Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bi bil razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v tem delu države ( test razumnosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 177/2015 z dne 23. 9. 2015 na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-278/2014/48 (1312-15) z dne 27. 5. 2015. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je zaključila, da tožnik ni upravičen do statusa begunca, prav tako pa ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka tožniku zavrnila status begunca, ker je ta na osebnem razgovoru izpovedal, da ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Glede statusa subsidiarne zaščite pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ob upoštevanju stališč sklepa Vrhovnega sodišča I Up 177/2015 z dne 23. 9. 2015 odločilo, da med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe tožene stranke ni logičnega nasprotja, saj po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da na določenem območju poteka oborožen spopad, za podelitev subsidiarne zaščite po tretji alineji 28. člena ZMZ ne zadostuje, temveč mora biti podano utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje in njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad. Obstajati mora realna možnost (in ne zgolj hipotetična: nahajati se na nepravem mestu ob nepravem času), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja dosegla prag, določen v 15(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma v tretji alineji 28. člena ZMZ, pa je odvisna od več kriterijev in se presoja od primera do primera. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila, zakaj na podlagi njene dokazne ocene vseh informacij o izvorni državi ta prag samovoljnega nasilja ni dosežen. Tožena stranka je ravnala v skladu z 22. členom ZMZ, saj iz njene obrazložitve in navajanja različnih virov (tudi tistih, ki morda nakazujejo na drugačno oceno) izhaja, da je celovito preučila situacijo v Ukrajini in v skladu s prvo alinejo 7. člena ZMZ, po kateri pristojni organ na objektiven in nepristranski način ter za vsak primer posebej ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku. Sodišče prve stopnje je zato tudi glede statusa subsidiarne zaščite sledilo utemeljitvi izpodbijane odločbe. Ugotovilo je tudi, da je bilo v tožnikovem primeru zadoščeno določilom 16. člena ZMZ v povezavi s prvim odstavkom 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, zato je odločilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je pravilna in na zakonu utemeljena tudi izpodbijana odločba sama, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Tožnik s pritožbo izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, in uveljavlja vse pritožbene razloge ter navaja, da se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje glede varnostnih razmer v regiji Lugansk in glede možnosti notranje razselitve. Ob vrnitvi v izvorno državo obstaja realna možnost nediskriminatornega ter proti tožniku uperjenega nasilja. Pri odločanju ter oceni varnostnega tveganja je treba upoštevati tudi tožnikovo starost, saj je ravno dosegel polnoletnost, zato še vedno spada v skupino ogroženih oseb in je tako še vedno treba upoštevati načelo največje otrokove koristi in upoštevati njegove subjektivne okoliščine. Prav tako nima dokončane osnovne šole kot tudi nima nobenega člana družine oziroma ožjih sorodnikov in prijateljev, ki bi lahko skrbeli za njega. Pri notranji razselitvi je treba upoštevati tudi, da je ruske narodnosti in bi bil v drugih delih države lahko preganjan, poleg tega se je njegov oče boril proti ukrajinski vladi, zato zaradi političnih razlogov ne bi bil sprejet v družbi. V Ukrajini se pojavljajo napetosti med notranje razseljenimi osebami in lokalnim prebivalstvom, ki je nenaklonjeno do rusko govorečih oseb. Številna poročila navajajo težave, ko poskušajo notranje razseljeni najeti stanovanje oziroma dobiti delo. Vse to bi tožniku oteževalo že tako težak boj za preživetje ter onemogočalo dostop do dela ter nadaljnjega šolanja. Ruski jezik mu tako ne bi predstavljal le komunikacijske ovire, temveč tudi močan diskriminacijski dejavnik. Tudi razselitev v begunskih centrih ne bi bila primerna. Okolje ne bi omogočalo potrebnega dela za preživetje ter šolanja. Splošne varnostne razmere ter osebne okoliščine tožnika zato nakazujejo, da mu je treba zagotoviti mednarodno zaščito. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V navedeni zadevi Vrhovno sodišče odloča že drugič. V prvem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo I U 886/2015-5 z dne 10. 7. 2015 na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, ker je menilo, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo in da so bile tožniku kot mladoletnemu prosilcu kršene otrokove pravice. Vrhovno sodišče je na pritožbo tožene stranke navedeno sodbo s sklepom I Up 177/2015 z dne 23. 9. 2015 na podlagi 77. in 79. člena ZUS-1 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, ki je predmet obravnave v tem pritožbenem postopku.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZMZ pomeni mednarodna zaščita status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ). Ta v relevantni tretji alineji določa, da resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

8. Tožena stranka je tožniku, ki trdi, da je rojen ... v kraju Simferopolj, Ukrajina, in ki za dokaz svoje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta, zavrnila status begunca, ker je tako v tožbi kot na osebnem razgovoru izjavil, da ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, pa tudi iz drugih tožnikovih izjav ni mogoče razbrati, da bi izrecno ali posredno uveljavljal takšne razloge, ki bi jih bilo treba presojati v okviru statusa begunca. Status subsidiarne zaščite pa mu je zavrnila, ker je ocenila, da se tožnik lahko vrne v izvorno državo in to tako v Lugansk kot z notranjo razselitvijo v druge dele Ukrajine, saj je na podlagi virov, ki jih je predložil ali navedel tožnik, in na podlagi virov, ki jih je pridobila sama, ocenila, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu tretje in druge alineje 28. člena ZMZ.

9. Vrhovno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila, zakaj na podlagi njene dokazne ocene vseh informacij o izvorni državi in tožnikovih osebnih okoliščin, tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, strinja.

10. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve, zakaj meni, da se tožnik lahko vrne v izvorno regijo Lugansk, v okviru objektivnih okoliščin na 22. in 23. strani svoje odločbe navedla, da v regiji Lugansk sicer poteka oborožen spopad, vendar pa ne gre za situacijo, v kateri bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na takšnem ozemlju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Svojo odločitev je oprla na število smrtnih žrtev in pa predvsem na izboljšanje varnostne situacije v regiji. Pri tem se sklicuje tudi na sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji (C-465/07) in zadevi Aboubacar Diakité (C-285/2012), ki po njenem mnenju postavljata visok prag za priznanje škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je taka odločitev tožene stranke pravilna, s to presojo pa se strinja tudi Vrhovno sodišče, saj meni, da je tožena stranka pravilno ocenila, da stopnja samovoljnega nasilja ni takšna, da bi bilo podano utemeljeno tveganje, da se bo tožnik soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, ki bi pomenil realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja.

12. Obstoj oboroženega spopada namreč lahko vodi do priznanja subsidiarne zaščite samo, kadar spopadi med eno ali več oboroženimi skupinami povzročajo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito v smislu 15(c) člena Kvalifikacijske direktive, ker samovoljno nasilje v teh spopadih doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec, če se vrne v zadevno državo ali zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno grožnjo. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretji alineji 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera), kot so npr. število civilnih žrtev in zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najosnovnejša sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. To izhaja iz odločitev SEU v zadevah Elgafaji (C-465/07) in Aboubacar Diakité (C-285/2012), pa tudi iz prakse Vrhovnega sodišča (I Up 135/2014, I Up 125/2014). Humanitarne in socialno ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju po 3. členu EKČP; če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo.

13. V skladu s sodbo v primeru Elgafaji je tožena stranka tudi ustrezno preučila, ali kljub temu, da stopnja nasilja v regiji ne zadostuje za oceno, da bi tožnikova vrnitev predstavljala resno grožnjo v smislu 28. člena ZMZ, morda obstajajo kakšne okoliščine na tožnikovi strani (individualna grožnja), zaradi katerih ga grožnje bolj zadevajo in je tako zaradi elementov, značilnih za njegov položaj, ogrožen bolj kot ostali prebivalci tega območja, vendar teh okoliščin ni zaznala. Ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev iz tretje alineje 28. člena ZMZ, posledično v tožnikovem primeru po oceni tožene stranke hkrati tudi pomeni, da ne izpolnjuje niti pogojev iz druge alineje istega člena, ker je splošna varnostna situacija edini razlog, ki ga je v svoji prošnji uveljavljal tožnik, ki pa jo je tožena stranka že obravnavala v okviru tretje alineje 28. člena ZMZ.

14. Ne glede na možnost tožnikove vrnitve v njegovo izvorno regijo Lugansk pa je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tudi na 14., 25. in 26. strani odločbe ustrezno obrazložila možnost, da se tožnik v okviru notranje razselitve v smislu 68. člena ZMZ nastani v katerem drugem kraju v Ukrajini.

15. ZMZ v 68. členu določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Nadalje je v istem členu še določeno, da se pri ugotavljanju upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bi bil razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v tem delu države ( test razumnosti). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno - relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet; in ali se lahko tam nastani. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma ali si bo lahko našel delo in preživel (tako npr. tudi v sodbi VS RS I Up 13/2015).

17. Na podlagi informacij, ki jih v tej zvezi navaja tožena stranka, in njihove analize je v okviru testa varnosti ocenila, da se tožnik lahko preseli v kak drug kraj v Ukrajini. Glede na to, da se kot regiji, kjer potekajo spopadi, konstantno omenjata le Doneck in Lugansk, bi do varnih delov Ukrajine iz Slovenije lahko brez težav potoval, saj mu glede na lokacijo spopadov teh ozemelj ne bi bilo treba prečkati. V okviru testa razumnosti pa navaja, da bi si v teh krajih lahko poiskal najemniško stanovanje, saj je Ukrajina sprejela ukrepe za zagotavljanje denarnih prejemkov, ki bodo notranje razseljenim omogočali plačevanje najemnine, ali pa se nastanil v zbirnih centrih, dostop do šolstva in zdravstva pa je bil že prej zagotovljen. Informacije, ki jih je v zvezi z možnostjo notranje razselitve predložil tožnik, pa ne odstopajo v tolikšni meri od informacij, ki jih je pridobila tožena stranka, saj je, poleg obnove nekaterih objektov, tudi s pomočjo UNHCR-ja, v katerih bo mogoče prezimovati, Ukrajina pripravila tudi subvencije za notranje razseljene osebe, ki jih bodo deležni tako dela zmožni, ki si iščejo delo, kakor tudi tisti, ki niso zmožni delati in jim bodo omogočale plačevanje najemnine. Poleg tega so še mnoge druge organizacije vključene v nudenje pomoči notranje razseljenim osebam, izvajajo se programi, kjer se usposablja za nudenje pomoči notranje razseljenim, večje organizacije financirajo lokalne nevladne organizacije, UNHCR pa zagotavlja pomoč v glavnih regijah, ki sprejemajo notranje razseljene osebe.

18. Tožena stranka pa je pri možnosti tožnikove notranje razselitve poleg splošnih informacij upoštevala tudi tožnikove specifične okoliščine (da sicer nima sorodnikov, ima pa v Lugansku prijatelje, da je po lastnih navedbah veliko priložnostno delal, saj njegov oče ni skrbel zanj, to pa pomeni, da se je že kot mladoletnik znašel in zaslužil denar za svoje preživetje). Zato pritožbeni očitki v tej zvezi niso utemeljeni. Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da tožnik zadovoljivo obvlada ukrajinski jezik, da se je njegov oče boril na strani upornikov, pa ni dejstvo, ki bi bilo splošno znano. Zato tožnikov strah, da bi bil zaradi tega preganjan, ni utemeljen, niti ni utemeljen strah, da bi morebitna nesoglasja med notranje razseljenimi osebami in domačim prebivalstvom dosegla prag preganjanja v smislu ZMZ.

19. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišču prve stopnje in odločitvi tožene stranke, saj meni, da je utemeljeno in razumno pričakovati, da bo mogoča tožnikova vrnitev v izvorno mesto oziroma regijo Lugansk, vsekakor pa vsaj njegova notranja razselitev v kak drug varen kraj v Ukrajini, v katerega bo lahko varno pripotoval in kjer se bo lahko nastanil, ne da bi utrpel resno škodo v smislu 28. člena ZMZ oziroma, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih je za notranjo razselitev izoblikovala sodna praksa ESČP. 20. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.