Jedro

Ker tožena stranka kljub zahtevam tožečih strank napak ni odpravila, način, ki ga je ponujala za odpravo napak, pa ni bil primeren, je sodišče druge stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na tretji odstavek 620. člena ZOR, ob ugotovitvi, da bo tudi po odpravi napak stanovanje manjvredno, pa tudi na peti odstavek istega člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati vsaki od tožnic 956.816 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1996 dalje do plačila in jima povrniti stroške postopka v znesku 59.053 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1997 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni obrazložilo, kolikšen del tožnicama prisojenega zneska se nanaša na odpravo napak, kolikšen del pa na povrnitev škode. V nasprotju z listinami, ki so v spisu, je ugotovilo, da je bil pravni prednik tožene stranke prodajalec stanovanja. Obe navedeni pomanjkljivosti izpodbijane pravnomočne sodbe predstavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker je pritožbeno sodišče določbo 620. člena ZOR le omenilo, razsodilo pa je v nasprotju z njo. Tožeča stranka bi morala toženi stranki dopustiti odpravo napak. Netočna je ugotovitev sodišča, da s strani tožene stranke ponujena odprava napak ni bila primerna. Pomanjkljivost postopka je tudi v tem, da je sodišče ugotavljalo dejansko stanje z izvedenci, ki niso gradbeniki. Vse ugotovljene napake se da odpraviti. Zato je napačna ugotovitev sodišča, da sta stanovanji manjvredni. Z obložitvijo sten in stropov bosta tožnici neupravičeno obogateni. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bosta oba tožbena zahtevka kot neutemeljena zavrnjena.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožeči stranki na vročeno revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) absolutne bistvene kršitve določb iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija vsebinsko opredeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje te bistvene kršitve ni zagrešilo.

Tako v razlogih sodbe sodišča prve stopnje (drugi in tretji odstavek na četrti strani sodbe), ki jih je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo, kot tudi v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe (razlogi na četrti strani sodbe), je povsem določno in jasno navedeno, da je vsaki od tožnic prisojeno iz naslova stroškov, ki so potrebni za odpravo napak (sanacijo, kot je zapisalo sodišče prve stopnje), 866.586 SIT, iz naslova manjvrednosti stanovanja pa 90.230 SIT.

Revizijska trditev, da temu ni tako, je tedaj v nasprotju z razlogi obeh sodb in zato neutemeljena. Neutemeljeno pa tožena stranka tudi zatrjuje, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z listinami, ki so v pravdnem spisu, ugotovilo, da je pravni prednik tožene stranke izstavil tožečima strankama garancijski list, v katerem je navedeno, da je prodajalec stanovanja. Iz v dokaznem postopku vpogledanega garancijskega lista, ki je v pravdnem spisu in ki ga je tožnicama izstavil pravni prednik tožene stranke, namreč res izhaja to, kar je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi in sicer, da je pravni prednik tožene stranke v njem navedel, da izdaja tožnicama garancijski list kot "graditelj in prodajalec stanovanj" (uvodna določba na 11. strani tožnicama izdanih garancijskih listov). Med listinami, ki so v pravdnem spisu in ugotovitvami sodišča, zato ni prav nobenega nasprotja, kot zmotno zatrjuje v reviziji tožena stranka.

Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Pri revizijskem očitku zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka ne izpodbija le materialnopravne odločitve obeh sodišč, ampak predvsem pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP/77). Sodiščema druge in prve stopnje namreč očita, da sta zmotno ugotovili, da je tožena stranka tožnicama ponudila primeren način za odpravo ugotovljenih napak (obe sodišči sta po izvedbi dokaza z nekaj izvedenci ugotovili, da način, ki ga je tožnicama ponudila tožena stranka, ni bil primeren), da je z izvedenci ugotovljen obseg napak na stanovanjih prevelik, da ravno tako z več izvedenci ugotovljene manjvrednosti stanovanj sploh ni, da bosta obe tožnici s prejemom prisojenega zneska v resnici neupravičeno obogateni in da izvedenci, ki so izdelali izvedeniška mnenja, zato, ker niso gradbeniki, za izdelavo izvedenskih mnenj niso bili kvalificirani. Vse navedene revizijske trditve predstavljajo izpodbijanje dejanskih ugotovitev obeh sodišč in njune dokazne ocene, kar pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku ni več mogoče (že omenjeni tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Čeprav iz navedenih razlogov prej navedene revizijske trditve ne zahtevajo posebnega komentarja, pa je potrebno glede na izrecno revizijsko trditev, da so izvedenska mnenja podajali izvedenci, ki niso gradbeniki, toženi stranki le pojasniti, da je prva izvedenka E. P. sodni izvedenec gradbene stroke, izvedenec take stroke je tudi A. B., na zahtevo tožene stranke pa je sodišče zaupalo izvedensko delo še Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, ki je zaupala izdelavo izvedenskega mnenja prof. dr. N. S., dipl. ing. arh., ki je zapriseženi sodni izvedenec.

Konkretni revizijski očitek, ki se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava, je le v tem, da tožena stranka sodišču druge stopnje očita, da je določbo 620. člena ZOR sicer omenilo, razsodilo pa v nasprotju z njo. Vendar pa tudi ta revizijski očitek ni utemeljen. Revizija namreč zanemarja ugotovitev obeh sodišč (oziroma tej ugotovitvi nasprotuje in vztraja pri svojih trditvah, da je bila ugotovljene napake pripravljena odpraviti na primeren način), da tožena stranka ugotovljenih napak ni odpravila, način, ki ga je ponudila za odpravo napak, pa ni bil primeren. Ob upoštevanju te ugotovitve obeh sodišč tožena stranka neutemeljeno zahteva, da bi morala tožeča stranka s tožbenim zahtevkom najprej zahtevati, da tožena stranka odpravi ugotovljene napake in šele nato zahtevati znižanje plačila in povrnitev nastale škode. Ker tožena stranka kljub zahtevam tožečih strank napak ni odpravila, način, ki ga je ponujala za odpravo napak, pa ni bil primeren, je sodišče druge stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na tretji odstavek 620. člena ZOR (kar je na četrti strani razlogov sodbe tudi jasno zapisalo), ob ugotovitvi, da bo tudi po odpravi napak stanovanje manjvredno, pa tudi na peti odstavek istega člena ZOR, kar je v razlogih izpodbijane sodbe tudi povsem jasno zapisano. Revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje določbo 260. člena "le omenilo, v resnici pa razsodilo v nasprotju z njim", zato ne more biti utemeljena.

Z znižanjem plačila zaradi ugotovljenih napak in povrnitvijo škode, ki je tožečima strankama nastala zaradi tega, ker sta jima bili izročeni stanovanji z napakami, tožnici ne moreta biti neupravičeno obogateni. Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na dokaj obširno revizijsko zatrjevanje, da bosta tožnici v primeru, če bo obveljala izpodbijana sodba, dobili nekaj, do česar nista upravičeni in kar bo predstavljala zanju neupravičeno korist. Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).