Jedro

Sodišče prve stopnje je zaradi tožnikovih opustitev (njegove neskrbnosti v zvezi z obveščanjem delodajalca o stanju klančine) po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo njegov soprispevek v višini 10% in je pritožbeno zavzemanje za višji soprispevek neutemeljeno. Iz npr. točk 12., 14., 16. in 17. obrazložitve izpodbijane sodbe so namreč razvidne številne protipravne opustitve delodajalca, ki so pripeljale do obravnavane nesreče. Neutemeljeno je obširno pritožbeno polemiziranje o lastništvu klančine s strani N. d.d., pri čemer je bil delodajalec le najemnik garaž v objektu. Delodajalec je namreč tisti, ki bi moral tožniku zagotoviti varno delovno okolje. V tem delu toženka neutemeljeno problematizira, kdo naj bi bil zadolžen za čiščenje klančine (N. d.d., upravnik). Predmetno klančino so namreč po potrebi čistili delodajalčevi, najemnikovi vozniki (op. na razpolago so imeli celo sol in lopate) in v konkretnem primeru jo je bil tožnik primoran očistiti, da bi lahko opravili svoje delo. Delodajalec mora zagotoviti varno delovno okolje, zato ni mogoče slediti zavzemanju, da ni imel vpliva na delovanje talnega gretja in na režim čiščenja.

Konkretni primer je treba primerjati s podobnimi zadevami, to je z zadevami, v katerih so oškodovanci utrpeli zlome gležnjev (glej npr. hujši zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 332/2006 z dne 14.9.2005 in II Ips 39/2005 z dne 24.4.2003) in upoštevaje konkretne okoliščine individualnega primera, med katerimi velja kot bistveno izpostaviti, da tožnik ni utrpel duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da gre očitno za nekoliko lažji zlom gležnja. Po presoji pritožbenega sodišča znaša primerna denarna odškodnina pri tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti 5.000,00 EUR in za strah 1.000,00 EUR, kar znaša skupaj cca. 5,2 PNP.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se izpodbijana sodba delno potrdi ter delno spremeni na način, da se odslej glasi: ″I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni 4.866,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.800,00 EUR od 5.3.2017 dalje do plačila in od zneska 66,30 EUR od 8.3.2017 dalje do plačila.

II. Presežni tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 1.800,81 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v višini 52,80 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožniku) 5.826,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.760,00 EUR od 5.3.2017 dalje do plačila in od zneska 66,30 EUR od 8.3.2017 dalje do plačila, (II.) da se presežni tožbeni zahtevek za vtoževanih še 6.761,76 EUR s pripadki zavrne in (III.) da je toženka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe plačati tožniku 2.996,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper ugodilni del sodbe v višini 4.326,30 EUR je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožniku ob upoštevanju 50% soprispevka in odbitne franšize odmeri nižja odškodnina, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključki, da je njen zavarovanec odgovoren za tožnikov padec. Do padca ni prišlo zaradi opustitev delodajalca iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ampak zaradi tožnikove nepazljivosti. V nadaljevanju pritožbe toženka izpodbija temelj odškodninske odgovornosti in meni, da je tožnik k škodnemu dogodku soprispeval v višini 50%. Meni še, da znašata pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo iz naslovov telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu 3.000,00 EUR in 500,00 EUR, pri čemer izpostavlja konkretne okoliščine primera in se sklicuje na zadevo Višjega sodišča v Celju (VSC) Cp 578/2018 z dne 24.1.2019. 3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V iz vseh pritožbenih razlogov vloženi pritožbi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni pojasnjen. Takšen očitek je zato neupošteven, saj je preveč pavšalen, da bi ga bilo sploh mogoče preizkusiti.

6. Podobno toženka tudi v pretežnem delu pritožbe konkretizirano ne uveljavlja očitka zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi večinoma le selektivno izpostavlja okoliščine, ki bi ji lahko bile v korist in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, zato ga na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da do padca ni prišlo zaradi opustitev tožnikovega delodajalca, to je zakonskih dolžnosti iz ZDR. V izpodbijani sodbi je obširno in pravilno pojasnjeno, na kakšen način bi moral delodajalec tožniku zagotoviti varno delovno okolje. Gre za delovno nesrečo, ki bi se ji bilo mogoče izogniti, če bi delodajalec izpolnjeval zadostno profesionalno skrbnost. Do poškodbe res ni prišlo pri vhodu v službene prostore, ampak na izvozu iz garaže, na klančini, ki je sicer namenjena vožnji z vozili. Vendar predmetno ne spremeni dejstev, da je bil tožnik zaradi narave delovnega procesa primoran z lopato (op. peš) očistiti navedeno klančino in da se ni samovoljno lotil tega dela. Drugačno pritožbeno zavzemanje glede slednjega je brez podlage v izpodbijani sodbi in je neutemeljeno. Enako velja za pritožbeni očitek, da tožnik ni bil previden. V izpodbijani sodbi ni nobenih ugotovitev, da bi bil tožnik pri svojem delu nepreviden in da naj bi padel zaradi neprevidnosti ter na ravnem delu klančine. Sodišče prve stopnje je zaradi tožnikovih opustitev (njegove neskrbnosti v zvezi z obveščanjem delodajalca o stanju klančine) po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo njegov soprispevek v višini 10% in je pritožbeno zavzemanje za višji soprispevek neutemeljeno. Iz npr. točk 12., 14., 16. in 17. obrazložitve izpodbijane sodbe so namreč razvidne številne protipravne opustitve delodajalca, ki so pripeljale do obravnavane nesreče. Neutemeljeno je obširno pritožbeno polemiziranje o lastništvu klančine s strani N. d.d., pri čemer je bil delodajalec le najemnik garaž v objektu. Delodajalec je namreč tisti, ki bi moral tožniku zagotoviti varno delovno okolje. V tem delu toženka neutemeljeno problematizira, kdo naj bi bil zadolžen za čiščenje klančine (N. d.d., upravnik). Predmetno klančino so namreč po potrebi čistili delodajalčevi, najemnikovi vozniki (op. na razpolago so imeli celo sol in lopate) in v konkretnem primeru jo je bil tožnik primoran očistiti, da bi lahko opravili svoje delo. Delodajalec mora zagotoviti varno delovno okolje, zato ni mogoče slediti zavzemanju, da ni imel vpliva na delovanje talnega gretja in na režim čiščenja. Predmetno je neutemeljeno in nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Ob ugotovljenih okoliščinah morebitna (so)odgovornost N. d.d. oziroma upravnika (pomanjkljiva zimska služba) ne more vplivati na krivdno odgovornost delodajalca. Zavarovanec toženke sicer res ni izrecno naložil tožniku, naj očisti klančino, ampak iz izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, da tožnik ni ravnal samovoljno in brez zavedanja delodajalca. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da delodajalec ni bil o ničemer obveščen in da posledično ni mogel poskrbeti za čiščenje klančine. V tem delu celo sama toženka priznava, da sta delodajalec in najemodajalec zagotovila dodatna sredstva za preprečevanje zdrsov, to je sol, in še, da so po padcu tožnika ″delo ob enakih pogojih opravili njegovi sodelavci″. Povedano drugače, zavzemanje za zaključek o delodajalčevem popolnem nezavedanju je neutemeljeno. Pritožbeno izpostavljanje, da so delo po tožnikovem padcu opravili njegovi sodelavci, pa vsekakor povsem zrelativizira siceršnje pritožbeno zavzemanje o vlogi N. d.d., o vlogi upravnika in zimski službi ter o minimaliziranju vloge tožnikovega delodajalca. V izpodbijani sodbi so tudi obširno pojasnjeni razlogi, da tožnik ni mogel preprosto prenehati z delom, obvestiti lastnika objekta oziroma odgovorno osebo za čiščenje snega. Prav tako je pojasnjeno, da posipanje s soljo ne bi delovalo. Morebitno dejstvo, da je tožnik prvi, ki je padel na predmetni zasneženi, poledeneli in spolzki klančini, katero je bil primoran očistiti, da bi lahko opravil svoje delo, ne more zmanjšati delodajalčeve odgovornosti za nastalo nesrečo. 7. Pritožbeno sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti torej pritrjuje in soglaša z (popolno) ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in ga na tem mestu ni podrobneje povzemalo, in tudi s siceršnjimi nosilnimi argumenti sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca (oziroma toženke za plačilo vtoževane odškodnine) v višini 90 % in da je podan 10 % tožnikov soprispevek k nastali škodi.

8. Je pa po presoji pritožbenega sodišča delno utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslovov telesnih bolečin in neugodnosti ter prestanega strahu. Sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno odločilo o višini tožnikove nepremoženjske škode oziroma je odmerilo sporni višini obeh oblik nepremoženjske škode nekoliko previsoko. V tem delu je treba upoštevati temeljni načeli za odmero odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika. Gre za načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanju). Drugo načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni različno).

9. Podroben dejanski obseg obeh oblik pri tožniku, ki je utrpel zlom zunanjega gležnja desnega zgornjega skočnega sklepa brez premaknitve, nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Natančne in izčrpne ugotovitve prvostopenjskega sodišča dajejo podlago za znižanje odmerjene odškodnine iz naslovov telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter strahu, zato je pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera tožniku odmerjeno odškodnino znižalo. Odmerjenih 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti ter 1.200,00 EUR za strah pomeni skupaj, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, cca. 6,3 takratne povprečne neto plače (PNP; 1.146,11 EUR). Tako prisojena odškodnina ni primerljiva z odškodninami za podobno škodo, in hkrati ne upošteva vseh individualnih značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode ne odsevata pravilnega razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Odmerjena odškodnina je po presoji pritožbenega sodišča delno previsoka in gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava ter je bilo treba pritožbi v tem delu delno ugoditi in izpodbijano sodbo delno spremeniti. Zadeva iz sodne prakse, ki jo izpostavlja toženka, sicer ni primerljiva z obravnavano, saj je podana hujša oziroma drugačna poškodba (zlom obeh grč levega gležnja z izpahom), hkrati pa je bila zavrnjena pritožba tožene stranke, pri čemer višina odškodnine ni bila konkretizirano prerekana. Vendar je vseeno utemeljeno zavzemanje, da je tožniku odmerjena previsoka odškodnina za nepremoženjsko škodo. Konkretni primer je treba primerjati s podobnimi zadevami, to je z zadevami, v katerih so oškodovanci utrpeli zlome gležnjev (glej npr. hujši zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 332/2006 z dne 14.9.2005 in II Ips 39/2005 z dne 24.4.2003) in upoštevaje konkretne okoliščine individualnega primera, med katerimi velja kot bistveno izpostaviti, da tožnik ni utrpel duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da gre očitno za nekoliko lažji zlom gležnja. Po presoji pritožbenega sodišča znaša primerna denarna odškodnina pri tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti 5.000,00 EUR in za strah 1.000,00 EUR, kar znaša skupaj cca. 5,2 PNP. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo ter v tem delu delno ugodilo pritožbi (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). V preostalem delu je pritožba neutemeljena, saj ni podane podlage za še nadaljnje znižanje odmerjene odškodnine.

10. Tožniku gre tako 6.000,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in (po višini pritožbeno nespornih) 82,88 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, zmanjšano za 10 % odbitno franšizo in 10 % tožnikov soprispevek, zato mu je toženka dolžna izplačati še odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2017 dalje do plačila in za premoženjsko škodo v višini 66,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2017 dalje do plačila.

11. Po ugotovitvi, da ob zgoraj pojasnjeni izjemi niso podani (preostali) s strani toženke uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba zaradi spremenjenega uspeha poseči tudi v odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku pravdne stroške v skupni višini 4.839,73 EUR in toženki pravdne stroške v skupni višini 142,10 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča pa ni nobene potrebe po razločevanju uspeha po temelju od uspeha po višini, saj je oboje terjalo primerljive procesne napore. Tožnikov uspeh v tej pravdi znaša 39 % in toženkin 61 % (vtoževal je namreč 12.588,06 EUR s pripadki, po spremembi sodbe pa mu je prisojeno 4.866,30 EUR s pripadki). Tožniku je tako toženka dolžna povrniti 1.887,49 EUR stroškov postopka na prvi stopnji sojenja, toženki pa je tožnik dolžan povrniti 86,68 EUR prvostopenjskih stroškov. Po medsebojnem pobotu mora tako toženka tožniku povrniti 1.800,81 EUR prvostopenjskih stroškov s pripadki, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v tem delu.

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Upoštevaje pritožbeni pcto. (4.326,30 EUR) je toženkin uspeh s pritožbo 22 % (tožniku je po spremembi sodbe prisojenih za 960,00 EUR glavnice manj). Toženki se ne prizna neizkazanih 5,00 EUR za poštnino, prizna pa se ji plačilo takse za pritožbo v višini 240,00 EUR. Upoštevaje uspeh ji je tako tožnik dolžan povrniti 52,80 EUR pritožbenih stroškov.