Jedro

Dopustitev sodelovanja tožeči stranki na javni dražbi za nepremičnino, za katero ni vplačala varščine, je nedvomno v nasprotju s 1. odstavkom 185. člena ZIZ. Dopustitev sodelovanja na dražbi zgolj na podlagi okoliščine, da je tožeča stranka vplačala varščino za drugo stanovanje v isti stavbi, je nedvomno izven okvira razumne razlage jasne zakonske določbe. Vendar zgolj iz takšnega nezakonitega postopanja izvršilnega sodišča še ni mogoče sklepati na odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, kot jo uveljavlja tožeča stranka.

Do pravnomočnosti odločitve sodišča obstaja še vedno negotovost glede učinkov sprejete odločitve sodišča. Ta izid je negotov tudi v povezavi z vprašanjem, ali bo sploh uveljavljeno pravno sredstvo zoper napačno odločitev sodišča. Četudi so tožeči strani nastali stroški v zvezi z zasledovanim poslovnim namenom, ki ji ga je omogočila nezakonita odločitev sodišča, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so ti stroški del normalnega poslovnega tveganja, ki ga je prevzela tožeča stranka v času pred pravnomočnostjo odločitve izvršilnega sodišča, ki je bila sprejeta v korist tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: a) v II. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži v 15-tih dneh plačati tožeči stranki še 1.594,57 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 95,74 EUR od 23.12..2011 dalje in od zneska 1.498,00 EUR od 21.10.2011 dalje, b) v III. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži v 15-tih dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 263,00 EUR, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del II. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-tih dneh povrniti 211,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 712,80 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 600,00 EUR od 11.6.2009 dalje in od zneska 112,80 EUR od 4.5.2010 dalje (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.226,81 EUR in pripadajočih zamudnih obresti od zneska 2.632,24 EUR od 11.1.2011 dalje, od zneska 1.498,83 EUR od 21.10.2011 dalje in od zneska 95,74 EUR od 23.12.2011 dalje (II. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 277,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka je s pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnjenem delu ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka s pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na več pravnih podlagah. Zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje ločeno do posameznih zneskov tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu sodbe.

Glede povrnitve izvršilnih stroškov izterjave obveznosti zavoda C. v višini 95,74 EUR

6. V okviru pravnomočnega dela izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče na podlagi pripoznave zahtevka s strani tožene stranke ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 712,80 EUR s pripadki, katerega je tožeča stranka utemeljevala na subsidiarni odgovornosti tožene stranke na podlagi 18. člena Sklepa ustanovitvi javnega zavoda C. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke v višini 95,74 EUR, glede katerega je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek z vlogo z dne 23.12.2011. V tem delu je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala povrnitev dodatnih stroškov izvršilnega postopka, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z neuspešno izterjavo dolgovanega zneska do glavnega dolžnika Zavoda C. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka oprlo na določilo 1025. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki pa ureja zgolj dolžnost obvestitve poroka po dolžnikovem neplačilu, saj sicer dolžnik odgovarja poroku za škodo, ki mu nastane zaradi te opustitve. Ta določba pa v ničemer ne posega v obseg jamstva poroka kot je opredeljen v 1017. členu OZ. Porok namreč odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katere je prevzel poroštvo, kakor tudi za povrnitev potrebnih stroškov, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika (tretji odstavek 1017. člena OZ). Obstoj poroštvene zaveze poroka v ničemer ne omejuje upnika, da stori vse potrebno, da bi uveljavljal izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika. Upnik ima izbirno upravičenje, ali bo izpolnitev terjal od glavnega dolžnika ali tudi od poroka. Do poplačila svoje terjatve lahko terja izpolnitev od obeh zavezancev. Zgolj iz okoliščine, da je tožeča stranka vztrajala pri izterjavi obveznosti tudi od glavnega dolžnika še preden je o neizpolnitvi obvestila toženo stranko, ni mogoče sklepati, da gre za nepotrebne stroške, ki bremenijo toženo stranko v smislu tretjega odstavka 1017. člena OZ. Nenazadnje tožena stranka tudi po obvestilu očitno svoje obveznosti ni poravnala, kar je potrdila s pripoznavo zahtevka glede glavnega dela obveznosti. Ugovor, da ne gre za potrebne stroške tožeče stranke bi tožena stranka lahko utemeljila le pod predpostavko izkazane zlorabe pravic v smislu namernega povzročanja dodatnih stroškov v izvršilnem postopku. Temu pa tožena stranka ni zadostila zgolj s sklicevanjem na razumno postopanje v smislu umika predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika, če ni bilo izgledov za uspeh v izvršilnem postopku.

7. Tako se izkaže, da je pritožba v tem delu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je temu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Glede odškodninskega zahtevka na plačilo 2.632,24 EUR

8. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na odškodninski odgovornosti tožene stranke na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije zaradi nezakonitega ravnanja Okrajnega sodišča v Mariboru v postopku izvedbe javne dražbe za prodajo večstanovanjske stavbe v M. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednje dejansko stanje, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno: - v izvršilnem postopku pod opr. št. In 415/2012 je bila pri Okrajnem sodišču v Mariboru izvedena javna dražba za prodajo 8 enot stanovanjske hiše v M. - tožeča stranka je plačala varščino za štirisobno stanovanje št. 3, glede katerega na javni dražbi ni bila uspešna, - za stanovanje št. 6 je varščino plačal samo en dražitelj, ne pa tudi tožeča stranka, - sodnik, ki je vodil dražbo, je dovolil tožeči stranki, da sodeluje tudi pri prodaji stanovanja št. 6, - dražitelj, ki je vplačal varščino je na javni dražbi temu izrecno ugovarjal, kljub temu je tožeča stranka na dražbi uspela, na osnovi česar je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, - za plačilo kupnine je tožeča stranka morala pridobiti bančni kredit, - dražitelj, ki je plačal varščino je uspel v pritožbenem postopku zoper sklep o domiku, v posledici česar je bila zadeva vrnjena v ponovno opravo javne dražbe sporne nepremičnine.

9. Tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja povrnitev stroškov v višini 2.632,24 EUR, nastalih zaradi najetja kredita za doplačilo kupnine.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo s tem, ko ni izvedlo zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke v zvezi z dodatnimi navedbami, ki jih je tožeča stranka podala na naroku za glavno obravnavo. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da naj bi na naroku navajala, da je sodnik prekinil dražbo in se odšel posvetovati pred odločitvijo o dopustitvi sodelovanja tožeče stranke na dražbi. V zapisniku na glavni obravnavi so povzete zgolj trditve tožeče stranke, da si je sodnik glede vprašanja o sodelovanju na dražbi tudi dražiteljev, ki niso plačali varščine za dotično stanovanje, vzel čas za razmislek. Ta okoliščina pa niti ni odločilna za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče z neizvedbo zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke storilo bistvene kršitve določb postopka.

11. Pritožbeno sodišče sicer drugače od prvostopenjskega sodišča ocenjuje pravilnost postopanja izvršilnega sodišča pri izvedbi javne dražbe v izvršilnem postopku. Dopustitev sodelovanja tožeči stranki na javni dražbi za nepremičnino, za katero ni vplačala varščine, je nedvomno v nasprotju s prvim odstavkom 185. člena ZIZ. Dopustitev sodelovanja na dražbi zgolj na podlagi okoliščine, da je tožeča stranka vplačala varščino za drugo stanovanje v isti stavbi, je nedvomno izven okvira razumne razlage jasne zakonske določbe. Vendar zgolj iz takšnega nezakonitega postopanja izvršilnega sodišča še ni mogoče sklepati na odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, kot jo uveljavlja tožeča stranka.

12. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega stališča, da v postopku javne dražbe ni bila podvržena postopku sojenja. Res je, da tožeča stranka v izvršilnem postopku, v okviru katerega je bila izvedena sporna javna dražba, ni nastopala kot stranka izvršilnega postopka, temveč kot udeleženec, ki je na ta način zasledoval svoj poslovni interes, to je nakup nepremičnine, ki je bila predmet izvršbe. Tudi ob takšnem položaju pa se je tožeča stranka morala zavedati, da je njeno pričakovanje pri zadovoljitvi tega poslovnega interesa vezano na izid sodnega postopka, v okviru katerega je sodelovala kot potencialni kupec nepremičnine. Tožeča stranka se je zato morala zavedati, da bo svoj pogodbeni interes dejansko lahko zadovoljila šele na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine. Nezakonitost postopanja izvršilnega sodišča je tožeči stranki omogočilo zasledovanje poslovnega interesa, čeprav za to ni imela zakonske podlage. Ob tem, ko je bila tožeča stranka s strani edinega dražitelja, ki je vplačal varščino, na sami javni dražbi opozorjena na spornost postopanja sodišča prve stopnje, se je morala zavedati tudi negotovosti izida morebitnega pritožbenega postopka, v katerem bi se izpodbijal njen uspeh na javni dražbi. Ob takšnih okoliščinah je potrebno ravnanje tožeče stranke, ki je po izdaji sklepa o domiku (priloga C3) vplačala še preostali del kupnine, razumeti kot zavesten prevzem poslovnega rizika morebitnega neuspeha v primeru razveljavitve sklepa o domiku v pritožbenem postopku. Odločitev državnega organa (sodišča), četudi je obremenjena z nezakonitostjo, ki se lahko sanira v okviru rednih pravnih sredstev, zato ne more biti še zadostna podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti za škodo v obliki stroškov, ki so tožeči stranki nastali ob zavestnem prevzemu rizika, da končen izid postopka ne bo tak, kot si ga je želela. Instančni preizkus sodnih odločb je namreč eden od temeljev za zagotavljanje zakonitosti izvajanja sodne oblasti. Do pravnomočnosti odločitve sodišča obstaja še vedno negotovost glede učinkov sprejete odločitve sodišča. Ta izid je negotov tudi v povezavi z vprašanjem ali bo sploh uveljavljeno pravno sredstvo zoper napačno odločitev sodišča. Četudi so tožeči strani nastali stroški v zvezi z zasledovanim poslovnim namenom, ki ji ga je omogočila nezakonita odločitev sodišča, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so ti stroški del normalnega poslovnega tveganja, ki ga je prevzela tožeča stranka v času pred pravnomočnostjo odločitve izvršilnega sodišča, ki je bila sprejeta v korist tožeče stranke. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke v smislu 26. člena Ustave, v posledici česar je tudi pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Posledično je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede obračuna zakonitih zamudnih obresti v višini 1.498,83 EUR

13. Tožeča stranka je z zahtevkom uveljavljala povrnitev zakonskih zamudnih obresti kot zneska kupnine 61.400,00 EUR za čas od dneva, ko je bilo Okrajno sodišče v Mariboru seznanjeno z razveljavitvenim sklepom Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Ip 7/2010, s katerim je bil razveljavljen sklep o domiku, na podlagi katerega je tožeča stranka plačala kupnino, do dneva vrnitve kupnine 30.7.2010. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo z utemeljitvijo, da je Okrajno sodišče v Mariboru postopalo v razumnih časovnih mejah poslovanja sodišč pri vrnitvi kupnine tožeči stranki. Takšno izhodišče prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno.

14. Z razveljavitvijo sklepa o domiku Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. 0427 In 415/2002-111 (C3) je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka izvršila plačilo kupnine v višini 61.400,00 EUR na podlagi navedenega sklepa o domiku. S tem pa je tožeča stranka pridobila pravni temelj za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka v smislu prvega odstavka 190. člena OZ. Glede vprašanja obsega vrnitve ni relevantno vprašanje skrbnosti postopanja sodišča pri vrnitvi dolgovanega zneska. V skladu s 193. členom OZ je potrebno poleg neupravičeno pridobljenega denarnega zneska potrebno plačati tudi zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. V skladu z uveljavljeno sodno prakso je tudi v primeru, če je nepoštenost na strani pridobitelja nastopila kasneje, upravičenec upravičen do zamudnih obresti od nastanka nepoštenosti dalje.(1) Od trenutka, ko je Okrajno sodišče v Mariboru bilo seznanjeno z razveljavitvijo sklepa o domiku, je toženo stranko utemeljeno šteti kot nepošteno stranko, ki se je morala zavedati, da za zadrževanje kupnine ni več pravne podlage. Zato je materialnopravno zmotna odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v tistem delu, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo obračunanih zakonskih zamudnih obresti v višini 1.498,83 EUR in pripadajočih procesnih obresti od tega zneska od vložitve tožbe dalje (381. člen OZ). Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tudi temu delu tožbenega zahtevka ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških prvostopenjskega postopka. Upoštevaje že pravnomočno odločitev prvostopenjskega sodišča in delno spremenjeno sodbo prvostopenjskega sodišča v posledici sodbe je tožeča stranka uspela glede 2.307,37 EUR, kar predstavlja uspeh v višini 47 % glede na celotni zahtevek po razširjeni tožbi. Tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala višine odmerjenih potrebnih stroškov pravdnih strank v izpodbijani sodbi, s katero je prvostopenjsko sodišče ugotovilo višino potrebnih stroškov tožeče stranke (1.131,98 EUR) in tožene stranke (507,50 EUR). Upoštevaje uspeh posamezne stranke v postopku je tožeča stranka tako upravičena do povrnitve 532,00 EUR stroškov postopka, tožena stranka pa 269,00 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka upravičena še do povrnitve 263,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

16. V zvezi s pritožbenimi stroški je tožeča stranka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi kot potrebne stroške upravičeno priglasila odvetniške stroške pritožbenega postopka (283,20 EUR) ter materialne stroške (20,00 EUR), skupaj povečano za 22 % DDV in plačano sodno takso za pritožbo (255,00 EUR). Potrebni stroški pritožbenega postopka za tožečo stranko tako znašajo 624,90 EUR. Glede na obseg izpodbijanega dela sodbe (4.226,80 EUR) in uspeh v pritožbenem postopku (1.594,57 EUR) je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela v deležu 83 %. V skladu z drugim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo povrnitev sorazmernega dela (38 %) tako odmerjenih stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke v višini 237,46 EUR.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 5/2011.