Jedro

Pravilno je ravnalo sodišče, da je uporabilo pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah (Službene novine Kraljevine Jugoslavije št. 146/LIII/307), saj je sporno pravno razmerje nastalo v času veljavnosti teh pravil. Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - ZZK) je namreč začel veljati šele 16.7.1995 (149. člen). Ne predpisuje retroaktivne veljavnosti tudi ne glede vprašanja pravočasnosti poprej vloženih pravnih sredstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje s sodbo naložilo zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, naj izbriše zemljiškoknjižno stanje, ki je nastalo na podlagi nepravnomočne odločbe oddelka SO Ljubljana Vič Rudnik za gradbene in komunalne zadeve št... z dne 18.10.1978 ter vzpostavi zemljiškoknjižno stanje v vložni št. 633 k.o... glede parcele 359/1, kakršno je bilo pred izvedbo omenjene odločbe. Ugotovilo je, da je bila izbrisna tožba vložena znotraj 5-letnega splošnega zastaralnega roka, ki ga je treba uporabiti na podlagi pravnega pravila paragrafa 69 predvojnega Zakona o zemljiških knjigah. Zahtevku je bilo treba ugoditi, ker je bila vknjižba opravljena na podlagi nepravnomočne upravne odločbe oziroma odločbe, ki je bila odpravljena.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je treba, ker je bila tožba vložena leta 1989, presojati utemeljenost zahtevka po takrat veljavnih predpisih; zaslišanje strank ni bilo nujno, ker je bilo mogoče pravočasnost tožbe ugotoviti na podlagi drugih dokazov; da je sprememba označbe sodišča nastala po samem zakonu; da zahtevek ne meri na vzpostavitev družbene lastnine.

Zoper sodbi obeh sodišč je vložila revizijo le toženka iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Predlaga spremembo sodb, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Trdi, da bi moralo sodišče uporabiti sedaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi, ne pa nekdanjih pravil. Kljub napotilu višjega sodišča, sodišče strank ni zaslišalo. Ni tudi odločilo o pravočasnosti tožbe. Prekoračilo je zahtevek, saj tožeča stranka tožbe glede označbe sodišča ni spremenila. Glede na tožbeni zahtevek bo ponovno formirana družbena lastnina.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo sodišče zavrže kot nedovoljeno, ker je tožena stranka v nasprotju z določbo tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) ni vložila po pooblaščencu, oziroma jo zavrne kot neutemeljeno, ker je bilo materialnopravno pravilno razsojeno.

Revidentka je na ta odgovor podala izjavo, da je po 498. členu ZPP treba uporabiti določbe starega ZPP/77. Tožeča stranka je v "predlogu za zavrženje", kot odgovoru na revidentkino izjavo, vztrajala pri zavrženju.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Spričo odgovora na revizijo, ki predlaga njeno zavrženje, ker je toženka podala revizijo brez odvetnika, je treba povedati, da mora sodišče v tej zadevi uporabiti še določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Sedanji Zakon o pravdnem postopku namreč določa v prehodni določbi, da če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena). Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 3.12.1998, novi zakon pa je začel veljati 14.7.1999 (503. člen ZPP). To pomeni, da je treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, te pa ne predpisujejo vložitve revizije po kvalificiranem pooblaščencu.

Meritorna presoja revizije je pokazala, da je ta neutemeljena. Res je pritožbeno sodišče v svoji odločbi II Cp 1591/91 z dne 29.10.1991 naložilo, naj se z zaslišanjem strank ugotovi pravočasnost vložene tožbe. Toda na naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka ta dokazni predlog umaknila, toženca pa na narok nista prišla, čeprav sta bila v vabilu opozorjena, da bo opravljen ta dokaz. Tako sodišče sploh ni moglo izvesti tega dokaza (ki, mimogrede povedano, sploh ni potreben, ker je bilo mogoče pravočasnost tožbe ugotoviti z listinskimi dokazi, ki jim ni nihče oporekal), saj sodišče ne more siliti strank k izpovedbi, če tega ne želijo (prvi odstavek 269. člena ZPP/77). Obe stranki - ena z umikom predloga za zaslišanje in druga z neprihodom na sodišče - sta dali jasno vedeti, da ne želita, da ju sodišče zasliši. Brez podlage je trditev, da sodišči nista odločili o pravočasnosti vložitve tožbe. Sodišču ni treba odločiti o takšnem vprašanju ločeno od odločitve o glavni stvari (razlog iz prvega odstavka 301. člena ZPP/77). Sicer pa je prvo sodišče razložilo, zakaj je bila tožba vložena pravočasno, v šestem odstavku obrazložitve svoje sodbe, pritožbeno pa v osmem odstavku obrazložitve svoje odločbe.

Sodišče ni kršilo načela dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP/77), saj ni prisodilo tožeči stranki kaj več ali kaj drugega, kot je zahtevala. Jedro tožbenega zahtevka je vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z nalogom pristojni zemljiški knjigi, naj to opravi. Ko je zapisalo dodatno označbo sodišča - okrajno (namesto poprej temeljnega), je ravnalo pravilno, saj po logiki stvari ni moglo sodbenega izreka nasloviti na sodišče, ki ga ni več.

Pravilno je spet ravnalo sodišče, da je uporabilo pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah (Službene novine Kraljevine Jugoslavije št. 146/LIII/307), saj je sporno pravno razmerje nastalo v času veljavnosti teh pravil. Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - ZZK) je namreč začel veljati šele 16.7.1995 (149. člen). Ne predpisuje retroaktivne veljavnosti tudi ne glede vprašanja pravočasnosti poprej vloženih pravnih sredstev. Sicer pa ni razumljivo, zakaj tožena stranka vztraja pri uporabi tega zakona, ko pa bi bila tožničina tožba tudi po tem predpisu pravočasno vložena. Zemljiškoknjižni predlog za izpodbijani vpis je bil dan 15.2.1988, tožba pa je bila vložena 11.1.1989, torej znotraj sedaj predpisanega 3-letnega roka (drugi odstavek 102. člena ZZK).

Odveč je toženkina skrb, da bo z izvršitvijo te sodbe vzpostavljena družbena lastnina, ki je naš pravni red ne pozna več. Sama je namreč lahko spoznala v tej pravdi, da tožnica zasleduje cilj zemljiškoknjižno vzpostaviti lastninsko pravico zase. Toda pot do tega je spričo neveljavnosti izpodbijanega vpisa takšna, da je treba najprej vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje (pravno pravilo paragrafa 68 oziroma prvi odstavek 101. člena ZZK), potem pa bo lahko v skladu s sedanjimi predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini vzpostavljena lastninska pravica.

Revizijsko sodišče je preizkusilo po uradni dolžnosti tudi materialnopravno pravilnost odločitve same in glede morebitne procesne kršitve po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar ni ugotovilo takšne nepravilnosti. Neutemeljeno revizijo je zato moralo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Tožeča stranka mora sama trpeti svoje revizijske stroške, saj njen odgovor na revizijo delno pravno zgrešen, v ostalem pa ne pove nič novega. Tako teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih, le takšne pa sme upoštevati sodišče (prvi odstavek 155. člena ZPP/77).