Jedro

Za obstoj pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr zadošča že ugotovitev, da nasprotni udeleženec sam sebi povzroča hudo škodo na njegovem zdravju. Sodišče je s pomočjo izvedenke ugotovilo, da je pri nasprotnem udeležencu akutno poslabšanje paranoidne oblike shizofrenije, zaradi česar je pri nasprotnem udeležencu hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja ter da do svojega stanja nima uvida in deluje pod vplivom bolezni. Razlog za pridržanje tako niso blodnje, ampak hudo ogrožanje lastnega zdravja nasprotnega udeleženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, (I.) da se nasprotnemu udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in (II.) da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v ... najdlje do 19. 12. 2022. 2. Zoper sklep se je pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožil odvetnik, ki predlaga, da se sklep spremeni tako, da se nasprotnega udeleženca takoj spusti na prostost, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju1 (v nadaljevanju: ZDZdr), obrazložitev sklepa teh pogojev niti ne obravnava. Sklep temelji na ugotovitvi, da oseba odklanja ambulantno zdravljenje in da zlorablja zdravila ter da bi duševna motnja terjala uvajanje zdravila, ki se ga lahko uvede le bolnišnično. Po prepričanju pritožbe to ne zadošča zahtevam, ki jih zakon v teh primerih določa za omejitev svobode gibanja. Sklep nima obrazložitve, da bi nasprotni udeleženec ogrožal svoje ali tuje življenje, zdravje ali premoženje. Omenja sicer domnevne grožnje, do katerih pa naj bi prišlo že med poletjem in torej niso povezane s tem zadržanjem. V obravnavanem primeru zadržanje ni posledica interventnega posredovanja, ker bi nasprotni udeleženec tik pred tem ogrožal svoje ali tuje življenje, zdravje ali premoženje, ampak je zaradi blodenj sam poklical policijo. Čeprav so te blodnje posledica duševnih motenj, niso izpolnjeni pogoji za zadržanje. Razlog za prisilno zadržanje tudi ne more biti dejstvo, da bi nasprotnemu udeležencu koristilo bolnišnično uvajanje določenega zdravila, saj to ni cilj, ki ga zakon določa kot dopustnega za prisilni poseg v svobodo gibanja. Edini legitimen cilj je odstranitev ogrožanja pridržanega, druge osebe ali premoženja, kar v tem primeru ni dokazano. Četudi bi držalo, da nasprotni udeleženec odklanja ambulantno zdravljenje zaradi bolezenske logike, da torej več ne izkazuje lastne volje oz. sposobnosti za presojo in bi si s tem zdravstveno škodoval, to ni razlog za omejitev svobode gibanja. V zvezi z zdravstveno razlago, da bi nasprotnemu udeležencu zadržanje zdravstveno koristilo, pritožba opozarja, da to meji na prisilno uvajanje zdravila, kar pa v Republiki Sloveniji ni dopustno. Končno v sklepu ni pojasnjeno, da je zadržanje brez privolitve neizogibno potrebno in da se enakih učinkov ne da doseči z milejšimi ukrepi. Aplikacijo zdravila bi bilo mogoče doseči tudi na drug način – npr. odpustitev in uvajanje zdravila ob prostovoljnih obiskih bolnišnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku3 (v nadaljevanju: ZNP-1) ter 30. členom ZDZdr pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pri tem pazi na v citirani zakonski določbi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr. Prvi odstavek 39.člena ZDZDr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Če manjka eden od naštetih pogojev, zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve ni dopustno.

6. Sodišče prve stopnje je po skrbno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da pri nasprotnem udeležencu obstajajo vsi kumulativno predpisani pogoji. S takšno presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Najprej je treba pojasniti, da je pritožba neutemeljena v delu, ko pravi, da obrazložitev sklepa ne obravnava pogojev iz 39. člena ZDZdr, saj je sodišče preverilo in obrazložilo obstoj prav vseh zakonskih pogojev. Prav tako ni res, da sklep nima obrazložitve, da bi nasprotni udeleženec ogrožal svoje ali tuje življenje, zdravje ali premoženje. V 8. točki obrazložitve je namreč ob pomoči izvedenke ugotovljeno, da si nasprotni udeleženec zaradi akutne psihotične simptomatike,4 ki v ambulantni obravnavi ostaja nedostopna zdravljenju, povzroča hudo škodo na svojem zdravju, saj se bolezenski simptomi kronificirajo in v možganih povzročajo strukturne spremembe, kar posledično vodi v razvoj na zdravila odporne psihoze, ob kronifikaciji pa to pomeni, da je zdravljenje z zdravili mnogo manj uspešno oz. celo neuspešno. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na grožnjo nasprotnega udeleženca materi, da jo bo ubil, a vendar ima glede tega pritožba prav, saj gre za nekoliko oddaljen dogodek, ki ni direktno povezan s pridržanjem, zaradi česar tega ogrožanja ni mogoče šteti kot enega od pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Grožnja naj bi se namreč zgodila poleti, kar pomeni nekaj manj kot pol leta nazaj, očitno pa takrat ni bila prepoznana kot razlog za pridržanje, zato je še toliko manj razlogov, da bi jo kot tako upoštevali sedaj, a vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Za obstoj pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr namreč zadošča že ugotovitev, da na zgoraj opisan način nasprotni udeleženec sam sebi povzroča hudo škodo na njegovem zdravju.

8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi povezanost ugotovljene psihične bolezni z ugotovljenim ogrožanjem. Kot je razvidno iz začetka prejšnje točke obrazložitve, je s pomočjo izvedenke ugotovilo, da je pri nasprotnem udeležencu akutno poslabšanje paranoidne oblike shizofrenije, zaradi česar je pri nasprotnem udeležencu hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja ter da do svojega stanja nima uvida in deluje pod vplivom bolezni (npr. pod vplivom blodenj kliče policijo).

9. Nadalje je zmotna trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje nasprotnega udeleženca pridržalo, ker bi odklanjal ambulantno zdravljenje in zlorabljal zdravila ter da bi duševna motnja terjala uvajanje zdravila, ki se ga lahko uvede le bolnišnično, kar naj bi mejilo na prisilno uvajanje zdravila. Kot je že bilo poudarjeno, je sodišče ugotovilo, da nasprotni udeleženec zaradi razlogov, ki so posledica duševne bolezni, povzroča hudo škodo na svojem zdravju, kar bi lahko privedlo tudi do invalidiziranja, zaradi česar pa bi ga bilo treba zaradi ustrezne terapije zadržati na zdravljenju proti njegovi volji. V izpodbijanem sklepu je tudi pojasnjeno, da terapija, ki jo je kot nujno opisala izvedenka,5 zahteva zaradi varne uporabe uvedenih zdravil bolnišnično zdravljenje, kar seveda pomeni, da milejši ukrepi za dosego istega cilja ne bi bili možni.

10. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da pri nasprotnem udeležencu ugotovljene blodnje same po sebi ne bi bile razlog za pridržanje, a vendar je bilo že pojasnjeno, da razlog za pridržanje niso blodnje, ampak hudo ogrožanje lastnega zdravja nasprotnega udeleženca.

11. Pritožbeno sodišče je tik pred odločanjem o pritožbi prejelo obvestilo, da nasprotni udeleženec ni več na zaprtem oddelku, ampak je bil 1. 12. 2022 premeščen na odprt oddelek, kar pa na odločanje o pritožbi ne vpliva. Pritožbeno sodišče je namreč moralo presoditi zakonitost ukrepa za čas pridržanja (ki pa se je pred odločanjem o pritožbi že izteklo).

12. Pritožbeno sodišče je opravilo tudi preizkus izpodbijanega sklepa glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (4. točka obrazložitve), vendar jih ni našlo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).

13. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev tega postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

1 Uradni list RS, št. 77/2008 s spremembami in dopolnitvami. 2 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 3 Uradni list RS, št. 16/2019. 4 Izvedenka je ugotovila pri nasprotnem udeležencu akutno poslabšanje paranoidne oblike shizofrenije, zaradi česar je pri nasprotnem udeležencu hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, do svojega stanja nima uvida in deluje pod vplivom bolezni (npr. kliče policijo pod vplivom blodenj). 5 Uporaba zdravil, ki se uporabljajo za rezistentne oblike bolezni, ki pa se lahko uvajajo zgolj v bolnišnici), brez česar se bo bolezen hitro poglabljala, kronificirala, kar vodi v rezidualno obliko bolezni, ko pa pacient kljub ustrezni terapiji ne dosega več pravih remisij, kar vodi v invalidiziranje osebe in ima zelo slabo dolgoročno prognozo.