Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi če bi bila tožnica dejansko vpletena v kakšen verbalni konflikt s tožencem, ta ne opravičuje toženčevega fizičnega napada nanjo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo 15.650 EUR odškodnine (13,94 oziroma zaokroženo na 14 povprečnih neto plač).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 653,31 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožnici plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 15.650 EUR in za premoženjsko škodo v znesku 484,49 EUR, vse z zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2017 do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo, da ji povrne 2.519,85 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženec pritožbo vlaga iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, nezakonita ter vsebinsko prazna. Ne dosega standarda obrazložene sodbe ter je onemogočen njen preizkus, s tem pa podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je zgolj z enim stavkom zaključilo, da so pričanja tožnice ter z njene strani predlaganih prič skladna, zaradi česar je brez kakršnekoli dodatne dokazne ocene tožnici verjelo, ni pa upoštevalo, da je v veliki meri sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Sodišču očita tudi izredno pristranskost pri odločanju ter navaja, da se nekaj takšnega, kar je sodišče ugotovilo z izpodbijano sodbo, že po sami življenjski logiki ni moglo zgoditi. Mnogo bolj logično je, da je bil toženec izzvan, zaradi česar bi moralo sodišče določiti tožničin soprispevek, ne pa da se je subjektivno postavilo na njeno stran. Še posebej, ko je navedlo, da tudi če bi bila tožnica dejansko vpletena v kakšen verbalni konflikt s tožencem, ta ne opravičuje njegovega fizičnega napada nanjo. Toženec se pritožuje tudi glede višine, in sicer, da je sodišče odškodnino odmerilo nepravilno in previsoko ter v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki se za podobne primere giblje največ v višini do deset povprečnih plač, pri tem pa izpostavlja odločbi VSRS II Ips 620/2003 in VSL II Cp 1725/2011. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe v celoti prereka in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

O postopkovni kršitvi

5. Pritožba je neutemeljena v delu, ko navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni vsebinsko prazna. Sodišče je temelj vtoževane terjatve glede vezanosti na kaznovalni nalog Okrajnega sodišča v Celju III K 000/2015 obrazložilo v 8. in 9. točki, v 10. točki pa je podalo obširno obrazložitev, zakaj ni podan tožničin soprispevek. Dokazna ocena je v tem delu celovita, natančna, jasna, prepričljiva ter skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazložene sodbe.

O soprispevku

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica k nastanku škode ni prispevala. Zgolj ponavljanje trditev v pritožbi, da je tožnica začela toženčevo družbo verbalno izzivati z izrazi „ah, ti ljubljanski fantje“ in še z mnogo hujšimi, ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, še posebej, ker toženec teh hujših izrazov v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni zatrjeval. Sodišče je pravilno ugotovilo, da toženec ni dokazal, da bi ga neposredno pred škodnim dogodkom tožnica ali kdorkoli iz njene družbe verbalno izzval. Ne toženec, ne priča G. D., ki je bil ob škodnem dogodku prisoten, pa se ob zaslišanju nista spomnila ničesar v zvezi z zatrjevanim verbalnim izzivanjem s strani tožnice. Zgolj izpoved priče G. D. o tem, da je nekaj očitno moralo biti, drugače do takšnega konflikta ne bi moglo priti, pa ni prepričljiv dokaz o izzivanju. Kako naj bi sodišče sledilo izpovedim toženca in njegove priče glede izzivanja, ko pa se ničesar nista spomnila, pritožba ne pojasni. Sodišče prve stopnje tako ni slepo sledilo izpovedim tožnice in njenih prič, ampak je o tem napravilo prepričljivo dokazno oceno. Pritožbena navedba, da se nekaj takšnega, kar je ugotovilo sodišče z izpodbijano sodbo, že po sami življenjski logiki ni moglo zgoditi, pa ostaja na pavšalni ravni in je pritožbeno ni bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi če bi bila tožnica dejansko vpletena v kakšen verbalni konflikt s tožencem, ta ne opravičuje toženčevega fizičnega napada nanjo. Ob povedanem pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je bilo pri odločanju pristransko.

O višini

7. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela zdrobljen zlom vratu leve nadlahtnice, kar je huda telesna poškodba, saj je bilo potrebno operativno zdravljenje, nato pa dodatna imobilizacija in dolgotrajna fizikalna terapija. Sodišče je tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo 6.200 EUR, za strah 1.700 EUR, za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti 7.100 EUR in za skaženost 650 EUR. Toženec izpodbija priznano odškodnino po prvih treh postavkah kot previsoko, za skaženost pa navaja, da ni bila v takšnem obsegu, da bi tožnici nastala pravno priznana škoda. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je treba pri odmeri odškodnine upoštevati subjektivno in objektivno merilo. Pri prvem je treba upoštevati konkretno nastalo škodo v obravnavanem škodnem dogodku, subjektivne okoliščine oškodovanca ter njegovo dojemanje nastale škode, pri drugem pa, da mora biti odškodnina odmerjena glede na razmerja med manj hudimi (lažjimi), hujšimi in zelo hudimi primeri, v določenih primerih tudi najhujšimi primeri (katastrofalna škoda, kar v obravnavani zadevi ni podano) ter da je mogoča objektivna primerjava med njimi. Pritožbene navedbe so tudi glede prisojene višine odškodnine neutemeljene.

8. Pritožbene navedbe glede višine odškodnine, čeprav obsežne, so v pretežnem delu pavšalne, je pa res, da toženec izpostavlja dve odločbi iz sodne prakse, ki po oceni pritožbenega sodišča nista primerljivi z obravnavanim primerom. V zadevi II Cp 1725/2011 gre za hujši primer kot je tožničin, saj sta pri oškodovancu bili potrebni dve operaciji, zdravljenje je potekalo 1,5 leta, medtem ko je tožnica imela eno operacijo, zdravljenje pa je potekalo sedem mesecev. Je pa bila poškodba podobna, saj je šlo za zlom pod glavico desne podlahtnice. V tem primeru je pritožbeno sodišče odškodnino po postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znižalo iz 21.000 EUR na 19.000 EUR, skupno odškodnino pa iz 36.600 EUR na 34.600 EUR. Tako se v zvezi s to odločbo pokaže neutemeljena pritožbena navedba, da odškodnine v podobnih primerih ne presegajo 10.000 EUR, saj je bila v tem primeru za podobno poškodbo prisojena občutno višja odškodnina. Iz zadeve VSRS II Ips 620/2003 izhaja, da je bila odškodnina prisojena v višini 1.000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 150.000 SIT za strah in 500.000 SIT za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, sedaj v približni vrednosti 7.000 EUR, torej manj, kot je bilo priznano tožnici v tu obravnavanem primeru. Vendar je šlo za lažji primer, pri 26-letnem oškodovancu ni bila potrebna operacija, ampak je bilo indicirano konzervativno zdravljenje, minimalno je imel omejeno gibljivost rame, medtem ko je izvedenec v tožničinem primeru ugotovil, da je podana izrazita oslabelost mišic in izraziteje oslabljena moč v predelu leve rame. Zato tudi ta primer s tožničinim ni primerljiv.

9. Okoliščina, da je toženec v pritožbi opozoril na en lažji in en hujši primer, je ustrezna iz razloga, ker je mogoče določiti pravilno višino odškodnine le ob primerjavi lažjih, podobnih in hujših primerov. Sodišče v nadaljevanju opozarja še na dva lažja primera, kot je bil tožničin, in sicer v zadevi VSC Cp 175/2020, kjer je šlo za zloma rame in ključnice, potrebna je bila operacija, zdravljenje je trajalo dva meseca, oškodovanec je bil star 26 let. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bilo prisojenih 5.500 EUR, za strah 800 EUR ter za skaženost 500 EUR. Lažji primer je bil tudi v zadevi II Ips 293/2008, kjer je bil oškodovanec star 20 let, prišlo je do več izpahov. Za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti je prejel 5.007,51 EUR, kar je nekoliko manj kot tožnica v tem primeru. Hujši primer je opredeljen v sodbi VSK I Cp 514/2017, kjer je šlo za zlom zgornjega sklepnega dela nadlahtnice, torej kot pri tožnici, kar je bilo opredeljeno kot huda telesna poškodba, poleg tega pa še za zlom členkov levega stopala in za zlom petnice. Zdravljenje je trajalo eno leto in pol. Oškodovanec je bil star 39 let. Za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti je bilo prisojenih 13.000 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000 EUR in za strah 2.500 EUR. Zelo podoben primer tožničinemu pa je v sodni praksi podan v zadevi VSL II Cp 2610/2015, kjer je šlo za 21-letnega tožnika s podobno poškodbo kot tožničina, to je z zlomom rame. Zdravljenje je trajalo pet mesecev. Za telesne bolečine in nevšečnosti je bilo priznanih 8.000 EUR, za strah 1.500 EUR in za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti 7.500 EUR. V tožničinem primeru so bili priznani zneski v skoraj identičnem obsegu.

10. Ob vseh zgoraj navedenih primerih pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo 15.650 EUR odškodnine (13,94 oziroma zaokroženo na 14 povprečnih neto plač). Pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da so pritožbene navedbe glede strahu neutemeljene. V zgoraj navedeni podobni zadevi je bilo oškodovancu za strah priznanih 1.500 EUR. Pri tem gre pojasniti, da je prisojena odškodnina za strah v višini 1.700 EUR v obravnavanem primeru utemeljena z izvedenskim mnenjem tako glede primarnega kot sekundarnega strahu. Pritožbeno sodišče dodaja, da ne dvomi, da je tožnica utrpela hud primarni strah, saj jo je toženec brez kakršnegakoli vzroka (izzivanja oziroma njenega soprispevka ni dokazal) brutalno napadel in ji povzročil telesno poškodbo, zaradi katere bo imela do konca življenja trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti.

11. Tudi ne drži, da tožnici ne pripada odškodnina za skaženost. Iz dveh fotografij (A32) je tožničina brazgotina jasno razvidna, in sicer kot daljša črta, izvedenec pa navedene brazgotine ni opredelil kot kozmetični defekt, ampak kot skaženost lažje oblike. Tudi sicer je opredelitev, ali je prišlo do skaženosti, v pristojnosti sodišča, ki je pravilno ugotovilo, da je tožnica dokazala tako subjektivni kot objektivni element. V zgoraj navedenem primeru VSC Cp 175/2020 je bila oškodovancu priznana odškodnina za skaženost v višini 500 EUR za brazgotino na rami v dolžini 16,5 mm x 8 mm, kar je podobno tožničini brazgotini. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

12. Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti njene pritožbene stroške, ki predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 875 točk,1 kar znaša 525 EUR, materialni stroški znašajo 10,5 EUR, DDV na oboje 117,81 EUR, skupaj pa 653,31 EUR.

1 Skladno s tretjim odstavkom 12. člena Odvetniške tarife, Ur. l. RS 76/15, veljavne od 10. 1. 2015, prim. VSL sklep II Cp 1645/2019.