemeljene. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP 1977).