Jedro

Vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodbo v roku 3 mesecev iz 3. odstavka 421. člena ZKP se ne more šteti za pravočasno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Gre za popolnoma drugo pravno sredstvo namenjeno odpravi kršitev človekovih pravic, do katerih je v postopku prišlo, a šele potem, ko so bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva, katerih namen je, da se že tekom rednega sodnega postopka odpravijo morebitne kršitve človekovih pravic.

Izrek

Pritožba obsojenega A. Š. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Krškem kot prepozno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega zoper sodbo Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. K 130/2003, z dne 30.11.2006 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 1212007, z dne 3.4.2008. Zoper ta sklep se je pritožil obsojeni smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Iz povratnic v spisu (pripetih k list. št. 344) izhaja, da je obsojeni pravnomočno sodno odločbo/sodbo Višjega sodišča prejel 20.5.2008, njegov zagovornik odvetnik D. M. pa 19.5.2008. V 3. odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sicer določeno, da sme obsojeni zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti v roku 3 mesecev od dneva, ko je prejel pravnomočno sodno odločbo, vendar pa je bilo z ustavno odločbo U-I-96/06-13 z dne 14.2.2008 ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo ureditev, da začne rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti teči od vročitve obsojenemu in da bo moral Državni zbor to neskladje odpraviti, do takrat pa se za začetek teka roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti uporablja 4. odstavek 120. člena ZKP, kjer je določeno, da če ima obsojeni zagovornika, rok začne teči od zadnje vročitve dalje. Pravilna je ugotovitev, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je obsojeni vložil 30.1.2009, vložena prepozno, saj je bila vložena po poteku trimesečnega roka od zadnje vročitve obsojenemu, ki se je iztekel 21.8.2008. Iz podatkov v spisu sicer izhaja, da je obsojeni v isti zadevi vložil ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču 14.7.2008, ki je bila 5.11.2008 zavržena kot nedovoljena, saj niso bila izčrpana vsa pravna sredstva. Toda ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo šteti ustavno pritožbo, ki je bila podana v okviru 3 mesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kot pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti, saj naj bi imela vse elemente le-te. Ne gre namreč za primer po 1. odstavku 87. člena ZKP, ki ga smiselno uveljavlja pritožnik, kjer je določeno, da se kot pravočasna šteje vloga, ki je bila zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika poslana nepristojnemu sodišču pred potekom roka, k pristojnemu pa prispe po poteku roka. Obsojeni je za zahtevo za varstvo zakonitosti podal v skladu s 1. odstavkom 422. člena ZKP pri pristojnem Okrajnem sodišču v Krškem, vendar prepozno. Ustavna pritožba pa se ne more šteti za pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti, saj gre za popolnoma drugo pravno sredstvo namenjeno odpravi kršitev človekovih pravic, do katerih je v postopku prišlo, a šele potem, ko so bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva, katerih namen je, da se že tekom rednega sodnega postopka odpravijo morebitne kršitve človekovih pravic.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena prepozno in je v skladu z 2. odstavkom 422. člena ZKP pravilno zavrglo zahtevo. Višje sodišče je zato pritožbo obsojenega v skladu z 2. odstavkom 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.