Jedro

Tožnik ni podpisal sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 29. 10. 2019, zato mu je delovno razmerje pri tožencu nezakonito prenehalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 29. 10. 2019 ničen in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 29. 10. 2019 in je trajalo od 29. 10. 2019 do 3. 3. 2020, v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2019 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je v roku 8 dni dolžan tožnika za obdobje od 29. 10. 2019 do 3. 3. 2020 prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti, ter mu za navedeno obdobje plačati mesečna nadomestila plač v bruto znesku 941,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih mesečnih neto zneskov tečejo od 16. dne v mesecu dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da ga je toženec dolžan pozvati na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti, ter da je toženec dolžan tožniku za čas od 4. 3. 2020 do pravnomočnosti sodbe plačati mesečna nadomestila plač v bruto znesku 941,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo vsakega 15. v mesecu dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 224,00 EUR (V. točka izreka), na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pa je toženec dolžan povrniti stroške postopka v znesku 574,37 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: njen ugodilni del) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi v celoti ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožniku naloži povrnitev stroškov te pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedi strank in prič, pri čemer je njihove izpovedbe izbralo zgolj selektivno, ne da bi pri tem presodilo verodostojnosti njihovih celotnih izpovedi. Sodišču prve stopnje očita, da je odločitev, da tožnik ni mogel podpisati sporazuma dne 29. 10. 2019, sprejelo zgolj na podlagi ugibanj, da naj bi se stranki sestali dne 30. 10. 2019 in ne 29. 10. 2019, pri čemer za tako trditev ne obstaja noben dokaz. Nerazumljiva je odločitev sodišča prve stopnje o tem, saj to sploh ne izhaja iz izpovedi tožnika, niti iz izpovedi priče A.A.. Ravno iz izpovedi tožnika izhaja, da je bil ta dan 29. 10. 2019. Glede na to je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da sta tožnik in priča A.A. čez celotno zaslišanje ves čas spreminjala svoje navedbe in je posledično njuno pričanje popolnoma neverodostojno. Neverodostojno je zaslišanje tožnika, saj je slednji najprej trdil, da ni podpisal nobenih drugih papirjev, razen pogodbe o zaposlitvi, ko pa mu je bil predložen originalni sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 29. 10. 2019, je to navedbo spremenil in izjavil, da je na sporazumu njegov podpis ter, da je podpisoval tudi bianco listine. Ni utemeljenega razloga, ki bi opravičeval njegovo naknadno spremembo izjave. Sodišče prve stopnje omenjenih izpovedb pri svoji odločitvi sploh ni upoštevalo. Pravilno je ugotovilo, da je prišlo do podpisa sporazuma tistega dne, ko je tožnik odklonil betoniranje plošče, pri čemer pa je povsem nepravilno napravilo sklep, da je bilo to dne 30. 10. 2019. Tožnik je bil tisti, ki ni več želel opravljati dela pri tožencu in je posledično tudi podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 29. 10. 2019. Navedbe sodišča prve stopnje o tem, da to ni razumljivo, ker naj bi tožnik v tem primeru izgubil delovno dovoljenje, predstavljajo zgolj ugibanje brez konkretnih dejstev. Povsem enako možno je namreč, da tožnik s tem dejstvom, da lahko izgubi delovno dovoljenje, sploh ni bil seznanjen oziroma je mislil drugače. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot argument za svojo odločitev uporabilo tudi izvedensko mnenje iz drugega postopka, pri čemer sodba v tej drugi zadevi sploh še ni pravnomočna in je posledično pravilnost omenjenega izvedenskega mnenja vprašljiva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je tudi ustrezno utemeljilo.

5. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba opisanih pomanjkljivosti in nasprotij nima, niti jih toženec v pritožbi konkretno ne navaja.

6. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev bi bila podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana bi bila torej, če bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali prepisov oziroma ko bi sodišče listinam in prepisom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v zvezi z razlogi sodišča, ki naj bi zmotno štelo, da tožnik ni mogel podpisati sporazuma dne 29. 10. 2019, ker naj bi se s tožencem sestal šele 30. 10. 2019, ter v zvezi z izpovedbama tožnika in priče A.A., v izpodbijani sodbi ni. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v vse zapisnike o zaslišanju strank in prič oziroma prepise zvočnih posnetkov ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev, ampak je pravilno povzelo in dokazno ocenilo izpovedi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev zgolj na podlagi dejanskih ugibanj, kdaj naj bi se stranki sestali oziroma, da naj bi se sestali dne 30. 10. 2019 in ne 29. 10. 2019. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da toženec navedeni kršitvi določb pravdnega postopka uveljavlja zgolj zaradi nestrinjanja z dokazno oceno, konkretno izpovedi tožnika in priče A.A. in jo zato izpodbija s pritožbo, kar predstavlja le pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar je tudi slednje neutemeljeno, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožnik je s tožencem sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 25. 7. 2019 do 3. 3. 2020 (A1), opravljal je gradbena dela. Dne 29. 10. 2019 pa ga je toženec odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj pri ZZZS (A4), in sicer na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 29. 10. 2019 (A3), iz katerega izhaja soglasje strank, da delovno razmerje preneha z navedenim dnem. Sodišče prve stopnje je kot ključno v obravnavanem sporu presojalo, ali sta stranki sklenili sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 29. 10. 2019 oziroma ali je tožnik izpodbijani sklep dejansko podpisal ali ne. Tožnik je namreč trdil, da s sklepom oziroma sporazumom z dne 29. 10. 2019 ni bil seznanjen in ga ni podpisal, je pa potrdil, da je na spornem sklepu njegov podpis, ker je ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi podpisal prazen (bianco) list papirja, ki mu ga je toženec poleg listin v zvezi s pridobivanjem delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje dal v podpis.

8. Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni in dejanskim zaključkom, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje, le-ti imajo namreč oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Dokazna ocena je opravljena upoštevaje metodološka pravila iz 8. člena ZPP in je pritožnik z opozarjanjem na posamezne nekonsistentnosti v izpovedbah tožnika in priče A.A., s čimer ju skuša prikazati kot neverodostojne, ne omaje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Glede na to, da sta si izpovedi tožnika in toženca o podpisu bianco listine nasprotovali, je sodišče prve stopnje prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je prepričljivejša izpoved tožnika, da je ob sklepanju delovnega razmerja podpisal bianco papir, katerega je nato toženec uporabil za potrebe sestave izpodbijanega sklepa o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, pritožbeno sodišče pa z razlogi soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje, ker so pravilno obrazloženi.

9. Pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti zaslišanja tožnika z navajanjem, da je najprej trdil, da ni podpisal nobenih drugih papirjev, ob predočenju originalnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja pa je izpoved spremenil, in sicer da je podpisoval tudi bianco listine, pritožbenemu sodišču ni vzbudilo dvoma v sprejeto dokazno oceno in verodostojnost tožnika. Ugotoviti je, da je šlo zgolj za razhajanje med samo izpovedbo tožnika, zaslišanega na naroku in prvotno podanimi trditvami v tožbi, ki pa so bile dopustno dopolnjene, zato pritožbene trditve s tem v zvezi niso utemeljene, zlasti ob upoštevanju izpovedi tožnika kot vsebinske celote ter skladnih izpovedi ostalih zaslišanih prič A.A. in B.B..

10. Razlogi, zakaj je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika in priče A.A. pri tožencu, po presoji pritožbenega sodišča niso pomembni za odločitev v obravnavani zadevi, zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene trditve, da je izpoved priče A.A. neprepričljiva, ker teh razlogov ni znal pojasniti.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik izpodbijanega sklepa ni podpisal niti dne 29. 10. 2019, kot je zapisano v samem sklepu, niti ne na kak drug dan. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi po izpovedi toženca (kar slednji zatrjuje tudi v pritožbi) do podpisa sporazuma med strankama prišlo istega dne, ko je tožnik odklonil betoniranje plošče in odšel v Bosno, pri čemer pa ne drži pritožbeno navajanje, da niti iz izpovedi tožnika niti priče A.A. ne izhaja, da se je to zgodilo 30. 10. 2019, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak je bil ta dan 29. 10. 2019. Prav priča A.A. je izpovedal, da 30. 10. 2019 tožnik ni šel zraven delati, ker ga je bolela hrbtenica, sta pa po službi skupaj odšla v Bosno (list. št. 96), kar je skladno s tožnikovo izpovedjo, da je v sredo po odklonitvi dela betoniranja plošče počakal na A.A., da konča z delom, nato pa sta popoldne šla v Bosno (list. št. 41). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik glede datuma omenjenega dogajanja v svoji izpovedbi resda nedosleden in je govoril o 29. 10., kar izpostavlja tudi toženec v pritožbi, vendar ne gre prezreti dejstva, da je tožnik sam priznal, da ne ve, kateri datum je bil, izrecno pa je vedel opredeliti, da je bil ta dan sreda (kar je bil datum 30. 10. 2019). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je navedeno logično in prepričljivo, saj je bila omenjena sreda zadnji delovni dan v tistem tednu pred prazničnima dnevoma 31. oktobrom in 1. novembrom, zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen zaključek o datumu 30. 10. 2019, pritožbene navedbe, ki temu nasprotujejo, pa so v celoti neutemeljene.

12. Ni mogoče slediti pritožbi v delu, v katerem toženec navaja, da je z odklonitvijo dela (betoniranja plošče) tožnik jasno izrazil željo po prenehanju delovnega razmerja, ter da ni želel več delati za toženca, saj po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka.

13. Toženec v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja vprašljivost pravilnosti izvedenskega mnenja iz drugega, še nepravnomočnega delovnega spora priče A.A. proti tožencu, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Izvedenec je podal mnenje, da spornega podpisa na sporazumu in primerjalnih podpisov ni napisala ista oseba (torej A.A.). Upoštevanje navedenega izvedenskega mnenja namreč ni bilo odločilno, temveč ga je sodišče prve stopnje uporabilo le kot dodatno pritrditev zaključku, da tudi tožnik ni podpisal izpodbijanega sklepa, s katerim bi soglašal s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja pri tožencu, ki izhaja že iz drugih izvedenih dokazov.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo. S pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato po načelu uspeha v postopku sam krije svoje pritožbene stroške postopka. Sicer pa toženec tudi na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa, da delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid, sam krije pritožbene stroške.