Jedro

Vložnikovo zatrjevanje, da je bil obsojenec v dejanski zmoti, za kar v izpodbijani pravnomočni sodbi in podatkih spisa ni mogoče najti podlage, predstavlja uveljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni S. H. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega S. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo eno leto. Sodišče je še odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oškodovano Republiko Slovenijo pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe določb kazenskega zakona. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja in postopek zoper njega ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je stališče sodišča o obsojenčevem subjektivnem odnosu do kaznivega dejanja pravilno, izpodbijanje tega stališča pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enak razlog po mnenju vrhovnega državnega tožilca pomeni uveljavljanje zmotnih zaključkov glede vrednosti prilaščenega materiala, pomisleki zagovornika v zvezi z direktnim naklepom pa tudi niso utemeljeni. Zato vrhovni državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi izraža nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je izpodbijana sodba z vidika kazenskega zakona nepravilna in nezakonita. Vložnik meni, da je zaključek sodišča o obsojenčevi storitvi kaznivega dejanja z direktnim naklepom povsem zgrešen, saj izvedeni dokazni postopek takega zaključka ne izkazuje. Iz dokaznega postopka in obsojenčevega zagovora je po vložnikovi oceni razvidno, da je obsojenčev namen zaobsegal le gradnjo prostora v kamnolomu za potrebe obračanja in skladiščenja lesa, zato ni mogel imeti namena pridobivati tehnični kamen – dolomit. Obsojenec je del materiala odpeljal iz kamnoloma, vendar ga je večino deponiral v neposredni bližini kamnoloma, nekaj ga je pa res odpeljal na dvorišče sedeža svoje družbe in ga kasneje prodal, vendar pa je v zvezi s to prodajo poravnal tudi vse davčne in druge obveznosti. Po zatrjevanju vložnika je obsojenec vse navedeno storil na podlagi soglasja Zavoda za gozdove Maribor. Kot laik je ravnal v dobri veri, eventuelno bi mu bilo mogoče očitati malomarnost. Obsojenec je bil tudi v dejanski zmoti, saj je kot laik razpolagal z odločbo upravnega organa, s katero mu je bilo odobreno izvajanje pripravljalnih del v kamnolomu, bil pa je tudi v dobri veri, da ta dela lahko opravi na podlagi soglasja Zavoda za gozdove Maribor, ki je bilo sicer razveljavljeno, vendar pa je zoper tako odločitev uveljavljal vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo.

6. S takimi navedbami vložnik ne more uspeti. Po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izključeno je torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog pa med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodna odločba. Vložnik z lastnim ocenjevanjem obsojenčevega ravnanja in izvedenih dokazov izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami, na katerih temelji izpodbijana pravnomočna sodba. Sodišče prve stopnje (sodba, stran 10) je obstoj direktnega naklepa utemeljilo na podlagi obsojenčevega zagovora in listinskih dokazov, to je odločb Upravne enote Slovenska Bistrica in pristojnih inšpekcijskih služb, ter izpovedbe I. R. Tudi sodišče druge stopnje je obširno odgovorilo na take, že v pritožbi uveljavljane navedbe (sodba, stran 4). Sodišči ugotavljata, da je bila odločba Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 14. 7. 2000 o dovolitvi priglašenih del, ki pa obsojencu v nobenem primeru ni dovoljevala izkopavanja mineralne rudnine, odpravljena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 28. 8. 2000, nato pa je bila 18. 10. 2000 izdana nova odločba upravne enote. Nobena od teh odločb pa obsojencu ni dovoljevala izkopa mineralne surovine. Poleg tega je gradbeni inšpektor I. R. ob opravljanju inšpekcijskega pregleda 8. 9. 2003 in 10. 9. 2003 ugotovil, da obsojenec nelegalno izkopava gramoz ter da je bil gramoz odpeljan z obsojenčeve parcele, 17. 9. 2003 pa je inšpektor obsojencu z odločbo prepovedal nadaljnje nelegalno izkopavanje ter mu naložil vzpostavitev prejšnjega stanja. Končno sodišče v pravnomočni sodbi še ugotavlja, da obsojenec v kritičnem času ni imel sklenjene koncesijske pogodbe z državo, kot je bilo to določeno v 12. in 13. členu (takrat veljavnega) Zakona o rudarstvu (Ur. l. RS, št. 56/1999), ne ustreznega lokacijskega dovoljenja po določbi 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/1984 in nasl.).

7. V izpodbijani pravnomočni sodbi in podatkih v spisu tudi ni mogoče najti podlage za vložnikovo zatrjevanje, da je bil obsojenec v dejanski zmoti. Po prvem odstavku 20. člena KZ (dejanska zmota) ni bil kazensko odgovoren storilec, ki se ob storitvi kaznivega dejanja ni zavedal kakšnega njegovega z zakonom določenega znaka; ali je zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane. Po drugem odstavku tega člena je bil storilec, če je bil v zmoti zaradi malomarnosti, kazensko odgovoren za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, če je zakon tudi za takšno dejanje določal kazensko odgovornost. Z že zgoraj povzetimi navedbami vložnik zatrjuje, da je bil obsojenec v zmoti glede zakonskega znaka kaznivega dejanja, da gre torej za dejansko zmoto v ožjem pomenu, kar pomeni, da naj se obsojenec ne bi zavedal navedenega zakonskega znaka in da zato pri njem ni podan naklep. Glede na zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe, da je bila odločba o dovolitvi priglašenih del upravne enote z dne 14. 7. 2000 po nadzorstveni pravici odpravljena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 28. 8. 2000, nato pa je bila 18. 10. 2000 izdana nova odločba upravne enote; da nobena od teh odločb obsojencu ni dovoljevala izkopavanja oziroma pridobivanja mineralne rudnine; da je obsojenec nadaljeval z izkopavanjem mineralne rudnine kljub prepovedi gradbenega inšpektorja; ter da ni imel sklenjene koncesijske pogodbe z državo, ni mogoče pritrditi vložnikovim navedbam o obsojenčevi dobri veri in o ravnanju, ki ni bilo protipravno. Še toliko bolj je tako vložnikovo zatrjevanje neutemeljeno ob ugotovitvi sodišča prve stopnje (sodba, stran 10), da je obsojenec upošteval le tiste odločbe pristojnih organov, ki so mu bile po volji, drugih pa ne (v zagovoru, podanem v preiskavi 14. 6. 2004 in na glavni obravnavi 14. 3. 2006, je celo povedal, da odločbo gradbenega inšpektorja z dne 17. 9. 2003 sicer pozna, vendar je ne priznava). Vložnik, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, pod videzom kršitve kazenskega zakona prikazuje zgolj lasten pogled na dejansko stanje. Kot že povedano, iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav tako je vložniku že sodišče druge stopnje pojasnilo (sodba, stran 3), da je kazenski zakon lahko kršen le, če je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

8. S posplošenim izpodbijanjem količine odpeljanega materiala, ki naj bi bila bistveno manjša od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče, in navajanjem, da je imel obsojenec določene stroške, vložnik ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec pridobil izobrazbo in je zaposlen, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse.