Jedro

Dokazno breme glede vseh prvin odškodninskega primera (z izjemo krivde), torej tudi glede vprašanja nastanka (pravno priznane) škode, je na strani oškodovanca. Ker zavarovalnica v regresni pravdi vstopi v pravice oškodovanca, je to trditveno in dokazno breme na strani zavarovalnice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 6.323,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2004 ter glede pravdnih stroškov (2. točke izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 8.346,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.952,78 EUR od 11. 12. 2002 dalje; od zneska 69,38 EUR od 19. 12. 2002 dalje in od zneska 6.323,90 EUR od 14. 7. 2004 dalje ter 1.382,14 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Toženec poudarja, da tožnica v tožbi ni podala trditev niti predlagala dokazov v zvezi s tem, kakšne telesne poškodbe je utrpela S. L. oziroma v zvezi z nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek zavrniti, namesto tega pa je samo po uradni dolžnosti v izpodbijano sodbo iz dokazov vključilo trditve, ki jih tožnica sploh ni navedla. Dokazno breme glede višine nepremoženjske in premoženjske škode, ki naj bi nastala S. L., je bilo na tožnici. Dejstvo, da je tožnica S. L. plačala odškodnino, še ne izkazuje utemeljenosti zahtevka iz naslova regresa. Sporna je bila tako višina odškodnine kot posledično višina regresnega zahtevka, saj je toženec podal navedbo, da S. L. v prometni nesreči ni utrpela pravno priznane premoženjske in nepremoženjske škode.

Pritožnik še meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da dejstvo, da je bil toženec obsojen za storitev kaznivega dejanja utemeljuje tudi njegovo civilno odgovornost. Pritožnik še navaja, da izrek sodbe ni jasen in razumljiv oziroma nasprotuje razlogom sodbe, saj sodišče v izreku ni navedlo, v katerem delu je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

O zavrnilnem delu: Sodišče prve stopnje v izreku sodbe res ni odločilo o tistem delu zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 21.600,33 EUR (ampak zgolj o zahtevku na plačilo 8.346,06 EUR), četudi iz obrazložitve izhaja, da je tak zahtevek zavrnilo (jasni razlogi na 8. in 9. strani izpodbijane sodbe). Gre za situacijo, ko bi pravdni stranki lahko predlagali izdajo dopolnilne sodbe, vendar tega nista storili. Sodišče pa sodbe po uradni dolžnosti ne more dopolniti. Iz izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 8.346,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi če bi bila z opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje storjena bistvena kršitev določb postopka, ta v situaciji, ko je zahtevek na plačilo, ki presega 8.346,06 EUR, zavrnjen (oz. mu vsaj ni ugodeno), ni storjena v škodo pritožnika.

O smiselno očitani bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: Pritožnik v pritožbi navaja: “... sodišče ne bi smelo samo po sebi izven glavne obravnave izvajati dokazov z vpogledom v listine, ki niso bile konkretizirane ter se nahajajo v kazenskem spisu... Na omenjeni način je sodišče kršilo pravila postopka, ker ni navedlo, v katere konkretne listine je sploh vpogledalo, glede na nezadostno trditveno podlago tožeče stranke v zadevni tožbi“. Tak pritožbeni očitek ni jasen. Če pritožnika moti dejstvo, da je sodišče spis II K 50/2003 Okrajnega sodišča v Ljubljani pridobilo po zaključku glavne obravnave, mu je treba pojasniti, da sta obe pravdni stranki s tem soglašali, kar izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 20. 2. 2009 (listovna št. 104 v spisu). Podlaga za takšno ravnanje sodišča je v drugem odstavku 291. člena ZPP. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v katere listine je vpogledalo, ne drži. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (na 4. strani) jasno navedlo, katere listine v kazenskem spisu je vpogledalo. Če pritožnik meni, da vpogleda v kakšno od teh listin pravdni stranki nista predlagali (kar bi lahko predstavljalo relativno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP), bi moral jasno in konkretno navesti, za katero listino to velja (česar ne stori), in konkretno pojasniti, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Z nekonkretnim in nejasnim uveljavljanjem relativne kršitve, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pa pritožnik obsežnejšega pritožbenega preizkusa ne more doseči. O toženčevi odgovornosti za nastanek prometne nesreče: Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v skladu z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravdno sodišče, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. V obravnavani zadevi je torej pravdno sodišče vezano na kazensko sodbo glede ugotovitve, da je toženec kriv, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo določb Zakona o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana. Takšne ugotovitve izključujejo ugotavljanje, da je prometno nesrečo povzročil nekdo drug (in ne toženec). Samo to pa je glede odgovornosti za nastanek nesreče v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah trdil toženec – trdil je namreč, da je prometno nesrečo povzročila S. L., ki naj bi vozila tako, kot se očita pritožniku, sam pritožnik pa tako, kot naj bi po ugotovitvah kazenskega sodišča vozila oškodovanka. Zaključek sodišča prve stopnje (ki ga pritožba povzame zgolj delno in zato nepopolno), da določba 14. člena ZPP preprečuje takšno ugotavljanje, je pravilen.

O zahtevku na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo: Tožnica je v tožbi pojasnila, da je iz naslova premoženjske škode (odškodnine za škodo na vozilu) oškodovanki plačala 1.679.100,00 SIT (sedaj 7.006,76 EUR) ter 59.653,20 SIT (sedaj 248,92 EUR) za stroške vleke avtomobila. Pojasnila je, da je škodo na oškodovankinem vozilu ocenila po sistemu totalne škode, saj so stroški popravila vozila presegli dejansko vrednost vozila in popravilo ni bilo ekonomično. Posplošena pritožbena navedba, da tožba ni vsebovala zadostnih trditev o premoženjski škodi, je neutemeljena. Tožnica je namreč jasno opisala kakšna premoženjska škoda je nastala oškodovanki in koliko ji je zavarovalnica iz tega naslova plačala. V zvezi s temi trditvami je tožnica predlagala tudi vrsto dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in ocenilo (obrazložitev v drugem odstavku na 7. strani sodbe), pritožba pa takšne ocene ne izpodbija.

Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

O zahtevku na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo: Pritožbene navedbe o pomanjkljivih tožbenih trditvah pa so utemeljene glede tistega dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V tem delu je tožnica navedla le, da je oškodovanka S. L. utrpela hude telesne poškodbe in da ji je tožnica 13. 7. 2004 za nepremoženjsko škodo plačala 5.200.000,00 SIT. Toženec utemeljeno opozarja, da tožnica s takšnimi tožbenimi trditvami ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Kadar zavarovalnica v t. i. regresni pravdi zahteva povrnitev nepremoženjske škode, mora pojasniti, iz katerega škodnega dogodka izhaja škoda, kakšno je bilo protipravno ravnanje zavarovanca, komu je bila plačana odškodnina, za katere oblike nepremoženjske škode in v kakšni višini. Ni namreč mogoče mimo tega, da sodišče v regresni pravdi obravnava dva samostojna sklopa pravnih vprašanj, ki sicer izvirata iz istega historičnega dogodka, vendar so za ugotavljanje teh odločilna različna dejstva. En sklop predstavlja vprašanje, ali je zavarovanec odškodninsko odgovoren oškodovancu, ki zajema tudi vprašanje obstoja (pravno priznane) škode. Drugi (in od prvega ločen) sklop pa je vprašanje zavarovančeve kršitve pogodbenega razmerja do zavarovalnice. Dokazno breme glede vseh prvin odškodninskega primera (z izjemo krivde – arg. iz 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika), torej tudi glede vprašanja obstoja (pravno priznane) škode je na strani oškodovanca. Ker zavarovalnica v regresni pravdi vstopi v pravice oškodovanca, je to trditveno in dokazno breme na strani zavarovalnice.

Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je po eni strani štelo, da so tožbene trditve, ki ne ustrezajo zgoraj opisanemu standardu, zadostne, po drugi strani pa je mimo trditev tožnice iz predloženih dokazov ugotavljalo, kakšno škodo je utrpela oškodovanka S.L. (razlogi v zadnjem odstavku na 7. strani ter prvem odstavku na 8. strani sodbe) ter ali je glede na to odškodnina, ki ji jo je plačala tožnica, pravična (kar posredno potrjuje pritožbeno trditev, da tožbene navedbe niso bile zadostne), je napačno.

V tem delu je zato višje sodišče v skladu z določbo zadnjega stavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo glede nepremoženjske škode (6.323,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2002) razveljavilo ter zadevo v tem delu vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje potem, ko bo opravilo materialno procesno vodstvo, o tem delu zahtevka ponovno odločiti. Ker vprašanje višine nepremoženjske škode predstavlja več samostojnih dejanskih in pravnih sklopov, ki zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča še niso bili predmet kontradiktorne obravnave pred sodiščem prve stopnje, višje sodišče samo ne more dopolniti postopka, ne da bi poseglo v ustavno varovano pravico do pritožbe.

O stroških: Ker je višje sodišče sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Kljub razveljavitvi pa višje sodišče glede na pritožbene navedbe v zvezi z metodo izračuna pravdnih stroškov, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, opozarja, da je sodna praksa kot enega od načinov upoštevanja vseh okoliščin primera pri odločanju o pravdnih stroških (2. odstavek 154. člena ZPP) sprejela tudi tak način odmere stroškov, da sodišče ločeno upošteva uspeh po temelju in uspeh po višini, nato pa celotni uspeh stranke izračuna v sorazmerju z uspehom po temelju in uspehom po višini. Tak način odmere stroškov je sicer vse redkejši, a ga sodišča še uporabljajo in Višje sodišče še dopušča. V obravnavani zadevi pa pritožbeno sodišče ne vidi nobenega utemeljenega razloga za uporabo te metode.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče v skladu s 4. odstavkom 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in št. 45/2008

(2) Sodišče mora namreč oškodovancu za vsako obliko nepremoženjske škode prisoditi samostojno denarno odškodnino, tožnikov tožbeni zahtevek pa mora biti prilagojen temu oz. določbi 179. člena OZ.

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001

(4) Prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2938/07-15 z dne 10. 9. 2009.