Jedro

Tožnik od vložitve tožbe dalje zatrjuje, da je zemeljska površina, ki predstavlja parcelo št. 691/2 v njegovi lasti in da ni v lasti toženke, ki je v zemljiški knjigi vpisna kot njena lastnica. Skupna značilnost vseh tožbenih zahtevkov, ki jih je tožnik v postopku spreminjal, je, da terja priznanje, da je lastnik zemljišča, ki sedaj predstavlja parcelo št. 691/2. Tudi v spremenjenih tožbenih zahtevkih, s katerimi je prilagodil tožbeni zahtevek ugotovitvam izvedenca, da se vnesejo spremembe v zemljiškem katastru, je pravovarstvo ostalo nespremenjeno - od sodišča je terjal, da se izreče, ali je lastnik spornega zemljišča, ki predstavlja parcelo št. 691/2.

Izrek

I.Predlog tožene stranke za izločitev izvedenca A. A. z dne 19. 3. 2025 se zavrne.

II.Dovoli se sprememba tožbe z dne 7. 4. 2025.

III.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje:

1./v I. in II. izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

"I. Tožeča stranka je lastnica parcele št. 691/2, k. o. X, v izmeri 841 m², kot je evidentirana v zemljiškem katastru, kar je tožena stranka dolžna priznati in dovoliti, da se kot lastnik te parcele vpiše B. B. in v ta namen v 15 dneh izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer bo slednjo nadomestila ta sodna odločba."

2./v III. tč. izreka pa tako, da sedaj glasi:

"III. Tožena stranka je dolžna odstraniti ograjo med parcelama št. 691/2 in št. 706/3 k. o. X, obe v lasti tožeče stranke in vzpostaviti prejšnje stanje v 15 dneh od prejema odločbe sodišča druge stopnje, sicer je to upravičena na stroške tožene stranke storiti tožeča stranka."

IV.V preostalem izpodbijanem delu (V., VI. in VII. tč. izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje) se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

V.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki pritožbene stroške v višini 3.021,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Oris spora

2.Tožnik trdi, da je lastnik parcele št. 691/2, k. o. X v izmeri 841 m²,

na kateri je toženka vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica, da je bil v pravdnem postopku P 179/2001 pravnomočno zavrnjen njegov tožbeni zahtevek, da je parcelo št. 691/2 priposestvoval,

da je bil nepravdni postopek N 12/2008 za sodno ureditev meje med parcelama št. 691/2 in št. 706/3

ustavljen, ker je sodišče ugotovilo, da je med pravdnima strankama spor glede lastništva parcele št. 691/2 in ne spor glede določitve meje, da je v postopku N 12/2008 sodni izvedenec geodetske stroke ugotovil, da je parcela št. 691/2 del parcele 706/3, ker je bila v postopku IDPOS 282 iz leta 1984 storjena očitna geodetska napaka, ko se je parcela št. 691/2 preštevilčila v parcelo št. 684/3, ki je v lasti toženke,

hkrati pa je bila parcela št. 691/2 napisana preko posestne meje parcele št. 706/3, kar je pomenilo, da ima ena parcela dve parcelni številki, da je bila med parcelo št. 684/3 in parcelo št. 706/3 potegnjena črta, ki ni imela koordinat in izmer in je bila napisana parcela št. 691/2, katere meje se ni ugotavljalo, da je bila zaradi vklopa dejanskega stanja v naravi v katastrski načrt in uskladitve s stanjem v zemljiškoknjižni evidenci v skici terenske izmere parcela št. 691/2 prečrtana in zapisana ob parceli št. 706/3, s tem, da je bila parcela št. 691/2 umetno ustvarjena na zemljišču parcele št. 706/3.

Tožnik je skušal urediti zadevo tudi v upravnih postopkih, kjer je bil neuspešen. Pojasnjeno mu je bilo, da v upravnem postopku ne more doseči spremembe meje kot jo predlaga, ne glede na to, ali je v postopku IDPOS dejansko prišlo do napačnega postopanja geodeta, temveč mora sprožiti ustrezen mejni postopek ali vložiti lastninsko tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožnik je s tožbo zahteval, da sodišče razsodi, da je lastnik parcele št. 691/2, kar je toženka dolžna priznati in dovoliti, da se kot lastnik te nepremičnine vpiše v zemljiško knjigo in da mu je toženka v ta namen dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino.

Tožnik je 5. 5. 2015 postavil podredni tožbeni zahtevek,

s katerim je zahteval ugotovitev, da je parcela št. 691/2 neobstoječa in da poteka meja med parcelo št. 706/3 in parcelo št. 684/3, kot jo označujejo v elaboratih geodetske izmere - IDPOS 282 in IDPOS 311 - ugotovljeni in na terenu vrisani mejniki na severni strani parcele št. 684/3 in da je toženka dolžna podreti obstoječo ograjo

na tožnikovi parceli št. 706/3 in vzpostavi prejšnje stanje. Tožnik je 22. 6. 2022

modificiral tožbeni zahtevek in zahteval, da se ugotovi, da je parcela št. 691/2 v izmeri 841 m², kot je evidentirana v zemljiškem katastru, del tožnikove parcele št. 706/3, da je elaborat o evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru na podlagi tega postopka, s prikazom sprememb ZKP/ZKN (zemljiškokatastrskega prikaza/zemljiškokatastrskega načrta) sodnega izvedenca za geodezijo A. A. z dne 16. 6. 2021 del sodne odločbe in ji je priložen, da bo po pravnomočnosti sodne odločbe sodišče elaborat iz prejšnje točke predložilo geodetski upravi s predlogom za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, da je toženka dolžna podreti obstoječo ograjo. Toženka je v postopku zatrjevala, da tožba tožnika temelji na isti pravni podlagi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, zato jo je treba zavreči, da je tožnik propadel v upravnih postopkih pri geodetski upravi in v sodno upravnih postopkih ter v pravdnem postopku z zahtevkom, da je sporno zemljišče priposestvoval - izvedenka namreč ni potrdila navedb tožnika, da je bila storjena napaka v geodetskem postopku IDPOS 282 - da elaborata izvedenca v tem postopku ni moč upoštevati, ker je v nasprotju s pravnimi predpisi in pravili stroke ter da so zmotne ugotovitve izvedenca, da je v postopku IDPOS 282 prišlo do strokovne napake. Toženka je vložila tudi eventualno nasprotno tožbo za primer, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer, da je na podlagi priposestvovanja lastnica točno določene zemeljske površine, ki v trenutku sestave te vloge predstavlja parcelo št. 691/2 v izmeri 841 m², da se zavrnejo vsi tožbeni zahtevki tožnika, vključno z zahtevkom z dne 15. 6. 2022, da toženka ostaja lastnica parcele št. 691/2 in da ostane zemljiškoknjižno stanje in stanje katastra nepremičnin nespremenjeno, elaborat z evidentiranjem sprememb v zemljiškem katastru na podlagi tega postopka s prikazom sprememb ZKP/ZKN sodnega izvedenca za geodezijo A. A. z dne 16. 6. 2021 pa se ne upošteva. Toženka je trdila, da je imela sporni del zemljišča v posesti najmanj od leta 2007 in da je bila v dobri veri, da je lastnica te dela zemljišča.

Dosedanji potek postopka do izdaje izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje

3.Sodišče prve stopnje je s sodbo I P 00/2014 z dne 11. 12. 2015 zavrnilo tožnikov primarni in podredni tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 690/2016 z dne 11. 5. 2016

sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo glede primarnega tožbenega zahtevka in glede dela podrednega zahtevka, glede preostalega dela podrednega zahtevka, ki se glasi na odstranitev ograje, pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožbo je zavrglo iz razloga, ker je menilo, da je podana identiteta zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, da tožnik spornega dela zemljišča ni priposestvoval. S sklepom II Ips 247/2016 z dne 21. 9. 2017

je Vrhovno sodišče sklep pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V sklepu je pojasnilo, da je bila v pravnomočni zadevi dejanska podlaga sklop dejstev, ki vodijo v pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in/ali pravnega posla in da je bila "geodetska napaka" obravnavana le v tem kontekstu, da zahtevek ni bil obravnavan kot eden od možnih načinov varstva lastninske pravice zaradi napačnega zarisa parcele št. 691/2 na južnem delu tožnikove parcela št. 706/3, da dejanska podlaga nove tožbe torej ni enaka, da se geodetska napaka v tem postopku zatrjuje kot vir stvarnopravnih zapletov in posega v tožnikovo lastninsko pravico na parceli št. 706/3, da iz teh razlogov tožbe z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice (najsi bo na parceli št. 691/2 kot samostojni parceli ali pa kot v parcelo št. 706/3 vrisanem delu) tožniku ni moč odreči. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 2631/2017 z dne 13. 12. 2017

sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje tudi v obsegu, v katerem je tožbo prvotno zavrglo.

Izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje

4.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se ugotovi, da je parcela št. 691/2 v izmeri 841 m², kot je evidentirana v zemljiškem katastru, del parcele tožnika št. 706/3 (I), da je elaborat o evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru na podlagi tega postopka, s prikazom sprememb ZKP/ZKN (zemljiškokatastrskega prikaza/zemljiškokatastrskega načrta) sodnega izvedenca za geodezijo A. A. z dne 16. 6. 2021 del te sodne odločbe in ji je priložen (II), da je toženka dolžna podreti obstoječo ograjo, ki stoji na parceli št. 706/3 in vzpostaviti prejšnje stanje v petnajstih dneh od prejema te odločbe, sicer je to upravičen storiti tožnik na stroške toženke (III), da se zavrne tožbeni zahtevek, da bo po pravnomočnosti sodne odločbe sodišče elaborat iz prejšnje točke predložilo geodetski upravi s predlogom za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (IV), da se zavrže eventualna nasprotna tožba v delu, da se zavrnejo vsi tožbeni zahtevki tožnika, vključno z zahtevkom z dne 15. 6. 2022 v celoti (V/1) in da toženka ostaja lastnica parcele št. 691/2 ter da ostane zemljiškoknjižno stanje in stanje katastra nepremičnin nespremenjeno, elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi tega postopka s prikazom sprememb ZKP/ZKN sodnega izvedenca za geodezijo A. A. z dne 16. 6. 2021 pa se ne upošteva (V/2), da se zavrne eventualna nasprotna tožba, da je toženka lastnica točno določene zemljiške površine, ki v trenutku sestave te vloge predstavlja parcelo št. 691/2 v izmeri 841 m² (VI/3) in da je tožnik dolžan povrniti toženki vse stroške tega postopka v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila (VI/4), da je toženka dolžna v roku petnajstih dni od prejema odločbe sodišča prve stopnje plačati tožniku pravdne stroške v višini 15.724,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VII).

Povzetek pritožbenih navedb

5.Toženka v pritožbi navaja, da izpodbija I., II., III., V., VI. in VII. tč. izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, glede eventualnega zahtevka pa ugotovi, da odločanje o njem ni potrebno. Toženka zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

6.Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Sodišče je kršilo določbo 7. člena ZPP, ker je tožniku nudilo pomoč, da je postavil zahtevek, kateremu je sodišče ugodilo, kar predstavlja kršitev določbe 7. člena ZPP. Sodišče mora biti nepristransko, zato je bila toženki kršena pravica do nepristranskega sojenja iz 22. člena Ustave.

8.Sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda. Priče je o poteku meje iz leta 1984 zaslišalo v sodni dvorani, čeprav so priče odgovarjale na vprašanja o uživanju zemljišča.

9.Ni dovolj, kako so si tožnikovi predniki razlagali mejo. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi, kako so si razlagali mejo toženka in njeni pravni predniki.

10.Sodišče je storilo bistveno kršitev postopka, ker ni postavilo drugega izvedenca. Izvedenec je bil neprepričljiv pri utemeljevanju strokovnih stališč.

11.Tožena ni prava stranka in posledično ni podana pasivna legitimacija. Sodba se nanaša na dve fizični osebi, ki v pravdi nista sodelovali, kar je tožnik spregledal. Elaborat spreminja vsebino, lego in izmero treh parcel, in sicer ne le parcel št. 691/2 in 706/3, ki sta v lasti pravdnih strank, pač pa tudi parcelo št. 684/3, ki je last toženke do 2/3, do 1/3 pa je v lasti C. C., ki v pravdi ni sodeloval in ni imel možnosti obravnavanja, s tem, da je pri solastnem deležu toženke na parceli št. 684/3 vknjižena pravica prepovedi odtujitve na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju v korist D. C., ki prav tako v pravdi ni sodelovala. Elaborat parcelo št. 684/3 zmanjšuje, s tem, da se po elaboratu parcela št. 691/2 prestavi s svojega sedanjega mesta v parcelo št. 684/3. Tožnik je do spremembe tožbe 15. 6. 2022 terjal ureditev zgolj razmerja med parcelama št. 691/2 in 706/3, ki sta v izključni lasti vsake od pravdnih strank. Vrhovno sodišče je tožniku omogočilo, da uveljavlja varstvo lastninske pravice na svojem zemljišču, zoper osebo, ki mu to domnevno krši, ni pa mu bilo odobreno, da poseže v spremembe parcel, ki so v lasti tretjih oseb. Tožnik tudi do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni spremenil tožbe tako, da bi tožil še druge relevantne stranke, na katere se nanaša sprememba tožbenega zahtevka.

12.Brez ustreznega geodetskega elaborata, ki bi se realiziral po sodbi, I. in III. tč. odločbe ne moreta biti utemeljeni. Za ugotovitev, da je parcela št. 691/2 v izmeri 841 m² del parcele 706/3, tožnik nima pravne koristi, dajatveni zahtevek pa je že zapadel. Po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži samo preden zapade dajatveni zahtevek ali če ima tožeča stranka od take ugotovitve pravno korist. Iz sodbe izhaja, da je navedena ugotovitev potrebna le kot podlaga za vnos sprememb v zemljiški kataster, zato tožnik za ugotovitev iz 1. točke izreka nima pravnega interesa. Smiselno je neutemeljena tudi 3. tč. izreka sodbe in sklepa na odstranitev ograje.

13.Storjena je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. tč. drugega odstavka 399. člena ZPP, ker je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Zmotna so stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 247/2016, ker tožnik v tej pravdi uveljavlja iste navedbe in iste dokaze ter isto podlago, kot jo je že v zadevah I P 179/2001 in N 12/2008. Tožbo bi sodišče moralo zavreči.

14.Storjena je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bilo odločeno o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Toženka je zatrjevala, da ni bila storjena geodetska napaka, če pa je bila storjena, take napake ni moč odpraviti v pravdi, ker se geodetske napake odpravljajo v geodetskem postopku, ki je upravni postopek. Tožbo bi bilo treba zavreči. S sodbo v upravnem postopku je bilo odločeno, da podatki o spornih parcelah niso napačno vrisani, kot to trdi tožnik v tem postopku, ko navaja, da naj se določena parcela zaradi napačnega zarisa prestavi v drugo parcelo.

15.Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. V ponovljenem postopku je pravda tekla o vprašanju, ali je bil zaradi napačnega zarisa parcele v IDPOS 282 leta 1984 tožnik prikrajšan v lastninski pravici glede zemeljske površine. Toženka je prerekala dejstvo, da bi bil tožnik prizadet v lastninski pravici, ker take pravice pred postopkom in zatrjevano napako geodeta ni imel. Tožnik pred postopkom IDPOS 282 lastništva ni pridobil na nobeni pravno priznani podlagi, zato ni mogel biti prizadet v svoji lastnini. Tožnik ni dokazal, da bi na zakonsko dovoljenih načinov pridobil lastninsko pravico na spornem delu zemljišča. Tožnik bi moral na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izkazati, da ima na nepremičnini lastninsko pravico. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnik lastninsko pravico na tem zemljišču izkazal s pridobitnimi naslovi, s tem, ko je pridobil lastništvo parcele št. 706/3. Tako razlogovanje nima večje teže od razlogovanja toženke, da je ta kos zemljišča pridobila na podlagi pridobitnih naslovov za parcelo št. 691/2. Izvedenec je na zaslišanju 14. 1. 2020 pojasnil, da zgolj pridobitni naslovi, torej listine o pravnih poslih ali sklepi o dedovanju, niso dovolj in da pred postopkom IDPOS 282 na spornem zemljišču ni bilo ničesar in da se šele z odmero na terenu in z geodetskim postopkom na terenu točno opredeli lastninska pravica. Zgolj parcelna številka sama zase, čeprav se okvirno ve, kam spada, še ne predstavlja določenega zemeljskega površja, dokler temu površju v geodetskem postopku niso določene konkretne meje na terenu oziroma v naravi. Konkretizacija lastninske pravice na nepremičnini se zgodi v geodetskem postopku. Na navedbe toženke iz vloge 21. 6. 2022 o tem, da ni šlo za izgubo, pač pa neuspeh tožnika, da dobi lastnino, sodišče ni odgovorilo. Dokaz z izvedencem, na čigar mnenje tožnik ni dal pripomb, kaže, da pred postopkom IDPOS 282 tožnik ni izkazal lastništva na tem koščku zemeljskega površja. Sodišče s sklicevanjem na pridobitev lastninske pravice preko listin dela zaključke v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ker je izvedenec pojasnil, da se iz listin ni videlo, katera konkretna površina zemlje se je kupovala. Tožnik pred letom 1984 ni imel pridobitnega naslova v zvezi s spornim zemljiščem. Meja, ki zagotavlja opredelitev konkretnega kosa zemeljskega površja, pred postopkom IDPOS 282 ni bila urejena. Podatke iz pogodb je treba povezati z geodetskim postopkom. Pred postopkom IDPOS 282 se meja ni urejala med parcelami št. 695 in 706/1, 695 in 706/3, 691/2 in 706/3 in ko tožnik govori o mejnikih, je to za njegov tožbeni zahtevek nepomembno, ker na tej domnevno zatrjevani meji veljavnih mejnikov ni moglo biti. Tudi izvedenec je pojasnil, da do elaborata izdelanega v postopku IDPOS ni bilo ničesar. Geodetske izvedbe mejnikov, za katere tožnik pravi, da so potekali prav po meji, ki jo on zatjuje v tej pravdi, nikoli ni bilo.

16.Tožnik nikoli ni postal lastnik spornega zemljišča. V postopkom IDPOS 282 mu je pri tej pridobitvi spodletelo. V elaboratih IDPOS 282 in 311 je odločeno ravno nasprotno, in sicer, da sporni del zemlje spada k parceli št. 691/2, torej pripada toženki. Mejni kamni bi bili lahko pomembni za dokazovanje posestnega stanja, kar pa v tej pravdi ni pravno relevantno dejstvo. Tožbenega zahtevka na pravni podlagi priposestvovanja nepremičnine tožnik nima več, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Sodišče je verjelo pričam, kako so si tožnikovi pravni predniki razlagali, kaj so kupili kot parcelo 706/3 in kako so jo uživali in da si toženka zmoto predstavlja, do kam na severu sega zemlja, ki jo je v last pridobil njen oče, s tem, da je sodišče v tem delu ta dejstva ugotavljajo brez navedb tožnika in v direktnem nasprotju s prepovedjo sojenja o že pravnomočno razsojeni stvari glede priposestvovanja. S tem je tiho odločilo, da je tožnik s svojimi pravnimi predniki že od leta 1984 priposestvoval ta del zemljišča.

17.Ni zakonske podlage, za katero bi zadostovalo, kaj so si tožnikovi pravni predniki predstavljali, kaj so kupili, ker je odločilno tudi, kaj so si predstavljali toženka in njeni pravni predniki. Vprašanje je, ali se v tej pravdi ureja meja in je potreben odgovor na vprašanje glede zadnje mirne posesti ali sodišče zanimajo pogoji posesti. Ni jasno, kako sodišče na podlagi izpovedb naučenih in že desetletja odsotnih prič ugotovi, da 841 m² pripada tožniku. Sodišče je ugotavljalo, kako se je dejansko uživalo zemljišče, zaslišalo je priče in pravdni stranki, ni pa opravila ogleda. Dejansko stanje bi bilo treba ugotoviti z izvedencem, ki bi opravil meritve ene in druge zatrjevane meje glede na pokazane konkretne točke v naravi. Sodišče omenja, da je vse razvidno iz fotografij, ki jih sodba ne komentira. Če bi jih, na primer aerofoto posnetek, ki ga je predložila toženka, bi bilo očitno, kako širok prizidek je tožnik zgradil in da za to ne velja njegova teza o obstoju meje v zvezi z zaslišanjem prič glede dograditve tožnikovega prizidka. Izpovedbe prič o tem, kaj naj bi si tožnikovi pravni predniki predstavljali, ni odgovor na vprašanje, s čim je potrjeno lastništvo spornega zemljišča pred postopkom IDPOS 282. Priče torej niso potrdile, da je bil tožnik pred postopkom IDPOS 282 lastnik spornega zemljišča. Izpovedovale so le o tem, kako je pred in po letu 1984 potekala meja. Sodišče zmotno sklepa na mejo po točkah, kot so opredeljene med nekdanjima parcelama št. 695 in 706/3, ki so le numerične in o meji zaslišuje laične priče. Na terenu so bila le redka naravna znamenja, na katere bi se priče lahko oprle in povezale potek meje na stanje, ki si ga je mogoče predstavljati. Obe hiši sta se v desetletjih povečali, posebej tožnikova, zasaditve so se spremenile, glede na geodetske točke je jasen le potek današnje toženkine žične ograje, ki se za meter po celotni dolžini umika v parcelo št. 691/2.

18.Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj so bile tožnikove priče bolj prepričljive. Toženka je navedla, da je toženec vse priče pred narokom poklical in jim naročil, kako naj govorijo. E. E. in F. F. sta sestanek s tožnikom priznala in na naroku je bilo očitno, da so priče naklonjene tožniku. Neprimeren je argument, da je toženkin sin naklonjen toženki.

19.Sodišče se v sodbi ni opredelilo do izpovedbe tožnikove žene G. B. o poteku nekdanje žive meje, ki je izpovedala identično kot toženka in njen sin C. C., in sicer, da je današnja parcela št. 691/2 pravilno vrisana kot toženkina lastnina. G. B. je pojasnila, da je bila živa meja C. postavljena na mejo med parcelama C. in E., kar pomeni, da je bila živa meja na svetu C., ker so C. - torej toženka po pogodbi pridobili tudi E. parcelo, v nadaljevanju pa priča pojasni, kot da šteje, da E. parcela ni pripadala C. Tožnik in njegova žena torej ne razumeta, da ne moreta biti lastnika E. parcele - nekdanje parcele št. 695. G. B. je še pojasnila, da je po letu 2000 C. pokosil okrog žive meje in da C. niso nikoli uporabljali te zemlje, ker je bila še E. vmes, to pa je dokaz, da tožnik in njegova žena vesta, da meja med 706/3 in 691/2 poteka en meter od žične ograje oziroma med parcelama, ki sta bili prej na njunem mestu, 1 m stran od tam, kjer je danes poteka žična ograja. Leta 1984 so kazali drugo mejo, nekdanjo mejo, ki je mejila med C. (691/2) in E. (695), v upanju, da bi s trditvami o uživanju dosegli prepis zemljišča nase v geodetskem postopku. Pričanje te priče potrjuje, da si hoče tožnik prilastiti zemljišče, ki pripada toženki, predhodno pa je bilo E. (parcela št. 695), čeprav je to isto zemljišče v menjavi pridobil toženkin oče. Tožnik se zaveda, da s tožbo zahteva nekdanjo E. parcelo, ki je ni nikoli kupil ali plačal. V postopku IDPOS 282 so poskušali izkazati, kaj uživajo, da bi na ta način zavzeli dodatnih 841 m², torej parcelo 691/2, ki pripada toženki. Posledično so izjave priče G. B. v nasprotju z izvedenskim mnenjem - da naj bi šla v postopku IDPOS 282 pravilno urejena meja po točkah, kjer je bila nekoč zasajena živa meja in naj bi bila to hkrati tudi meja, ki je pravilna in torej naj bi bila nekoč to meja med parcelama 695 in 703 oziroma 695 in nato 706/3, da je bila toženkina zemlja južno od nekdanje žive meje. Tem ugotovitvam neutemeljeno sledi sodišče, čeprav je tožnikova žena glede žive meje izpovedala enako kot toženka in njen sin, česar sodišče ne upošteva, in sicer, da je bila živa meja med parcelama št. 695 in 691/2 in da je potekala na sredini toženkine zemlje.

20.H. H. je bila nazadnje na njivi leta 1986, ko so zemljo prodali pravnim prednikom tožnika, iz X. se je odselila leta 1974, ničesar se ni dobro spominjala, na naroku je narisala skico, pri tem pa ji je tožnik govoril, kako naj nariše in katera njiva je kje. I. I. je bila naučena, da pove, da je šla meja naravnost, o mejnih znamenjih ni vedela ničesar, govorila je z vidika sosedskega opazovanja s ceste, ki je za opredelitev uživalne meje neuporabno, ker se ceste iz avta ne vidi, kako gre meja, kar pomeni, da je bila očitno poučena, kako naj izpoveduje. E. E. in F. F. sta priznala, da sta se s tožnikom pogovarjala o tem, kaj naj povesta na sodišču, zato je njuno zaslišanje o ravnih črtah neuporabno, tudi sicer priča ne more na pamet oceniti poteka neke meje od daleč. E. E. je govoril zmedeno, da naj bi imeli njivo do ceste, po drugi strani pa je bil vmes še kozolec, za katerega so vsi trdili, da je bil, on pa se tega ni spomnil in tudi njemu se je zdelo, da ni v redu, če je meja na drugi strani ceste postrani.

21.Tudi izvedenec v elaboratu meje ni zarisal naravnost, upoštevaje cesto, pač pa postrani. Sodišče govori o pravokotnosti meja na eni in drugi strani ceste, česar priče ne omenjajo. Kaj pomeni, da je njiva ležala naravnost, kot je to izpovedala priča I. I., ni mogoče ugotoviti. Priče torej ne potrjujejo tistega, kar izhaja iz izvedenskega mnenja. Ugotovitve sodišča iz 45. točke obrazložitve so ugibanja. Če bi sodišče opravilo ogled, ki sta ga predlagali pravdni stranki, bi se na terenu s pomočjo izvedenca lahko prepričalo o tem, da ima prav toženka, tako pa se sodišče ni moglo prepričati, da njiva in meja dejansko nista potekali tam, kjer danes stoji žična ograja. Enako velja za dva stara mejnika, ki jih sodišče ni videlo, strankam pa ni bilo pojasnjeno stališče izvedenca glede teh in se o tem nista mogla izjaviti.

22.Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 12. člen Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel.

23.Zmotna je ugotovitev sodišča, da v postopku IDPOS 282 ne bi bila pokazana meja, kot je do tedaj do 1984 izhajala iz grafičnih podatkov zemljiškega katastra, torej meja, ki jo sedaj zatrjuje toženka. Tega tožnik nikoli ni prerekal. Tožnik nikoli ni prerekal trditev toženke o uporabi točke b) tč. V prid uporabe b) tč., kar torej izključuje nepravilno postopanje GU, kaže zapis na IDPOS 282, da je parcelo užival trideset let tožnik. Tak zapis se je delal z namenom lažje izvedbe zemljiškoknjižnega prenosa s poznejšo listino, kar je sledilo le v primerih postopanja po b) tč. Uporabo b) tč. je potrdil J. J. Sodišče je njegovo pričanje neutemeljeno ocenilo za neprepričljivo, s tem, da gre za osebo, ki je več kot desetletje zaposlen na GU K. in je bil deset let njen predstojnik. J. J. je pojasnil, da mu je zadeva dobro poznana, da je tožnik hodil h geodetu L. L. in da je bila priča tam pogosto prisotna. Izpostavil je poskus podkupovanja s strani tožnika. Sodnica je te izjave prezrla in jih ni upoštevala in se do njih ni opredelila. Sodišče neprepričljivo ne verjame priči, ker leta 1984 ni bil na terenu, verjame pa izvedencu A. A., ki ni mogel vedeti, kaj se je takrat dogajalo in je glede dejanskega stanja le ugibal. J. J. je pojasnil, da se je delala parcelacija za C., predstavil je predpise, ki so bili takrat drugačni in prakso pri izvedbi teh postopkov po določbah b) tč. in Zakon o zemljiškem katastru (ZZK) in ravnanja geodeta v postopku IDPOS 282, ki ne pomeni napake, pač pa uporabo prava v skladu s splošnimi načeli prava. Geodet se ni le ustrašil velike razlike v površini, kot je to navedel izvedenec, preprečil je nedovoljeno prisvajanje zemljišča s strani tožnika. Iz teh ugotovitev izhaja, da parcela št. 691/2 ni bila del parcele 706/3 in da kot taka tudi ni postala leta 1984. Tudi morebitna geodetska napaka ne more imeti neposrednih učinkov na lastništvo oziroma pravna razmerja.

24.Tudi enostaven matematični izračun pokaže zmotne ugotovitve sodišča. Tožnik tudi ni prikrajšan v lastninski pravici glede zemeljske površine, saj iz njegovih navedb izhaja, da je namesto kvadrature parcele 691/2 dobil na severu enako kvadraturo parcele št. 720/5, za katero navaja, da je noče. Te trditve potrjujejo, da ni prikrajšan. Tožnik torej ni prikrajšan v lastninski pravici glede zemeljske površine 841 m². Zmota je presoja sodišča glede trditev toženke glede obogatitve oziroma prikrajšanja skozi obligacijski zahtevek. Toženka je merila s tem ugovorom na prikrajšani v lastninski pravici, kot ga opredeljuje sklep Vrhovnega sodišča II Ips 247/2016. Za tožnikovo prikrajšanje bi bilo potrebno, da bi izgubil 841 m². Upoštevaje kupne pogodbe, tožnik ni nikoli kupil ali podedoval več kvadratnih metrov, kot jih ima v lasti sedaj. Z nobenim geodetskim postopkom tožnik in bil prikrajšan in ničesar ni izgubil.

25.Glede na dosedanje navedbe je neutemeljen tožbeni zahtevek, da mora toženka odstraniti ograjo, ker ograja ni na parceli št. 706/3. Ograja stoji pol metra umaknjena od parcele št. 706/3 in je izključno na parceli št. 691/2, ki je last toženke. Ker z elaboratom parcela št. 691/2 ne sme spreminjati lokacija, je zmotno ugotovljeno, da ograja stoji na zemljišču, ki je del parcele št. 706/3.

26.Toženka je parcelo št. 691/2 v času od leta 2007 do danes priposestvovala. Toženka je predložila listine, iz katerih izhaja, na kakšni podlagi je pridobila parcelo št. 691/2 od svojega očeta, meje te parcele so bile v letu 1984 določene, zato so zmotne ugotovitve sodišča, tudi v primeru, če je šlo za napačno evidentiranje in tudi v primeru, če je tožbeni zahtevek utemeljen, da toženka od leta 2007 do 2017 ni razpolagala s pravnim naslovom. Toženka je izpolnila pogoj desetletne dobre vere. V letu 2007 je bila izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5816/2006, s katero je bila potrjena sodba P 179/2001 Okrajnega sodišča v Škofji Loki in je bilo pravnomočno odločeno, da parcela št. 691/2 ostaja last toženke in da tožnik nima lastninske pravice, s tem, da se je tudi obravnavalo vprašanje napačnega geodetskega evidentiranja, izvedensko mnenje pa je zavrnilo kakršno koli napako, zato je toženka prevzela celotno zemljišče v posest ter ga od tedaj mirno in dobroverno uživa. Brez izraženega nasprotovanja tožnika je toženka postavila v juliju 2007 žično ograjo z zamikom enega metra. Ne glede na vse mogoče poskuse tožnika preko številnih sodnih postopkov, ta dejanja ne morejo predstavljati dejstva, da toženka ni bila v dobri veri o svoji lastninski pravici na zemljišču, ki ga je urejala in zanj plačuje stroške. Tožnik je bil v vseh sodnih postopkih neuspešen od leta 2001. Najmanj od izdaje sodbe višjega sodišča z dne 9. 5. 2007 je toženka v dobri veri. Tudi sklep Vrhovnega sodišča, ki je omogočil tožniku, da je sodišče moralo obravnavati njegov zahtevek, ni omajal toženkine dobre vere. Noben zakon ne določa, da se obdobje dobre vere prekine, če dobroverni lastniški posestnik prejme tožbo, iz katere izhaja, da nima pravice, za katero je do sedaj verjel, da jo ima. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo septembra 2017, do tedaj pa sta nižji sodišči pritrdili toženki, da tožnikov zahtevek ni utemeljen. Zgolj vložena tožba ne prekine teka priposestvovanja. Ko je bila vložena tožba v tem postopku, toženka ni mogla misliti, da zemlja ni njena.

Odgovor na pritožbo

27.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Postopek pred pritožbenim sodiščem in navedbe pravdnih strank

28.Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 592/2023 z dne 30. 5. 2023 pritožbi toženke ugodilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje I P 301/2016 z dne 30. 5. 2022 v izpodbijanem delu (I., II., III., V., VI in VII. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v sklepu pojasnilo, da elaborat, kakršen je izdelan, ni primerna podlaga za spreminjanje katastrskih podatkov, ker predvideva spreminjanje podatkov parcele št. 684/3, ki je v (so)lasti osebe, ki v pravdnem postopku in postopku izdelave elaborata ni sodelovala. Ker tožnik uveljavlja, da je sedanja parcela št. 691/2 sestavni del njegove parcele 706/3, mora biti podlaga za spremembo elaborata, ki predvideva posege zgolj v stanje teh dveh parcel, ker le lastnika teh dveh nepremičnin sodelujeta v tem postopku. V tem pravdnem postopku posledic napake, ugotovljene v geodetskem postopku IDPOS 282, ni mogoče v celoti odpraviti, ker v njem ne sodeluje C. C., sedanji (so)lastnik parcele št. 684/3, ki je bila (tudi) predmet meritve v postopku IDPOS 282. Pritožbeno sodišče je v sklepu še pojasnilo, da se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje in da se je za razveljavitev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje odločilo, ker bo sodišče prve stopnje v okviru že izvedenega dokaznega postopka lahko izvedencu odredilo le dopolnitev oziroma popravo elaborata, tako, da bo ta urejal le lego in izmero parcel št. 706/3 in 691/2, ki sta v lasti pravdnih strank, nato pa bo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločilo.

29.Vrhovno sodišče je s sklepom ugodilo pritožbi toženke in razveljavilo sklep pritožbenega sodišča II Cp 592/2023 na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP.

30.Pritožbeno sodišče je na seji senata 9. 1. 2025 sklenilo, da je za odločanje glede (ne)utemeljenosti pritožbe toženke zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrebno dopolniti dokazni postopek, s tem, da se izvedencu naloži izdelava izvedenskega mnenja, v katerem bo izdelal tudi elaborata o evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru, tako da bo katastrski prikaz prikazal dejansko stanje parcel št. 706/3 in 691/2, s tem, da ne bo vključeval parcele 684/3, ker slednja nepremičnina ni v izključni lasti toženke. Na seji senata je bilo sklenjeno, da se po izdelavi izvedenskega mnenja razpiše pritožbena obravnava, senat pa je pooblastil sodnika poročevalca, da vodi nadaljnji postopek in pritožbeno obravnavo ter v zadevi odloči kot sodnik posameznik (četrti in peti odstavek 347. člena ZPP).

31.Pritožbeno sodišče je izvedencu A. A. naložilo, da po ponovni proučitvi spisa izdela elaborat, s katerim se popravi napačno evidentiranje po IDPOS 282, tako, da bo katastrski prikaz prikazal dejansko stanje parcel št. 706/3 in 691/2. Izvedenec je v novem elaboratu pojasnil, da zgolj odprava napake evidentiranja v postopku IDPOS 282 brez upoštevanja parcele št. 684/3 ni možna, da bi parcela št. 691/2 morala biti evidentirana na območju parcele št. 684/3, da se v upravnem postopku poprava zarisa pri odpravljanju napake ne šteje kot poseg v lastništvo, ker se v naravi nič ne spremeni in se izvede po uradni dolžnosti, da se vsebinsko (pravdna) zadeva lahko reši brez parcele št. 684/3 na način, da se parcela št. 691/2 združi s parcelo št. 706/3 v novo parcelo št. 706/6, da taki združitvi istega pravnega stanja v zemljiški knjigi nasprotujejo (blokirajo) informacijski sistemi zemljiške knjige in zemljiškega katastra, zato bo potrebno ročno interveniranje v računalniški sistem, kot zadnjo možnost za rešitev zadeve pa je navedel, da se spremeni lastništvo na parceli št. 691/2.

32.Toženka v pripombah na izvedensko mnenje pojasnjuje, da poprava napačnega evidentiranja v postopku IDPOS 282 tako, da bo katastrski prikaz pokazal zgolj parceli št. 706/3 in 621/2, ne da bi upošteval parcelo 684/3, ni mogoča, da bi se s tem mnenje izvedenca moralo končati, ki pa je kljub tej ugotovitvi, da sodnega sklepa ne more izpolniti, naredil elaborat, s katerim bi ustvaril novo parcelo, ki ni skladna z dosedanjo trditveno podlago tožnika, s tem, da toženka šele v pritožbenem postopku ugotavlja, da bi morala v postopku IDPOS 282 domnevno nastati parcela številka 706/6 namesto parcele 691/2 in da bi parcela 706/6 pokrivala v elaboratu navedeno območje. S tem je izkazano, da je izvedenec očitno pristranski, ker izvedenec očitno išče možne načine, da bi ustregel ugoditvi tožbenega zahtevka. Elaborat ne popravlja stare situacije, ustvarja nekaj tretjega, kar je nedopustno. Toženka je tudi predlagala, da se postavi nov izvedenec ter izločitev izvedenca A. A.

33.Toženka je v pripombah na izvedensko mnenje navedla, da ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih predpisov je izvedenec izdelal elaborat, da je podal mnenje izven okvira vprašanj, ki mu jih je zastavilo pritožbeno sodišče, da tožnik tožbenega zahtevka ne more več spreminjati, da je treba postaviti novega izvedenca, da se preverijo ugotovitve izvedenca A. A.

34.Tožnik je z vlogo z dne 7. 4. 2025 modificiral tožbeni zahtevek tako, da je zahteval, da pritožbeno sodišče razsodi, da je lastnik parcele št. 691/2 v izmeri 841 m², kot je evidentirana v zemljiškem katastru, kar je toženka dolžna priznati in dovoliti, da se kot lastnik te parcele vpiše tožnik in v ta namen v petnajstih dneh izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer bo slednjo nadomestila ta sodna odločba (I), da je toženka dolžna odstraniti ograjo med parcelama št. 691/2 in št. 706/3, obe v lasti tožnika in vzpostaviti prejšnje stanje v petnajstih dneh od prejema te sodne odločbe, sicer je upravičen na stroške toženke to storiti tožnik (III). Tožnik je s podrednim tožbenim zahtevkom zahteval, da se parcela št. 691/2 v izmeri 841 m² združi s parcelo 706/3 v izmeri 865 m² v skladu z elaboratom geodeta A. A. z dne 6. 2. 2025 v novo parcelo z rezervirano št. 706/6, katere lastnik je tožnik (I), da je elaborat geodeta A. A. z dne 6. 2. 2025 del te sodne odločbe in ji je priložen (II), da je toženka dolžna odstraniti ograjo med parcelama št. 691/2 in št. 706/3, obe v lasti tožnika in vzpostaviti prejšnje stanje v petnajstih dneh od prejema te sodne odločbe, sicer je to upravičen na stroške toženke storiti tožnik (III).

35.Toženka je nasprotovala spremembi tožbe z dne 7. 4. 2025. Zatrjevala je, da spremenjeni tožbeni zahtevek ni sklepčen, da tožnik ni dal ustrezne trditvene podlage in predlagal dokazov, da tožnik ni trdil, da je lastnik parcele št. 691/2, da tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 247/2016 izhaja, da teče pravda o vprašanju napačnega zarisa parcele v postopku IDPOS 282, zaradi domnevne pomote in vzpostavitve prejšnjega stanja, da je terjatev v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listin zastarala, da toženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka toženki iz krivdnih razlogov.

36.Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi 12. 6. 2025 zaslišalo izvedenca, po izdelavi prepisa zvočnega zapisa in po pravnomočnosti sklepa II Cp 254/2024 z dne 9. 7. 2025 o ugovoru toženke zoper prepis zvočnega posnetka, pa odločilo v tej zadevi.

Glede utemeljenosti pritožbe

37.Pritožba je delno utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

Glede predloga za izločitev izvedenca in predloga za postavitev novega izvedenca v pritožbenem postopku

38.Toženka je v vlogi z dne 19. 3. 2025 znova predlaga izločitev izvedenca. Toženka neutemeljeno očita izvedencu pristranskost. Izvedenec je zgolj odgovoril na vprašanje pritožbenega sodišča iz sklepa II Cp 254/2024 z dne 23. 1. 2025, ali je mogoče popraviti napačno evidentiranje v postopku IDPOS 282, s tem, da se upoštevata le parceli št. 691/2 in 706/3. V obrazložitvi tega sklepa je pritožbeno sodišča povzelo bistvene razloge iz sklepa II Cp 592/2023, zaradi katerih ni mogoče upoštevati elaborata, ki ga je izdelal izvedenec v postopku pred sodiščem prve stopnje, in da je treba izdelati elaborat brez upoštevanja parcelne št. 684/3, ker je menilo, da se bo tudi v pritožbenem postopku izkazalo, da je tožnik lastnik parcele št. 691/2, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in da bodo zato v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene. Izvedenec je v novem elaboratu pojasnil možne rešitve, kar pomeni, da je postopal v okviru nalog, ki mu ji je dalo pritožbeno sodišče.

39.Neutemeljen je predlog toženke, da se postavi drugega izvedenca, ker v mnenju izvedenca A. A. ni nasprotij in pomanjkljivosti (tretji odstavek 254. člena ZPP).

Glede kršitev pravil pravdnega postopka

40.Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

41.Sodišče prve stopnje je materialno procesno vodstvo opravilo na način, kot to določa 285. člen ZPP, s katerim je ustvarilo pogoje za vsebinsko obravnavanje zadeve. Nobeno dejstvo ne potrjuje pritožbenih trditev, da bi bila iz tega razloga toženki kršena pravica do nepristranskega sojenja in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

42.Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilna dejstva tako, da je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze kot celoto, ko to določa metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so si razlogi v sodbi in sklepu v medsebojnem nasprotju ter da je sodišče v zvezi s pridobitvijo tožnikove lastninske pravice na spornem zemljišču upoštevalo listine, ki so v nasprotju z izvedenskim mnenjem in da je izvedensko mnenje v nasprotju z izpovedbo tožnikove žene G. B. ter da se sodišče prve stopnje v sodbi in sklepu ni opredelilo do navedb toženke iz vloge 21. 6. 2022.

43.Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedb prič, ki jih je dokazno ocenilo, s tem, da so (tudi) neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb toženke in njenega sina. Določno se je opredelilo do trditev toženke glede neverodostojnosti prič, ki jih je predlagal tožnik, zato dejstvo, da sodišče v sodbi in sklepu ni zapisalo navedbe toženke, da je imel tožnik pred narokom razgovor z E. E. in F. F., ni odločilna in tudi ne vpliva na pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu.

44.Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem, pritožba pa ne navede dejstev, ki bi potrjevali, da je bilo iz tega razloga, ker se ta dokaz ni izvedel, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Listine in fotografije ter skice, ki so jih naredile priče, njihove izpovedbe in izpovedbi pravdnih strank, prepričljivo potrjujejo, da so (vsi) zaslišani poznali dejanske razmere v naravi, ko so opisovali in umeščali sporno zemljišče v prostor in opisovali posestno stanje ter da sodišče prve stopnje ni imelo težav pri razumevanju teh opisov. Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v tem delu še pojasnjuje, da v tem postopku ne gre za mejni spor. Pritožba tudi konkretno ne pojasni, katera dejstva bi bila z ogledom in z zaslišanjem prič in pravdnih strank na ogledu, ki so bila podlaga za ugotovitve sodišča prve stopnje o položaju spornega zemljišča v prostoru, tožnikove njive in poteku meje ter izvrševanja posesti, drugače ugotovljena. Nenazadnje tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da "so na terenu le redka naravna znamenja, na katere bi se priče lahko oprle in povezale potek meje na stanje, ki si ga je mogoče predstavljati..., da sta se hiši v desetletjih povečali, posebej tožnikova, da so se zasaditve spremenile, da je glede na geodetske točke jasen le potek današnje toženkine žične ograje, ki se za meter po celotni dolžini umika v parcelo št. 691/2..."

45.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu toženke, da se postavi drug izvedenec, ker v mnenjih izvedenca A. A. ni nasprotij in pomanjkljivosti (tretji odstavek 254. člena ZPP).

46.Pritožba protispisno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na pridobitev tožnikove lastninske pravice preko listin naredilo ugotovitve v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ker je izvedenec pojasnil, da se iz listin ni videlo, katera konkretna površina zemlje se je kupovala. Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu povzelo zgodovinski pregled pravnih poslov pravnih prednikov pravdnih strank, ki so bili povezani s spornimi nepremičninami, kar je le eden izmed dokazov, na podlagi katerih je ugotavljalo lastništvo na spornem delu zemljišča.

47.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbam prič, kako so si tožnikovi pravni predniki razlagali, kaj so kupili kot parcelo št. 706/3 in kako so to nepremičnino uživali, čeprav tožnik v tem delu ni dal trditev.

Glede uporabe materialnega prava

48.Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen SPZ). Tožnik s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavil v pritožbenem postopku terja od sodišča, da se izreče, ali je lastnik sporne nepremičnine, v primeru pritrdilnega odgovora pa še, da toženki naloži, da odstrani žično ograjo. Ne da bi se bilo treba posebej sklicevati na posamezen način pridobitve lastninske pravice, kot to določa 39. člen SPZ, ali posegati v pravno obliko zakonskega varstva, ki jo ta pravica ima, je moč pravovarstveni zahtevek tožnika opredeliti kot "sui generis". Tožnik namreč z odločitvijo pritožbenega sodišča lastninske pravice ne bo šele pridobil, ker jo na tem kosu zemlje že ves čas ima sam oziroma so jo imeli njegovi pravni predniki, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ali povedano drugače. Z odločitvijo pritožbenega sodišča, da je tožnik lastnik parcele št. 691/2, se udejanja pravilno lastninsko stanje na tej nepremičnini, kar bo podlaga za vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo, s tem, da napake v zemljiškem katastru v tem postopku ni bilo moč odpraviti, kar bi bilo sicer glede na odločitev, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine, tudi v interesu toženke. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za posebno obliko vrnitvene (revindikacijske) in negatorne tožbe, ker v konkretnem primeru ni možna razmejitev med tem, ali gre za tožbo za vrnitev stvari iz 92. člena SPZ ali za tožbo na prenehanje vznemirjanja iz 99. člena SPZ. Toženka je namreč s postavitvijo žične ograje vzela v posest večji kos zemlje, ki v resnici pomeni južni del parcele št. 706/3, kar pomeni, da ne gre le za občasna vznemirjenja, vendar pa ni prevzela posesti celotne parcele št. 706/3. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretni pravdi ne gre za presojo obogatitve oziroma prikrajšanja pravdnih strank skozi obligacijski zahtevek, marveč za stvarnopravni zahtevek, s tem, da so (tudi) neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženka z ugovorom, da gre za presojo obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, zatrjevala prikrajšanje v lastninski pravici, kot ga opredeljuje Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 247/2016, da tožnik ni prikrajšan, ker ni izgubil 841 m², da glede na pravne prenose tožnik ni kupil ali podedoval več kvadratnih metrov, kot jih ima sedaj v lasti, da na podlagi nobenega geodetskega postopka tožnik v lastninski pravici in glede obsega zemljišč ni bil prikrajšan in ni ničesar izgubil.

Glede terjatve na izstavitev zemljiškoknjižne listine in zastaranja

49.Lastninska pravica kot absolutna pravica ne zastara, zato tudi tožbe, s katerimi se lastninska pravica varuje, ne smejo biti časovno omejene. Zastarala tudi ni pravica za izstavitev zemljiškoknjižne listine. V postopku IDPOS 282 je bila med udeleženci sporazumno pokazana meja, kar je imelo značaj sodne poravnave, vendar se je šele s sodbo v tem pravdnem postopku pritožbeno sodišče izreklo, da tožniku lastninska pravica na spornem zemljišču - parcela št. 691/2 pripada, kar tožniku šele omogoča, da zahteva od toženke kot zemljiškoknjižne lastnice, da mu izstavi primerno zemljiškoknjižno listino, ker bo v nasprotnem slednjo nadomestila ta sodba, ob tem, da v zemljiškem katastru sporna nepremičnina ni bila pravilno označena zaradi napake v postopku IDPOS 282, ta napaka pa ni bila popravljena.

Glede zavrženja nasprotne tožbe v 1. in 2. tč. zahtevka

50.49. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je nasprotno tožbo v 1. in 2. tč. tožbenega zahtevka zavrglo. Tudi ob upoštevanju spremembe tožbe v pritožbenem postopku nasprotna tožba v tem delu ni dovoljena, ker je zahtevek vsebinsko istoveten zahtevku, ki ga (je) v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje uveljavlja(l) tožnik, s tem, da za 2. tč. nasprotnega ugotovitvenega zahtevka toženka nima pravnega interesa.

Glede spremembe tožbe

50.Tožnik od vložitve tožbe dalje zatrjuje, da je zemeljska površina, ki predstavlja parcelo št. 691/2 v njegovi lasti in da ni v lasti toženke, ki je v zemljiški knjigi vpisna kot njena lastnica. Skupna značilnost vseh tožbenih zahtevkov, ki jih je tožnik v postopku spreminjal, je, da terja priznanje, da je lastnik zemljišča, ki sedaj predstavlja parcelo št. 691/2. Tudi v spremenjenih tožbenih zahtevkih, s katerimi je prilagodil tožbeni zahtevek ugotovitvam izvedenca, da se vnesejo spremembe v zemljiškem katastru, je pravovarstvo ostalo nespremenjeno - od sodišča je terjal, da se izreče, ali je lastnik sporne nepremičnine, ki predstavlja parcelo št. 691/2. Enako velja za zadnjo spremembo tožbe z dne 7. 4. 2025, ki je bila vložena v pritožbenem postopku, s katero je tožnik s primarnim zahtevkom zahteval od sodišča, da se izreče, ali je lastnik parcele št. 691/2, s podrednim pa, da se parcela št. 691/2 v izmeri 841 ㎡ združi s parcelo št. 706/3 v izmeri 865 ㎡ v skladu z elaboratom izvedenca geodeta z dne 6. 2. 2025 v novo parcelo z rezervirano parcelno št. 706/6, katera lastnik je tožnik in da je elaborat tega izvedenca del sodne odločbe, ki ji je priložen. Zadnja sprememba tožbe je posledica spremenjenih okoliščin, ki so nastale potem, ko je pritožbeno sodišče v sklepu II Cp 592/2023 z dne 30. 5. 2023 razveljavilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje I P 301/2016 z dne 1. 12. 2022, ker je ugotovilo, da elaborat, kakršen je bil izdelan v postopku pred sodiščem prve stopnje in je sestavni del sodbe in sklepa tega sodišča, ni primerna podlaga za spreminjanje katastrskih podatkov, ker predvideva spreminjanje podatkov parcele št. 684/3, ki je v (so)lasti osebe, ki v tem pravdnem postopku in postopku izdelave elaborata ni sodelovala in ker tožnik uveljavlja, da je sedanja parcela št. 691/2 sestavni del njegove parcele 706/3, zato mora biti podlaga za spremembo elaborat, ki predvideva posege zgolj v stanje teh dveh parcel, saj le lastnika teh dveh nepremičnin sodelujeta v tem postopku, zato v tem pravdnem postopku posledic napake, ugotovljene v geodetskem postopku IDPOS 282, ni mogoče v celoti odpraviti, ker v njem ne sodeluje C. C., sedanji (so)lastnik parcele št. 684/3, ki je bila (tudi) predmet meritev v postopku IDPOS 282. Toženka je menila, da sporna dejstva lahko ugotovi pritožbeno sodišče, zato je na podlagi prvega odstavka 357.a člena ZPP vložila pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča II Cp 592/2023, kateri je Vrhovno sodišče s sklepom Cp 45/2023 ugodilo in sklep pritožbenega sodišča razveljavilo. V pritožbenem postopku je izvedenec izdelal nov elaborat, na vprašanje pritožbenega sodišča, kako popraviti napačno evidentiranje po IDPOS 282, tako da bo katastrski prikaz prikazoval dejansko stanje parcel 706/3 in 691/2, brez da bi se upoštevala parcela 684/3, pa je pojasnil, da taka sprememba ni možna, ker mora biti parcela 691/2 evidentirana na območju parcele 684/3, da pa se vsebinsko (pravdno) zadeva lahko reši brez parcele 684/3 na način, da se parcela 691/2 združi s parcelo 706/3 v novo parcelo 706/6, s tem, da taki združitvi neistega pravnega stanja v zemljiški knjigi nasprotujejo (blokirajo) informacijski sistemi zemljiške knjige in zemljiškega katastra, da pa je možno zadevo rešiti z ročnim interveniranjem v računalniški sistem, tretja možnost pa je sprememba lastništva na parceli 691/2. Tožnik je glede na te strokovne ugotovitve izvedenca oblikoval primarni in podredni zahtevek z dne 7. 4. 2025, pri tem pa pravilno navedel, da primarni tožbeni zahtevek ni nič drugega kot tožbeni zahtevek, kot ga je oblikoval s tožbo, s tem, da v pritožbenem postopku ni dal novih navedb in ni predlagal novih dokazov. Zaradi teh dejstev je pritožbeno sodišče dovolilo spremembo tožbe v pritožbenem postopku, pri tem pa upoštevalo, da bi bilo smotrno dokončno urediti sporno razmerje, ker je dejanska podlaga tožbe vseskozi istovrstna, ker se je spreminjal le tožbeni predlog ob nespremenjenem cilju pravde, upoštevalo pa je tudi pojasnila Vrhovnega sodišče v sklepu II Ips 247/2016, da tožnik v tej pravdi zasleduje varstvo že obstoječe pravice na nepremičnini zaradi napačnega ravnanja geodetske uprave, da je za varstvo lastninske pravice izbral primarno tožbo z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice, ki je kot ustreznega načina varstva ni mogoče zanikati, da dejansko podlago tožbe predstavlja sklop dejstev, povezanih z vprašanjem, ali je zaradi napačnega zarisa parcele št. 691/2 okrnjena tožnikova lastninska pravica na nepremičnini, najsi bo to na parceli št. 691/2 kot samostojni parceli ali kot pa kot v parcelo št. 706/3 vrisanem delu, da tožniku ni mogoče odreči pravnega varstva najsi bo na parceli št. 691/2 kot samostojni parceli ali pa kot v parcelo št. 706/3 vrisanem delu. Ker je tožnik z zadnjo modifikacijo tožbenega zahtevka spremenil tožbeni predlog, gre za spremembo tožbe, ki (pa) je privilegirana, glede na pojasnjene okoliščine konkretnega primera in kar je odločilno - primarni zahtevek izvira iz iste dejanske in pravne podlage, ki je istovetna, kot jo je tožnik zatrjeval v tožbi in skozi vse postopke pred sodiščem prve stopnje in druge stopnje.

51.Z dopustitvijo spremembe tožbe in meritorno odločitvijo v pritožbenem postopku se je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera uravnotežila pravica toženke, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in da pritožbeno sodišče o (ne)utemeljenosti njene pritožbe meritorno odloči in hkrati pravica tožnika do spremembe tožbe - ni namreč dvoma, da bi tožnik pred sodiščem prve stopnje izposloval njemu pripadajočo pravico do spremembe tožbe iz prvega odstavka 184. člena ZPP in da bi sodišče prve stopnje spremembo tožbe moralo dopustiti na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP, čeprav bi se temu toženka uprla. Na ta način se udejanja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako. Glede na navedeno in glede na procesna ravnanja toženke, ji tudi ni bila kršena pravica do pritožbe.

Glede (ne)upoštevanja parcele št. 684/3 iz elaborata izvedenca

52.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da se elaborat, ki je sestavni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, ne naša le na parceli št. 691/2 in 706/3, ki sta v lasti pravdnih strank, pač pa tudi na parcelo št. 684/3, ki je last toženke do 2/3, do 1/3 pa je v lasti njenega sina C. C., ki v pravdi ni sodeloval, zato ta elaborat ne more biti sestavni del sodbe. Izvedenec je v pritožbenem postopku izdelal nov elaborat, ki vključuje le parceli, ki sta v lasti pravdnih strank, kar je predmet tožnikovega podrednega zahtevka, o utemeljenosti katerega pritožbeno sodišče ni odločilo, ker je ugodilo primarnemu zahtevku, da je tožnik lastnik parcele št. 691/2.

Glede geodetskega elaborata kot obveznega sestavnega dela sodbe

53.Zmotna je pritožbena teza, da brez ustreznega geodetskega elaborata, ki bi se realiziral po sami sodbi, tožnik ni upravičen do pravovarstva, kot ga terja. Izvedenec je pojasnil, da je zgolj v primeru, če se spreminja stanje evidence zemljiškega katastra, treba narediti elaborat za evidentiranje sprememb v evidenci zemljiškega katastra na podlagi sodnega postopka, ni pa imel strokovnih pomislekov, če bi bila sprejeta odločitev, da postane tožnik lastnik parcele št. 691/2. Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik zahteva priznanje lastninske pravice na točno določenem prostoru in v velikosti, ki je v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi označena s parcelo št. 691/2. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 247/2016 je srž tega spora, ali je zaradi napačnega zarisa parcele št. 691/2 okrnjena tožnikova lastninska pravica. Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu navedlo prepričljive razloge, ki potrjujejo, da je v geodetskem postopku prišlo do strokovne napake, zato je bil sporni del zemljišča napačno evidentiran v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi kot lastnica parcele št. 691/2 neutemeljeno vpisana toženka, čeprav je lastnik tega dela zemljišča (že ves čas) tožnik oziroma so bili lastniki pred njim njegovi pravni predniki, kar daje tožniku pravovarstveni interes, da s tožbenim zahtevkom lahko zahteva "zgolj", da je lastnik parcele št. 691/2 in ne, da bi moral hkrati uveljavljati odpravo napake evidentiranja iz postopka IDPOS 282. Tudi če bi tožnik z zahtevkom terjal odpravo napake iz postopka IDPOS 282, kar bi mu omogočilo, da bi na podlagi spremembe v zemljiškem katastru sporni del zemljišča pripadal njegovi parceli št. 706/3 oziroma bi postal lastnik novo nastale parcele št. 706/6, bi se sodišče moralo izreči o obstoju ali neobstoju njegove lastninske pravice, ker je to vprašanje središčna ost spora med pravdnima strankama in temeljno materialnopravno vprašanje. Zmotne so posledično pritožbene trditve, da tožnik nima pravnega interesa za zahtevek, da se sodišče izreče, ali je parcela št. 691/2 last tožnika, ker se po drugem odstavku 181. člena ZPP ugotovitvena tožba lahko vloži samo preden zapade dajatveni zahtevek.

Glede ugovora o pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) in stvarni pristojnost sodišča

54.Tožnik v tem postopku uveljavlja pravovarstvo na drugi pravni podlagi, kot ga je uveljavljal v pravdi I P 179/2001, kjer je bila pravna podlaga priposestvovanje, v tem postopku pa terja od sodišča, da se izreče o obstoju njegove lastninske pravice na spornem zemljišču in da mu je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, ker je prišlo v postopku IDOPS 282 do geodetske napake. Pritožbeno sodišče se v tem delu sklicuje na razloge iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 247/2016, na podlagi katerih je Vrhovno sodišče ugotovilo, da dejanska podlaga nove tožbe ni enaka, ker se geodetska napaka tokrat zatrjuje kot vir stvarnopravnih zapletov in posega v tožnikovo lastninsko pravico. Iz sodbe Upravnega sodišča I U 1705/2014 z dne 16. 6. 2015 izhaja, da poprave geodetske napake ni mogoče doseči na podlagi 9. člena ZEN, kar je pojasnil tudi izvedenec v tem postopku, zato mora biti tožniku na voljo civilni postopek in ne le odškodninska pravda. Pritožbeno sodišče zato ne sledi pritožbenim razlogom, da so zmotna stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 247/2016, ker tožnik v tej pravdi uveljavlja iste navedbe in iste dokaze ter isto pravno podlago, kot jo je že v zadevah I P 179/2001 in N 12/2008, da dejanska podlaga tožbe predstavlja sklop dejstev, povezanih z vprašanjem, ali je zaradi napačnega zarisa parcele št. 691/2 okrnjena tožnikova lastninska pravica, to podlago pa je tožnik uveljavljal že v prejšnjih sodnih postopkih in da bi bilo treba zato tožbo zavreči, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bilo odločeno o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, ker se geodetske napake odpravljajo v geodetskem postopku, ki je upravni postopek, da je bilo s sodbo upravnega sodišča že odločeno, da podatki o spornih parcelah niso napačno vrisani in je bil zavrnjen predlog tožnika, da se določena parcela zaradi napačnega zarisa prestavi v drugo parcelo.

Glede lastninske pravice na spornem zemljišču

55.Zgodovinski potek nastanka in označbo relevantnih parcel ter njihovo umestitev v prostor v povezavi s pravnimi prenosi lastninske pravice, je sodišče prve stopnje prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi listin in ugotovitev izvedenca. Na podlagi izvedenskega mnenja, dopolnitve in zaslišanja izvedenca so prepričljive ugotovitve, da je v postopku IDPOS 282 in posledično v zemljiškem katastru prišlo do zarisa parcele št. 691/2 na parcelo št. 706/3, da je do te napake prišlo iz razloga, ker se v kopijo katastrskega načrta ni vnesla meja med dotedanjima parcelama št. 691/2 in 706/3, kot so jo na terenskem delu postopka v naravi pokazale stranke glede na uživanje zemljišč, ki so se s takim potekom meje strinjale, ampak se je v pisarniškem delu postopka meja zarisala drugače, potem ko je geodet ugotovil, da pokazana meja odstopa od katastrskega načrta, da odstopanja geodet ni popravil tako, da bi obveljala pokazana meja in je namesto tega mejo zarisal bolj severno in ta del zemlje označil s parcelo št. 691/2, čeprav je v resnici šlo za del parcele št. 706/3, zemljišče, kjer se je nahajala stara parcela št. 691/2, pa je postalo del parcele št. 684/3, ker pa je bila toženka tedaj že vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nekdanje parcele št. 691/2 in ker se je ta parcelna številka v katastru ohranila, čeprav je sedaj označevala drugi kos zemlje, je tožnica tako po novem po katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkih postala lastnica kosa zemlje, ki je bil prej južni del parcele št. 706/3, ki je v lasti tožnika. Izvedenec je tudi pojasnil, da so si spremembe posestnih meja v naravi na podlagi elaboratov in pravnih poslov morali lastniki parcel tolmačiti in predstavljati sami, lahko tudi vsak po svoje in da istočasno sodelovanje pravdnih strank oziroma njunih pravdnih prednikov v teh postopkih ni bilo potrebno, kot to izpostavlja pritožba, vendar je izvedenec pojasnil, da se zaris meje med parcelama 691/2 in 706/3 od leta 1882 ni spreminjala in kar je odločilno - v mejnem ugotovitvenem postopku je bil 29. 6. 1984 na kraju samem ugotovljen potek meje med parcelama 706/3 in 691/2 v točkah 2, 3, 4, 5 in 6 po takratni skici izmere, o poteku meje je bil sestavljen zapisnik, ki je bil po takratni zakonodaji zaključni akt ugotavljanja meje, meja med parcelama pa je bila v trenutku podpisa zapisnika po takratni zakonodaji urejena z značajem sodne poravnave, kopija katastrskega načrta s spremembami z dne 30. 6. 1984 pa ne izkazuje na kraju samem v zapisniku ugotovljenega stanja, kar pomeni, da je bila zavezanost med skico in kopijo katastrskega načrta s spremembami na silo vzpostavljena s premikom parcelne št. 691/2 na skici izmere preko ugotovljene meje, zato se je porušila zavezanost med zapisnikom in skico izmere, s tem, da se premik parcelne številke ni zgodil na kraju samem, kar bi bilo razvidno iz zapisnika, ampak naknadno v pisarni v odsotnosti strank. Nobenega dvoma torej ni, da je terenski del elaborata evidentiran v nasprotju s pravili stroke in v nasprotju s pravnimi predpisi. V postopku toženka ni dokazala nobenega dejstva, ki bi potrjeval njeno teza, da v opisanem geodetskem postopku ni prišlo do strokovne napake. Na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da se glede na ugotovitve mejnega postopka ni udejanjila na sporni nepremičnini pravilna "konkretizacija lastninske pravice v geodetskem postopku." Srž problema je torej v tem, da je bila parcela št. 691/2 v postopku IDPOS 282 nepravilno zarisana in je zato toženka pridobila v naravi zemljišče, ki ji ni pripadalo, s tem, da izvedenec ugotavlja, da toženka mejo med parcelama 691/2 in 706/3 zatrjuje po grafičnih podatkih zemljiškega katastra, kar pa noben numeričen podatek IDPOS ne potrjuje in enako ne, da je bila v naravi pokazana meja po grafičnih podatkih zemljiškega katastra. Izvedenec je še pojasnil, da je južno od ugotovljenih točk (južno od žive meje) ležala parcela 695 v lasti toženke, da bi odločba IDPOS 282 morala izkazovati razliko v površini med novim in starim stanjem (841 m2), da dejanska površina zemljišča toženke ustreza površini sedanje parcele št. 684/3 in da bi se odločba IDPOS morala zaključiti s površino "minus" za toženko (tj. - 841 m2) in ne s površino "nič". Tudi zaslišanje prič in pravdnih strank, ni vzpostavilo nobenega dvoma o poteku meje, kot je bila pokazana in ugotovljena v mejno ugotovitvenem postopku, tako ob upoštevanju lastnosti meje, ki je potekala "naravnost", kot glede izvrševanja posesti.

56.Neutemeljene so pritožbene navede, da tožnik ni prikrajšan v lastninski pravici, ker take pravice pred spornim geodetskim postopkom in zatrjevano napako geodeta ni imel. Tožnik je izkazal lastninsko pravico na spornem delu zemljišča, posest in kako so si tožnik in njegovi pravni predniki razlagali, katero zemljišče so kupili - z zaslišanjem prič in lastnim zaslišanjem, z ugotovitvami izvedenca, s pridobitnimi naslovi za sporno zemljišče in v zvezi s parcelo št. 706/3, z listinami in potekom postopka IDPOS 282, ko bi morala biti parcela št. 691/2 brisana oziroma spojena s parcelo št. 684/3, posegla pa je v parcelo št. 706/3, kar je bilo v nasprotju z mejo, kot so jo v mejnem ugotovitvenem postopku pokazale stranke postopka, s tem, da toženka ni trdila, da bi bila lastnica parcele št. 706/3.

57.Toženka v pritožbi navaja, da meja, ki zagotavlja opredelitev konkretnega kosa zemeljskega površja, pred postopkom IDPOS 282 ni bila urejena, ne upošteva pa, da je izvedenec pojasnil, da je bila v postopku IDOPS 282 v naravi nesporno ugotovljena meja po dejanskem uživanju, kot jo zatrjuje tožnik in da nova izmera, ki ni postala del katastrske evidence, prikazuje pa stanje v naravi leta 1953, s tem, da meja kot jo zatrjuje toženka po grafičnih podatkih zemljiškega katastra poteka skozi tožnikovo poslopje.

58.Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z mejni kamni in glede posesti na spornem zemljišču, so (tudi) v zvezi z ugovori toženke, da je imela na spornem zemljišču vseskozi v posesti oziroma da tožnik take posesti ni imel in ne iz razloga, ker bi tožnik trdil, da je ta del zemljišča pred letom 1984 priposestvoval. Tožnik je v postopku vseskozi izpostavljal, da ne uveljavlja pravovarstva na podlagi priposestvovanja. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje na podlagi priposestvovanja priznalo tožniku lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo lastninsko pravico iz razloga, ker jo na "konkretnem kosu zemlje že ves čas ima (sam in oziroma so jo imeli pred njim njegovi pravni predniki)."

59.V tem postopku se ugotavlja, ali je sporni del zemljišča v lasti tožnika, meja s sosednjem zemljiščem pa je relevantno dejstvo zaradi umestitve tega zemljišča v prostor in presoje nepravilnosti ravnanja geodeta v postopku IDPOS 282. S priznanjem, da je tožnik lastnik parcele št. 691/2, se tudi vzpostavlja stanje in interes, da se med parcelami 691/2 in 684/3 ter 706/3 odpravijo že opisane geodetske napake v zemljiškem katastru.

60.Protispisne so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede fotografij. Glede aerofoto posnetka, ki ga je predložila toženka in glede tožnikovega prizidka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so prepričljivi argumenti sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je opisalo in ugotovil, kako sta pravdni stranki sočasno zmanjševali preostali nezaziden prostor med obema prvotnim stanovanjskima hišama.

61.Prepričljive so ugotovitve sodišča prve stopnje, da so (tudi) priče potrdile, da je tožnik lastnik spornega zemljišča oziroma te izpovedbe dodatno potrjujejo, da so si tožnik in njegovi pravni predniki pravilno razlagali, kaj so kupili kot parcelo 706/3 in jo dolga leta uživali in da si toženka zmotno predstavlja, do kje v resnici na severu sega zemljišče, ki ga je z zamenjavo z E. E. dobil njen oče, ki ga je kasneje podaril toženki. Priče so opisale potek meje, da bi na ta način pojasnile, kako so si predpostavljale, katera od pravdnih strank je imela lastninsko pravico na spornem delu zemljišča, s tem, da so opisovale tudi, na kakšen način je tožnik užival sporni del zemljišča. Pritožbene navedbe, da so bila na terenu le redka naravna znamenja, na katere bi se priče lahko oprle in povezale potek meje na stanje, ki si ga je mogoče predstavljati, da sta se hiši pravdnih strank povečali, posebej tožnikova, da so se zasaditve spremenile, glede na geodetske točke, da je jasen le potek današnje žične ograje toženke, ki se za meter po celotni dolžini umika v parcelo št. 691/2, pri pritožbenem sodišču ne vzpostavlja dvoma v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu, ki je sledilo izpovedbam prič, da je meja vedno potekala "naravnost" in ne "poševno", da so priče, ki so na tem širšem področju živele, izrazile začudenje nad tem, zakaj žična ograja sedaj poteka postrani, čeprav po njihovem prepričanju tam nikoli ni bilo meje, da je tak potek meje, kot so ga zatrjevale, lastnost tudi sosednjih zemljiščih v širšem prostoru, kar izhaja tudi iz katastrskih skic, ki prikazujejo stanje pred letom 1984, s tem, da je mož toženke v mejno ugotovitvenem postopku podpisal zapisnik, ki je imel učinek sodne poravnave, kjer je bila pokazana meja, kot jo zatrjuje tožnik.

62.Sodišče prve stopnje ni povzelo dela izpovedbe tožnikove žene G. B., da je "živa meja bila med E. pa med C...da je vmes E. parcela..."

ker je ob upoštevanju/vrednotenju drugih dokazov (izpovedbe tožnika, preostalih prič in izvedenca, ki se je opredelil glede poteka žive meje in glede nepremičnin, ki jih je pridobila toženka in glede njihovega položaja v prostoru, postopka IDPOS 282, kjer je mož od toženke pokazal mejo, kot jo zatrjuje tožnik, izvedenskega mnenja) in glede na njeno celotno izpoved, ta del izpovedbe očitno ni štelo, da je pravilen. Ta del izpovedbe priče tudi ne omaja logičnih in prepričljivih argumentov sodišča prve stopnje glede tožnikovega lastništva spornega dela zemljišča oziroma da meja med spornima zemljiščema ni potekala tako, kot sta izpovedala toženka in njen sin C. C. Izpovedbo tožnikove žene v tem delu si toženka razlaga na način, ki ustreza njenemu pričakovanemu dejanskemu stanu, torej povzema le posamezne dele - ob upoštevanju celotne izpovedbe te priče in vrednotenja drugih dokazov pa se prepričljivo izkaže, da je šlo v tem delu za očitni lapsus v njeni izpovedbi. To potrjujejo tudi pojasnila izvedenca, da je bila parcela št. 691/2 nepravilno evidentirana in da v naravi leži drugje kot to zatrjuje toženka in sicer južno od točk 2, 3, 4, 5 in 6 evidentiranih v IDPOS 282 - v naravi južno od toženkine žive meje, ob kateri sta še dva stara obstoječa mejnika, s tem, da je prej južno od teh točk ležala parcela št. 695. Tožnik s tožbo torej ne zahteva nekdanje E. parcele, kot to trdi pritožba, kar potrjuje tudi izpoved E. E., nekdanjega lastnika parcele št. 695. Posledično je zmotna pritožbena teza, da je zaradi izpovedbe priče G. B. v tem delu zmotna ugotovitev izvedenca glede poteka meje. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je potek meje, kot ga zatrjuje toženka nelogičen. Te argumente potrjujejo tudi katastrske skice, ki prikazujejo stanje pred letom 1984 in iz katerih izhaja, da so meje med parcelami vzporedne in potekajo v ravni liniji na cesto, tako pa je zarisal mejo tudi izvedenec v elaboratu o evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru - delno odstopanje, ker meja iz elaborata izvedenca ne poteka povsem pravokotno na cesto, ni odločilno. Tudi priče so opisale potek mejo na način, da je potekala naravnost in so bile presenečene, zakaj je bila žična ograja postavljena postrani, ker tam ni nikoli potekala meja, ob tem, da je bila žična ograja postavljena preko tožnikove njive in njegovega objekta leta 2007.

63.Glede pritožbene teze, da so bile priče pristranske in so naučeno pričale v korist tožnika, pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, ki je na te navedbe v sodbi in sklepu že odgovorilo, s tem, da pritožbene trditve v tem delu pri pritožbenem sodišču niso povzročile nobenega dvoma v pravilnost teh ugotovitev. Glede neprepričljivosti izpovedb teh prič, pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, še pojasnjuje, da je H. H. izpovedala, da se je odselila iz X. leta 1974, prepričljivo pa je pojasnila, da so E. svojo parcelo uporabljali kot travnik, I. pa kot njivo, da so ta del zemljišča in preostali del do potoka prodali pravnim prednikom tožnika, ki so kupljeno zemljišče uporabljali na enak način, da so "parcele z njivo tekle naravnost." Res je, I. I. ni vedela ničesar glede mejnih znamenjih, vedela pa je, da je "B." kupil njivo, ki je bila za hišo, da njiva nikoli ni bila postrani, določno je opredelila položaj E. parcele, pojasnila pa je tudi, da je bila presenečena, ko je bila postavljena žična ograja postrani, ker to ni bila meja. Neprepričljiva je zato pritožbena navedba, da je priča izpovedovala z vidika sosedskega opazovanja s ceste, ki je za opredelitev uživalne meje neuporabno, ker se s ceste z avta ne vidi, kako gre meja, kar naj bi potrjevalo pritožbene navedbe, da je bila priča poučena, kako naj izpoveduje. E. E. je kot nekdanji lastnik parcele št. 695 določno opisal način rabe spornih zemljišč, kako je uporabljal zemljišče tudi po menjalni pogodbi do izgradnje hiše C. in enako, kot ostale priče, kako je potekala meja med spornima zemljiščema. Izpovedba F. F. zgolj dodatno potrjuje potek meje, kot so ga zatrjevale prej navedene priče. Zmotne so zato pritožbene trditve, da izpovedbe prič ne potrjujejo ugotovitev izvedenca in ugotovitev sodišča prve stopnje.

Glede Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel

64.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 12. člena Navodila. Zmotna je pritožbena teza, da je geodet v IDPOS 282 postopal v skladu z določbo b) tč. tretjega odstavka 12. člena Navodila, ker so pravilne materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v postopku IDPOS 282 uporabljena določba a) tč. te določbe, ker ugotovljeno odstopanje ni bilo posledica dejansko izvršenih sprememb, ker udeležencem, potem ko so pokazali mejo, ni bila pokazana meja, kot izhaja iz grafičnih podatkov zemljiškega katastra, da bi se jim predočilo, da je meja, ki jo želijo premakniti, že izmerjena in da se premik lahko izvede le s parcelacijo, ker je bila med udeleženci nesporno ugotovljena meja po dejanskem uživanju, ker je bila meja kasneje v pisarni napačno evidentirana, ne da bi bili pojasnjeni razlogi za tako postopanje in da bi se o tem izjavili udeleženci postopka. Te materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje potrjuje poleg listin tudi mnenje izvedenca, ki je pojasnil razloge, zaradi katerih je geodet nepravilno postopal v postopku IDPOS 282, zato so zmotne pritožbene trditve, da postopanje po b) tč. ne pomeni geodetske napake, pač pa evidentno pravilno postopanje. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je bila v postopku IDPOS 282 pokazana meja, kot je do tedaj do leta 1984 izhajala iz grafičnih podatkov zemljiškega katastra, to pa je meja, ki jo sedaj zatrjuje toženka in da tožnik teh navedb ni prerekal in enako ne navedb o uporabi b) tč., s tem, da toženka v pritožbi trdi, da gre pri slednjem za uporabo prava. V prid uporabe b) tč. in da je geodet pravilno postopal v IDPOS 282 tudi ne kaže zapis na IDPOS 282, da je parcelo tožnik užival trideset let in da naj bi bil ta zapis namenjen lažji izvedbi zemljiškoknjižnega prenosa s poznejšo listino, kar je sledilo v primerih postopanja po b) tč. kot to trdi toženka. Iz listin v postopku IPDOS 282 ne izhaja, da bi bila udeležencem znana grafična (stara) meja, ki naj bi bila zavestno s strani ene ali obeh strank premaknjena v "novo" mejo. Izpovedba predstojnika geodetske uprave J. J. je glede na materialnopravne določbe in glede na pojasnila izvedenca sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za neprepričljivo, s tem, da tudi iz izpovedbe te priče izhaja, da geodeti v podobnih primerih niso ravnali v skladu s predpisi, kar dodatno potrjuje ugotovitve izvedenca, da je bilo ravnanje geodeta v IDOPS 282 nepravilno, ker se je očitno "ustrašil velike razlike v površini." Izvedenec je v tem delu navedel konkretne/prepričljive razloge, zaradi katerih je bilo postopanje geodeta nepravilno in zaradi katerih v postopku IDPOD 282 odločitev ni bila sprejeta na podlagi uporabe b) tč. in v tej zvezi razloge, zaradi katerih postopanje geodeta v konkretnem primeru tudi ni bilo namenjeno preprečevanju nedovoljenega prisvajanja zemljišča s strani udeležencev. Iz teh razlogov tudi ni bilo potrebe, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedbe priče J. J. glede zatrjevanega poskusa podkupovanja s strani tožnika. Zmotna je tudi smiselno razlogovanje pritožbe, da morebitna geodetska napaka, kot jo zatrjuje tožnik, predstavlja pravno napako, ki ne more imeti neposrednih učinkov na lastništvo oziroma na pravna razmerja.

Glede navedb toženke, da tožnik ni prikrajšan v lastninski pravici glede zemeljske površine v velikosti 841 m²

65.Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu pravilno pojasnilo toženki, da niso utemeljene njene navedbe, ki jih navaja tudi v pritožbi, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker ni prikrajšan v lastninski pravici glede zemeljske površine, ker je namesto kvadrature parcele št. 691/2 dobil na severu enako kvadraturo parcele št. 720/5, zato ni prikrajšan v lastninski pravici glede zemeljske površine 841 m². V obravnavani zadevi je odločilno le, da je bil tožnik prikrajšan na račun izgube zemljišča na jugu, tj. novo nastale parcele št. 691/2 zaradi napake v postopku IDPOD 282, da je bil s tem prikrajšan za možnost uživanja tega (konkretnega) zemljišča, ker je na tem delu zemljišča neutemeljeno postala lastnica toženka, ki ima ta del v posesti, s tem, da je na tem zemljišču tudi postavila žično ograjo, da toženka ne bi pridobila (teh dodatnih) 841 m², če ne bi prišlo do napake v postopku IDPOS 282. Pritožbene trditve v tem delu le dodatno potrjujejo zmotno postopanje geodetske uprave v postopku IDPOS 282 in drugih postopkih v tem območju in neprimeren način odpravljanja ugotovljenih napak ter neverodostojnost izpovedbe J. J.

Glede priposestvovanja toženke

66.Zmotne so pritožbene trditve, da je toženka parcelo št. 691/2 priposestvovala, ker je bila meja, kot jo zatrjuje, že leta 1984 določena, ker je bila leta 2007 izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5816/2006, s katero je bila potrjena sodba P 179/2001 Okrajnega sodišča v Škofji Loki, s katero je bilo odločeno, da tožnik ni lastnik parcele št. 691/2 in da ta parcela ostaja last toženke, da se je že v citiranem pravdnem postopku obravnavalo vprašanje napačnega evidentiranja v geodetskem postopku IDPOS 282, s tem, da je izvedensko mnenje zavrnilo kakršno koli napako v geodetskem postopku, zato je toženka prevzela v posest sporno zemljišče. Toženka tega zemljišča ni priposestvovala, ker ni bila v dobri veri glede lastništva tega zemljišča tako iz razloga, ker je bila leta 1984 med udeleženci sporazumno določena meja, kot jo zatrjuje tožnik in ker so med pravdnima strankama glede lastništva tega zemljišča potekali številni spori, kar potrjujejo tudi (ne)pravdni in upravni postopki, dobre vere pa tudi ne potrjuje posestno stanje do leta 2007. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo navedbam tožnika, da je nasprotoval postavitvi žične ograje, kar dokazuje tudi predlog za ureditev meje, ki ga je vložil v nepravdnem postopku. Protispisne so zato pritožbene navedbe, da je tožnik na zaslišanju pojasnil, da se ni strinjal žično ograjo, vendar v tej zvezi ni naredil ničesar in da enako velja za njegovo ženo, ki je pojasnila, da več kot dvanajst let puščata z možem stvari v naravi kot so.

Glede odstranitve ograje

67.V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da žična ograja poteka po sedanjem katastrskem zarisu med parcelama 706/3 in 691/2, torej glede na mejo, kot je izšla iz postopka IDPOS 282, ki ni pravilna. Izvedenec je v postopku pojasnil, da žična ograja, ki jo je postavila toženka, leži na napačno zarisani meji, da bi parcela št. 691/2 morala biti izbrisana in sicer tako, da bi se spojila s parcelo št. 684/3, da v naravi parcela št. 691/2, ki je bila v lasti toženke poteka drugje, kot to zatrjuje toženka, kar v naravi pomeni južno od toženkine žive meje. V postopku je bilo ugotovljeno, da je zemljišče, ki (sedaj) predstavlja parcelo št. 691/2, last tožnika, zato je toženka dolžna žično ograjo odstraniti. Tudi glede na trditve toženke glede poteka žične ograje, so neutemeljene pritožbene trditve, da bi bilo treba predhodno določiti mejo med parcelama 691/2 in 684/3 oziroma v primeru izbrisa parcele št. 691/2, ko bi bilo to zemljišče priključeno parceli št. 706/3, mejo med parcelama 706/3 in 684/3.

Odločitev pritožbenega sodišča

68.Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka

69.Toženka je dolžna povrniti tožniku vse stroške, kot so mu priznani in so mu nastali v postopkih pred sodiščem prve in druge stopnje ter pred Vrhovnim sodiščem. Toženka je v postopku neutemeljeno nasprotovala tožnikovemu priznanju lastninske pravice, kar je bil srž spora. Geodetski elaborat, ki ga je izdelal izvedenec pred sodiščem prve stopnje, je bil narejen tudi v svojstvu priznanja tožnikove lastninske pravice in dokončne ureditve razmerij med pravdnima strankama v zvezi s priznanjem tožnikove lastninske pravice in odpravi napak v zemljiškem katastru. Tožniku tudi ni moč očitati krivdnih razlogov za nastale stroške v pritožbenem postopku, kot to trdi pritožba, s tem, da se je celotni postopek vodil iz razloga, ker je toženka neutemeljeno zavračala tožnikovo zahtevo, da mu prizna lastninsko pravico na spornem zemljišču. Ob upoštevanju teh okoliščin in ker je bila dejanska središčna ost pritožbenih navedb, da tožnik ni lastnik sporne nepremičnine in ker je toženka propadla s primarnim in podrednim zahtevkom iz nasprotne tožbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženka uspela s pritožbo v neznatnem delu, zato mora tožniku povrniti vse priznane pritožbene stroške.

70.Tožniku so v pritožbenem postopku priznani stroški: za izvedenca 786,15 EUR in za zastopanje v pritožbenem postopku 1.259,20 EUR in za pritožbeno obravnavo 944,40 EUR, za materialne stroške 32,03 EUR, skupaj 3.021,78 EUR, ki jih je toženka dolžna plačati v roku petnajstih dni od prejema te sodbe in sklepa, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ostali priglašeni stroški tožnika iz stroškovnika z dne 12. 6. 2025 niso bili potrebni oziroma niso bili utemeljeni.

-------------------------------

Podrobneje glej 6.-9. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

L. št. 110-113.

L. št. 127-133.

L. št. 155-160.

L. št. 162-167.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo tudi navedbe toženke, ki jih je dala v pritožbenem postopku.

V nadaljevanju Navodilo.

L. št. 617-623.

L. št. 644-646.

L. št. 658-659.

L. št. 673-675.

Podrobneje glej vlogo toženke z dne 19. 3. 2025 (l. št. 673) in njene navedbe na pritožbeni obravnavi.

L. št. 681-683.

L. št. 644-646.

L. št. 691 in 703-705.

L. št. 673 - prvi predlog toženke je pritožbeno sodišče zavrnilo s sklepom II Cp 254/2024 z dne 20. 2. 2025 (l. št. 666-667).

L. št. 653-654.

L. št. 497-500.

Glej 42.-45. in 47. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Glej 44. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Ni brez pomena, da je izvedenec v nepravdnem postopku za ureditev meje prišel do enakih ugotovitev - glej 8. op. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Pojasnila izvedenca tudi prepričljivo potrjujejo, da so bila zmotna strokovna stališča izvedenke v pravdnem postopku P 179/2001.

Glej 37. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Te navedbe je tožnik dal že v tožbi, ko je zatrjeval potek mej med spornimi parcelami in v kasnejših vlogah - glej npr. pripravljalno vlogo tožnika z dne 25. 11. 2013 (l. št. 25-27).

47. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Glej 12. op. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

53. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II Ips 1069/2008.

Pritožbeno sodišče je tudi v tem delu upoštevalo, da gre v konkretnem primeru za svojevrstni (sui generis) pravovarstveni zahtevek, ki je povezan s priznanjem lastninske pravice, zato je toženki naložilo, da je dolžna izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino, čeprav tožniku ni bila priznana lastninska pravica na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženke.

Glej 58.-62. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 230/2018, v katerem je pojasnilo: "V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje, na katerem je tožnik utemeljeval svoj tožbeni zahtevek, ves čas enako. Vse od vložitve tožbe je bilo jasno, da želi izpodbiti dolžnikovo brezplačno naklonitev nepremičnin tožencu. Spreminjal je le tožbeni predlog. Zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (torej pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde) ne pomeni spremembe tožbe."

Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima lastninsko pravico tožnik na spornem konkretnem kosu zemlje že ves čas sam oziroma po svojih prednikih (47. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

Na podlagi prvega odstavka 184. člena ZPP je sicer sprememba tožbe dopustna do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Tudi toženka v pritožbi navaja (18. in 48. tč.), da je "Vrhovno sodišče tožniku omogočilo, da uveljavlja varstvo lastninske pravice na svojem zemljišču zoper osebo, ki mu to domnevno krši... Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. V ponovljenem postopku je pravda tekla o vprašanju, ali je bil zaradi napačnega zarisa parcele v IDPOS 282 leta 1984 tožnik prikrajšan v lastninski pravici glede zemeljske površine..."

Zaslišan je bil le kot priča.

L. št. 658 - glej tudi l. št. 272.

Kar je potrdil tudi izvedenec.

Glede teh pritožbenih navedb so se v tem postopku v odločbah že določno opredelila vsa sodišča - sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče, zato pritožbeno sodišče zgolj povzema del odločilnih razlogov iz teh odločb. Primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, l. 2009, str. 311.

Ki so bili že povzeti.

Glej 39. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, kjer so povzeta pojasnila izvedenca in sicer, da Geodetska uprava zahtevke za odpravo napak v arhiviranih elaboratih zavrača, kar pa ne pomeni, da jih ni, da se nepravilnosti lahko sanirajo samo z novem postopku z novim elaboratom oziroma v pravdnem postopku - glej tudi izvedensko mnenje l. št. 225 in 314 in 35. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

S tem, da je tudi hiša, ki jo je zgradil tožnikov oče na parceli 709/3, premaknjena delno na parcelo št. 706/3.

Glej tudi ugotovitve izvedenca glede nove izmere leta 1953, ki sicer ni postala sestavni del evidence zemljiškega katastra (l. št. 225, 259, 317).

Sodišče prve stopnje je v 11. op. še pojasnilo: "Takrat so se odločbe IDPOS postopkov vročale le predlagateljem postopka (kar je bila v postopku IDPOS 282 le toženka, ker se je IDPOS 282 v bistvenem nanašal na evidentiranje posestnih meja njej lastnih parcel št. 691/2 in 684 ter na vris njene stanovanjske hiše - ob tem pa se je izvedel še mejno ugotovitveni postopek z lastniki mejaši sosednjih parcel), ne pa tudi mejašem." - glej tudi 38. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

L. št. 322-323.

V zvezi s katerimi sodišče prve stopnje povzema ugotovitev izvedenca, da na pravi meji, ob delu katere danes teče živa meja, se še vedno nahajata dva stara mejnika (46. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

Tudi iz pritožbenih navedb (78. tč.) izhaja, da gre za parcelo št. 691/2 v izmeri 841 m².

43. in 45. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

42.-43. in 45. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Glej 47. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Glej 9. op. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

46. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

L. št. 344-345.

Glede položaja njive in objektov v prostoru ter opisa položaja nepremičnin od E. in C. in glede postavitve žične ograje, ki seka drvarnico, ipd. - glej l. št. 343-346 in 42. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Podrobneje glej 40. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Torej šele po pravnomočnosti zadeve P 179/2001.

44. tč.

Parcela št. 695.

Kot je to ugotovil izvedenec, ko je pojasnil, katero zemljišče je toženka pridobila od E. (glej npr. l. št. 322-322, 40. tč. sodbe in sklepa).

V nadaljevanju Navodilo.

Sodišče prve stopnje je to zakonsko določbo povzelo v 49. tč., v 50. tč. pa zavzelo pravilna materialnopravna stališča, s katerimi je opredelilo zakonski dejanski stan in glede na značilnosti konkretnega dejanskega stanu določilo pravne posledice. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na ta stališča sklicuje, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju le odgovarja na pritožbene navedbe in v tem okviru pojasnjuje razloge, zaradi katerih, je bila v postopku IDPOS 282, glede na okoliščine konkretnega primera, uporabljena a) tč. in ne b) tč. tretjega odstavka 12. člena Navodil.

V nadaljevanju b) tč.

V 49.-52. tč. sodbe in sklepa.

Te ugotovitve potrjujejo že listine iz postopka IDPOD 282.

Glej npr. l. št. 530-531.

Toženka tudi v pritožbi navaja (58. tč.): "Meja, ki zagotavlja opredelitev konkretnega kosa zemeljskega površja, pred IDPOS 282 ni bila urejena." - glej tudi 59. tč. pritožbe.

Glej 50.-51. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

52. tč.

Glede izračuna in velikosti spornih nepremičnin glej 40. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Izvedenec je v nepravdni zadevi v zvezi z mejnim sporom podal mnenje, ki je enako mnenju izvedenca v tem pravdnem postopku.

Glej npr. vlogo toženke - l. št. 88.

S tem, da gre žična ograja skozi objekt tožnika, pred postavitvijo žične ograje pa je bila na delu spornega zemljišča tožnikova njiva (45. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

Podrobneje glej 63. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Toženka trdi, da je ograja umaknjena pol metra od parcele št. 706/3.

L. št. 701.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 39, 92, 99 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 184, 185, 185/1, 285

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Navodilo za ugotavljanje in zamejničevanje posestnih meja parcel (1976) - člen 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.