Jedro

Sklep o začasni odredbi, izdan na podlagi določb ZIZ v času odločanja o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni bil izvršljiv, ker je tožnik zoper sklep vložil pravočasen ugovor. Ker vloženi ugovor po ZIZ preprečuje izvršbo izdane začasne odredbe, je tožnik v času odločanja z navedenim premoženjem lahko razpolagal in je bilo zato, glede na določbo 3. odstavka 19. člena ZBPP, navedeno premoženje potrebno upoštevati pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnika, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.1.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (bpp), za zastopanje tožnika v gospodarskem sporu pri Okrožnem sodišču na Ptuju. Pri odločitvi je upoštevala, da sta tožnik in njegova žena solastnika do 1/2 stanovanjske hiše površine 101 m2 in dvorišča v izmeri 611 m2, parc.št. 10, vl.št. ... Glede na določbo 1. alinee 1. odstavka 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se kot premoženje prosilca ne upošteva stanovanje, ki ga zakon določa kot primerno stanovanje in v katerem prosilec živi. Površino primernega stanovanja za štiričlansko družino prosilca je določila na podlagi 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 14/2004, v nadaljevanju: pravilnik), po katerem je za štiričlansko družino primerno stanovanje v izmeri 55 m2 do največ 82 m2. Tožnik je v dopolnitvi prošnje navedel, da ima stanovanjska hiša skupno 158 m2 bivalne površine. Glede na navedene podatke je tožena stranka ugotovila, da ta površina presega največjo površino primernega stanovanja za 76 m2, zato se presežek upošteva kot premoženje prosilca in njegove družine. Pri ugotavljanju vrednosti tega premoženja je izhajala iz zneska 25,000.000 SIT, kolikor po tožnikovih navedbah znaša vrednost celotne stanovanjske hiše. Tako vrednost m2 površine v tej hiši znaša 82.508 SIT, torej vrednost 76 m2 znaša 6,270.000 SIT, kar presega višino 20 minimalnih plač. Ob tem je treba upoštevati še vrednost dvorišča v izmeri 611 m2, ki jo prosilec ocenjuje na 10,000.000 SIT. Vrednost premoženja tožnikove družine tako nedvomno presega cenzus iz 1. odstavka 19. člena ZBPP, kar utemeljuje zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev bpp.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je sporna ugotovitev tožene stranke, s katero utemeljuje zavrnitev prošnje za dodelitev bpp, ker tožnik razpolaga z nepremičnim premoženjem, ki presega znesek 20 minimalnih plač. Tožena stranka je sicer pravilno in na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 19. člena ZBPP ugotavljala, ali je navedeno premoženje potrebno izvzeti iz premoženja, ki se po ZBPP ne upošteva, ter pri tem pravilno uporabila v Pravilniku določen kriterij za ugotovitev primernosti stanovanja za štiričlansko družino. Tožena stranka pa v postopku ni ugotovila, ali lahko tožnik z navedenim premoženjem tudi razpolaga, kot to določa 3. odstavek 19. člena ZBPP. Tožnik se v tožbi sklicuje na dejstvo, da s stanovanjsko hišo ne more razpolagati ter to dokazuje s predložitvijo sklepa Okrajnega sodišča v M. z dne 12.2.2005. Z navedenim sklepom je bila zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 20,005.697 SIT izdana začasna odredba, s katero se je prepovedala obremenitev in odtujitev tožnikove polovice stanovanjske hiše. Navedenih podatkov tožnik v prošnji za dodelitev bpp ni navajal, iz upravnemu spisu priloženega zemljiškoknjižnega izpiska pa izhaja, da je bila navedena prepoved vknjižena v zemljiški knjigi 15.12.2005, torej je bila skladno z Zakonom o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, v nadaljevanju: ZZK-1) in načelom publicitetnega učinka vpisov, znana tudi toženi stranki. Navedena prepoved odtujitve in obremenitve pa utemeljuje tožbeni ugovor, da tožena stranka navedene stanovanjske hiše, upoštevaje 3. odstavek 19. člena ZBPP, ne bi smela upoštevati kot premoženje po 1. odstavku 19. člena ZBPP, torej njena odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev bpp ne more temeljiti na navedenem razlogu.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz upravnemu spisu priloženega zemljiškoknjižnega izpiska namreč nikakor ne izhaja, da je pri nepremičnini parc. št. 10, vl. št. ... vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve, kot to napačno sklepa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru namreč v času odločanja o prošnji prosilca za dodelitev bpp niti sedaj ni zapisov v C listu, kamor se vpisujejo bremena in druge stvarne pravice tretjih oseb na nepremičninah. Dne 15.12.2005 je zemljiškoknjižno sodišče začelo ZK postopek za vknjižbo prepovedi odtujitve oziroma obremenitve na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru, na katerega se je skliceval tožnik. Začetek tega postopka izkazuje plomba, št. 16851/2005, ki je bila vpisana dne 15.12.2005. Sklicuje se na določbo 134. člena ZZK-1, po katerem je plomba pomožni vpis, s katerim se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiškoknjižni postopek, v katerem zemljiškoknjižno sodišče o vpisu še ni odločilo. Vpis plombe pri nepremičnini torej sam po sebi še ne omejuje lastninske pravice lastnika nepremičnine oziroma njegove razpolagalne sposobnosti, saj do pravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa ne nastopijo učinki pravice oziroma pravnega dejstva, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Kolikor bi šteli, da tožnik zaradi plombe, ki označuje začetek zemljiškoknjižnega postopka po uradni dolžnosti na podlagi citiranega sklepa o začasni odredbi, s parcelo št. 10 ne more razpolagati, bi prejudicirali, da bo vpis na podlagi navedenega sklepa tudi opravljen. To pa bi bilo prenagljeno in neutemeljeno zlasti, ker mu je bila s pravnomočno odločbo z dne 23.12.2005 dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč v obliki sestave ugovora zoper navedeni sklep o začasni odredbi. Tako nikakor ne more kar zanemariti tega dejstva in šteti, da bo zemljiškoknjižno sodišče opravilo vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v postopku, ki se vodi pod Dn 16851/2005, in se je začel 15.12.2005. Sklepanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožena stranka tožnikove nepremičnine ne bi smela upoštevati kot premoženja v skladu s 3. odstavkom 19. člena ZBPP, je torej zmotno, saj začetek postopka za vpis prepovedi odtujitve in obremenitve ne omejuje razpolagalne sposobnosti lastnika nepremičnine in nima takšnih učinkov, kot jih plombi, ki jo zmotno enači z vknjižbo, pripisuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Takšen učinek ima šele vknjižba zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v C 1 listu zemljiškoknjižnega vložka, za kar pa glede na vložen tožnikov ugovor očitno še ni podlage. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo tožnika zavrne.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporno, ali se tožniku, prosilcu za dodelitev bpp, stanovanjska hiša, ki stoji na parc. št. 10, glede na določbe 3. odstavka 19. člena ZBPP upošteva kot premoženje, s katerim lahko razpolaga.

Utemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da je vrednost presežka stanovanjske površine v navedeni nepremičnini treba upoštevati pri ugotavljanju finančnega položaja tožnika in njegove družine, ker tožnik z navedenim premoženjem (ki presega cenzus iz 1. odstavka 19. člena ZBPP) lahko razpolaga. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom o začasni odredbi z dne 12.12.2005 tožniku res prepovedalo obremeniti in odtujiti njemu do polovice celote lastno nepremičnino parc. št. 10, vendar navedeni sklep o začasni odredbi v času odločanja o tožnikovi prošnji za dodelitev bpp ni bil izvršljiv. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožnik vložil zoper navedeni sklep, ki je bil izdan na podlagi 270. člena in 2. točke 1. odstavka 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pravočasen ugovor, o katerem pa v času odločanja o njegovi prošnji za dodelitev bpp še ni bilo odločeno. Ker vloženi ugovor po določbah ZIZ preprečuje izvršbo izdane začasne odredbe, je tožnik v času odločanja tožene stranke z navedenim premoženjem lahko razpolagal in je bilo zato, glede na določbo 3. odstavka 19. člena ZBPP, navedeno premoženje potrebno upoštevati pri odločanju o dodelitvi bpp.

Sicer pa je bilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi, da hiša v kateri tožnik in njegova družina živi, glede na določbe Pravilnika presega največjo površino primernega stanovanja za 76 m2, pravilno ugotovljeno. V postopku je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da se vrednost navedenega presežka stanovanjske površine 6.270.000 SIT upošteva kot premoženje, saj presega cenzus iz 1. odstavka 19. člena ZBPP, to je višino 20 minimalnih plač prosilca in njegove družine.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.