Jedro

Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec prenehal z napadom na oškodovanca v trenutku, ko je opazil, da je njegova noga po padcu dobila nenavaden položaj, je tudi pravilen zaključek, da mu ni mogoče očitati krivdne oblike eventualnega naklepa, pač pa zgolj zavestne malomarnosti, saj na podlagi ugotovljenega ravnanja obtoženca temu ni mogoče dokazati, da je ob hkratnem porinjenju in brci v oškodovančevo nogo tudi privolil v prepovedano posledico.

Pritožbo državnega tožilca je zato višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega J. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po členu 134/III KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let, mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, oškodovanca B.Š. pa je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper takšno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagal, naj sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 394. člena KZ (pravilno: ZKP) sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče nepogojno zaporno kazen.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Temeljno vprašanje razmejitve med zavestno malomarnostjo in eventualnim naklepom je vprašanje storilčeve privolitve v nastanek prepovedane posledice, saj v primeru, ko ravna (zavestno) malomarno, le-te noče, z njenim nastankom ne soglaša in bi v primeru zanesljivega vedenja, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica, svoje ravnanje opustil oziroma svojo opustitev nadomestil z aktivnim ravnanjem zato, da do prepovedane posledice ne bi prišlo. Nasprotno pa pri eventualnem naklepu storilec privoli, da do posledice tudi pride. Ne glede na v teoriji uveljavljane različne kriterije za razmejitev med eventualnim naklepom in zavestno malomarnostjo, pa je jasno, da mora sodišče storilcu eventualni naklep zanesljivo dokazati ter mora biti zato sklep o tem, da je storilec privolil v prepovedano posledico popolnoma nedvoumen, kar pomeni, da mora sodišče v vseh ostalih primerih raziskovati in obravnavati ravnanje storilca kot možno posledico njegove zavestne malomarnosti. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ta odločilna dejstva popolno ugotovilo, saj je po izvedenem dokaznem postopku, v katerega sta bila za ugotovitev obtoženčeve prištevnosti pritegnjena celo dva izvedenca psihiatra, utemeljeno zaključilo, da je bila obtoženčeva prištevnost ob storitvi kaznivega dejanja bistveno zmanjšana predvsem zaradi zaužitega alkohola, ob nadaljnjih zaključkih o obtoženčevi intelektualni sposobnosti pa tudi ni mogoče prepričljivo ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, da se je obtoženec ves čas zavedal, da zaradi udarca lahko pride do prepovedane posledice, pa je lahkomiselno mislil, da ta ne bo nastala. Takšna ugotovitev temelji predvsem na dejstvu, da je obtoženec prenehal z grobim in nasilnim ravnanjem takoj, ko je videl, da je oškodovančeva noga po padcu dobila nenavaden položaj,ko je torej nastala prepovedana posledica zaradi aktivnega obtoženčevega ravnanja, pa obtoženčevo kasnejše ravnanje vendarle napotuje na zaključek, da z nastankom takšne posledice ni soglašal. Glede na pravno opredelitev, za kakršno se je v dvomu pravilno odločilo sodišče prve stopnje, bo tudi izrečena pogojna obsodba namesto kazni dosegla namen kazenskopravnega varstva ter je sodišče prve stopnje ob pravilno ovrednotenih olajševalnih okoliščinah obtožencu določilo ustrezno kazen zapora in preizkusno dobo ter zato takšnih zaključkov v izpodbijani sodbi ne morejo omajati pritožbene trditve, ki se pri utemeljitvi za izrek zaporne kazni opirajo predvsem na obtoženčevo vztrajnost in veliko silo udarcev z nogo.

Oboje ima namreč odraz v obtoženčevi vinjenosti, saj naj bi do prepira z oškodovancem in posledične obtoženčeve agresivnosti prišlo zato, ker naj bi mu oškodovanec želel vrniti manjšo vsoto dolgovanega denarja, ki pa je obtoženec ni hotel sprejeti.

Ker ob povedanem sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobenih kršitev določb kazenskega postopka ali kazenskega zakona, na katere je dolžno vselej paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 1. odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, kar je v skladu s členom 391. ZKP.