Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V prvem odstavku 17. člena Pogodbe je jasno in izrecno navedeno, da se v zavarovanje plačila svojih denarnih obveznosti lizingojemalec zavezuje lizingodajalcu izročiti 8 bianko menic ter poroštveno izjavo poroka in plačnika. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno iskati namena pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe, saj slednji izhaja iz same Pogodbe, Poroštvene in Menične izjave, katere je tožena stranka podpisala in se z njenimi vsebinami strinjala.
Tožena stranka ne more koristiti izgovorov glede pravne neukosti in se z ravnanjem kot ga predstavi (da je zaupala tožeči stranki in brez temeljitega pregleda podpisala pogodbo) rešiti odgovornosti, katero je prevzela s podpisom Pogodbe.
I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 112684/2015 z dne 25. 9. 2015, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 54.849,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 52.641,01 EUR od 19. 9. 2015 do plačila in od zneska 2.208,72 EUR od 21. 9. 2015 do plačila in v 3. točki izreka za 64,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 9. 10. 2015 do plačila (I. točka), razveljavilo navedeni sklep za zakonske zamudne obresti od zneska 2.208,72 EUR od 19. 9. 2015 do 20. 9. 2015 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka) ter toženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati 2.919,38 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).
2. Tožena stranka se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodbo izpodbija v I. in III. točki in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži v plačilo celotne sodne stroške, tudi pritožbene.
3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine št. 1313127822 z dne 7. 8. 2007 (v nadaljevanju: Pogodba, A3), s katero je tožeča stranka kot lizingodajalec dala prvotoženi stranki kot lizingojemalcu v finančni lizing v pogodbi navedene nepremičnine. Prvotožena stranka se je zavezala tožeči stranki plačati stroške priprave in izvedbe lizinga, plačati polog in 180 obrokov lizinga, skupaj z obrestmi in DDV-jem, kar vse skupaj zapade v plačilo skladno z anuitetnim načrtom zadevne pogodbe. Drugotožena stranka se je k pogodbi zavezala kot porok in plačnik. Sklenitev pogodbe, dolžnost plačilne obveznosti tožene stranke in neplačilo 29 obrokov je bila v postopku nesporno.
6. Tožena stranka je svojo obrambo na prvi stopnji gradila na dveh temeljnih ugovorih. Izpodbijala je pogodbeno določilo 17. člena Pogodbe, v katerem je navedeno solidarno poroštvo drugotožene stranke, saj naj bi bilo slednje vključeno v pogodbo brez njene vednosti in v nasprotju z njenim namenom sklenitve pogodbe. Drugi ugovorni razlog je bil očitek tožeči stranki, da ni ravnala skladno s 16. členom Pogodbe, ki določa način odstop od pogodbe v primeru neplačila obrokov.
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se ni opredelilo in preizkusilo ugovorov tožene stranke. Iz obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, jasno izhajajo ugovori tožene stranke in nadaljnja obrazložitev, zakaj jih sodišče ni upoštevalo. Edini dokazni predlog, ki ga je na prvi stopnji podala tožena stranka, je bil predlog zaslišanja strank. Zakaj sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, je temeljito obrazložilo v 12. točki, zato ni prišlo do kršitev procesnih določb iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni predlog je zavrnilo kot nekonkretiziran oz. pavšalen, ker zaslišanje toženih strank o njunem namenu ni primerno, saj je namen v njuni sferi, hkrati pa tudi niso bile postavljene trditve, s kom naj bi se dogovarjala, da je bil njun namen samo zavarovanje z menicami. Zavrnitev dokaznega predloga je skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP prepričljiva in razumna.
8. Po določbi prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Šele v primeru, da bi šlo za sporna določila, bi bilo mogoče uporabiti nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank (drugi odstavek 82. člena OZ). Skladno z ustaljeno sodno prakso namreč velja, da jasna pogodbena določila ne potrebujejo (dodatne) razlage.1 V prvem odstavku 17. člena Pogodbe je jasno in izrecno navedeno, da se v zavarovanje plačila svojih denarnih obveznosti lizingojemalec zavezuje lizingodajalcu izročiti 8 bianko menic ter poroštveno izjavo poroka in plačnika A. B. Jasno določilo Pogodbe dodatne razlage ne potrebuje, saj za ugotovitev zavez strank zadostuje že jezikovna (gramatikalna) razlaga. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno iskati namena pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe, zato je neutemeljena pritožba, da je dokazovanje o tem, kakšen je bil namen pogodbenih strank pomemben za končno odločitev. Namen pogodbenih strank izhaja iz same Pogodbe, Poroštvene in Menične izjave, katere je tožena stranka podpisala in se z njenimi vsebinami strinjala. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga tudi ni storilo procesnih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.
9. Pravno podlago zahtevka predstavlja Pogodba, ki v 2. členu določa, kaj je predmet lizinga in k čemu so se stranke pogodbeno zavezale. Med temeljnimi načeli obligacijskega prava je dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ) in pogodbene stranke morajo k temu stremeti. V 16. členu Pogodbe je določena pravica (možnost ravnanja) tožeče stranke, da lahko odstopi od Pogodbe, če tožena stranka niti po tretjem opominu ne plača zamujenega obroka. Določba ne določa obveznosti odstopa. Tožeča stranka je toženi stranki poslala 2 opomina (A7) in toženi stranki pustila odprto možnost, da svoje obveznosti kljub zamudi izpolni. S takšnim ravnanjem tožeči stranki ni mogoče očitati, da je načrtno povečevala dolg, saj je tožena stranka s podpisom pogodbe vedela, kakšne pogodbene obveznosti je prevzela in kakšne posledice sledijo, če jih ne bo izpolnila. Sodišče prve stopnje se sicer res napačno sklicuje na 21. člen Pogodbe, ki določa način predčasnega zaključka pogodbe s predčasnim poplačilom, in ne pravice do odstopa od pogodbe tožene stranke. Pravica do odstopa tožene stranke je urejena v 25. členu Pogodbe. Tehnična napaka pri citiranju določb Pogodbe ni povzročila vsebinske pomanjkljivosti sodbe, zato je sklicevanje pritožbe, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, neutemeljeno. Oba načina odstopa od pogodbe sta v pogodbi jasno določena in dajeta obema strankama enakopravne možnosti za izvajanje te pravice, zato v konkretnem primeru ni razbrati zlorab pravic po 7. členu OZ.
10. Sodišče prve stopnje pojasni, da je ugovor drugotožene stranke o prava neuki stranki neutemeljen, saj slednja nastopa kot direktor družbe, ki je upravičena zastopati družbo, določila Pogodbe in Poroštvena izjava pa so jasna in nedvoumna. Pritožba ne pojasni, zakaj bi bilo takšno razlogovanje sodišča prve stopnje v nasprotju z veljavnim materialnim pravom. Ker se poroštvo nanaša na obveznost iz gospodarske pogodbe, že po določbi četrtega odstavka 1019. člena OZ porok odgovarja kot porok in plačnik (solidarno). Nepoznavanje prava škoduje in od vsakega udeleženca v prometu se pričakuje, da ravna s potrebno skrbnostjo (6. člen OZ). Tožena stranka ne more koristiti izgovorov glede pravne neukosti in se z ravnanjem, kot ga predstavi (da je zaupala tožeči stranki in brez temeljitega pregleda podpisala pogodbo) rešiti odgovornosti, katero je prevzela s podpisom Pogodbe. Odgovornost je na stranki sami, če se ne dovolj zavzema in pravočasno pouči določb pogodbe.
11. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.
12. Razlogi pritožbe niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).
13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer prispeval k pritožbeni presoji, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).
1 In claris non fit interpretatio, prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 179/2003 z dne 1. 4. 2004, tako tudi VSL sklep I Ip 332/2014 z dne 12. 2. 2014.