Jedro

Dejstvo, da je tožnica pisno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejela istočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj - ker ni bila članica sindikata, ki bi lahko zahtevala njegovo sodelovanje v postopku - ni bila z ničemer ovirana pri uveljavljanju svojih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 24.02.2005, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji od 24.02.2005 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela neposredno pred 24.02.2005, obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej v bruto znesku 160.212,50 SIT in v neto znesku 108.598,00 SIT od 24.02.2005 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače do plačila, od izplačanih plač pa odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo davka ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 24.02.2005 dalje.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnica in predlaga njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče nepravilno oprlo odločitev na dejstva in dokaze, ki jih je tožena stranka skladno z 286. členom ZPP predložila prepozno in da je zmotno štelo, da tožena stranka v postopku redne odpovedi ni ravnala nezakonito s tem, ko je tožnici istočasno podala obvestilo o nameravani odpovedi in odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je po mnenju pritožbe tudi napačno ugotovilo, da je bila odpoved vsebinsko utemeljena, pri čemer poudarja, da slabo stanje na tržišču in slabi poslovni rezultati niso ustrezen razlog. Sodišče ni ugotavljalo, ali je pri toženi stranki zaradi stečaja nemškega partnerja res prišlo do prenehanja potrebe po delu tožnice in ali je tožena stranka pridobila nove naročnike, zato je dejansko stanje po mnenju pritožbe nepopolno ugotovljeno, pri čemer je bil s tem v zvezi predlog za postavitev izvedencev finančne in tekstilne stroke neutemeljeno zavrnjen. Opozarja tudi, da je bila odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni preverila, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih, oziroma jo dokvalificirati, pri čemer je na drugih delovnih mestih zaposlila nove delavke. Uveljavlja še, da je bila odpoved podana izven zakonskih rokov, da je bilo kršeno načelo materialne resnice po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), da sodišče ni upoštevalo in se opredelilo do vseh navedb tožnice (kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene ter da izrek ni jasen in izvršljiv, zaradi česar je izpodbijana sodba nična.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da dejstva in dokazi, ki jih je tožena stranka podala s pripravljalno vlogo z dne 06.01.2006 (B15 do B19), niso obseženi s prekluzijo dokazov po 286. členu ZPP, saj v tem primeru velja specialna določba 25. člena ZDSS-1, ki omogoča predložitev listin tudi po izvedbi naroka, če sodišče strankam določi dodaten rok za to. Iz zapisnika o prvem naroku z dne 07.12.2005 izhaja, da je sodišče skladno z omenjenim členom ZDSS-1 obema strankama določilo rok tridesetih dni za vložitev naslednjih pripravljalnih vlog in ustreznih listin, pri čemer ju je opozorilo, da listin in vlog predloženih po navedenem roku, ne bo upoštevalo. Ker je tožena stranka vlogo s spornimi listinami (B15 do B19) predložila v okviru tega roka (vlogo je dne 06.01.2006 oddala na pošto priporočeno), je sodišče prve stopnje te dokaze moralo upoštevati in je nanje lahko oprlo svojo odločitev.

Glede obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je pravilno mnenje sodišča prve stopnje, da istočasna podaja tega obvestila skupaj z odločbo o redni odpovedi pogodbe v konkretnem primeru ne pomeni nezakonitega postopanja. Ker ZDR roka za to obvestilo ne določa, se njegova primernost presoja v vsakem primeru posebej. Istočasna vročitev obeh dokumentov bi na zakonitost odpovedi vplivala le, če bi bilo delavcu zaradi tega kakorkoli onemogočeno uveljavljanje pravic ali bi ga pri tem oviralo. Obvestilo o nameravani odpovedi je namenjeno temu, da se delavec na bodočo odpoved pogodbe o zaposlitvi pripravi in si zagotovi angažiranje sindikata, katerega član je ob uvedbi postopka. To namreč izhaja iz naslednjega 84. člena ZDR, ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če delavec tako zahteva, obvestiti navedeni sindikat. Ker tožnica ni izkazala, da je bila ob uvedbi postopka včlanjena v sindikat (tega niti ne zatrjuje), ji tožena stranka s tem, ko ji je obvestilo vročila obenem z odpovedjo pogodbe, ni mogla onemogočiti uveljavljanja pravic. Ker tožnica ni izkazala, da bi ji tako ravnanje tožene stranke še kako drugače onemogočilo ali jo oviralo pri uveljavljanju njenih pravic, istočasnost vročitve ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odpovedi.

Neutemeljeno pritožba uveljavlja tudi to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinsko neutemeljena. ZDR v 1. alineji 1. odstavka 88. člena kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je bila tožena stranka v težki gospodarski situaciji, kar poleg prič potrjujejo tudi izkaz poslovnega izida za obdobje od 01.01.2005 do 30.09.2005 (B15) ter listine o korespondenci med toženo stranko in naročniki njenih storitev. Izkazano je, da je tožena stranka začela v letu 2005 poslovati z izgubo (za leto 2004 izkazan dobiček), da se je zmanjšalo njeno poslovanje na domačem in tujem trgu, kar je v največji meri posledica stečaja nemškega partnerja pa tudi zmanjšanja naročil s strani domačih naročnikov. Tudi če bi toženka pokrivala izgubljena naročila s pridobivanjem novih naročnikov, kar iz izpovedb prič ne izhaja, bi bilo to razvidno iz njenih poslovnih rezultatov. Pritožbeno sodišče se zato strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da postavitev izvedencev finančne in tekstilne stroke ni bila potrebna. V zvezi z ugotavljanjem dejstva, da je toženi stranki poslovanje znatno upadlo, sodišče v konkretnem primeru gotovo ni potrebovalo strokovnega znanja finančne ali tekstilne stroke (243. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da se je obseg proizvodnje tožene stranke zaradi zmanjšanja naročil s strani njenih poslovnih partnerjev v letu 2005 precej zmanjšal, kar pomeni resen in utemeljen ekonomski razlog, zaradi katerega je bilo treba zmanjšati število zaposlenih šivilj in zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na to, da dodatne zaposlitve novih delavk izkazujejo obstoj potrebe po delavcih pri toženi stranki in s tem neutemeljenost odpovedi pogodbe tožnici. Zaposlitev tožnice na dveh delovnih mestih, ki sta se v tem času pri toženi stranki zapolnili, je namreč neustrezna. Tožena stranka ni bila dolžna tožnici ponuditi dela na delovnem mestu likalke, kajti to delo je za tožnico, kot usposobljeno šiviljo, neustrezno, poleg tega pa samo za določen čas, kar bi bilo z vidika za nedoločen čas zaposlene tožnice prav tako neustrezno. Ker za delovno mesto krojilke tožnica ni usposobljena in tega dela ne zna opravljati, od tožene stranke pa glede na pomanjkanje tega kadra v podjetju ni mogoče zahtevati, da bi čakala na potrebno prekvalifikacijo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ob izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali jo prekvalificirati za drugo delo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve v zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke, pa je potrebno poudariti, da te pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot izhaja iz obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, se je sodišče v zvezi z ugotavljanjem, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravočasna ali ne, podrobno ukvarjalo in na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni zamudila objektivnega 6 mesečnega roka od nastanka razloga za odpoved, niti 30 dnevnega roka od seznanitve z razlogi za odpoved, kot to določa 5. odst. 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se zato v zvezi z obrazložitvijo, zakaj ti roki niso bili zamujeni, popolnoma strinja s pravno razlago sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in teh razlogov ne ponavlja.

Ker pritožba zgolj pavšalno navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh navedb tožnice in da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse tožničine za konkretni primer odločilne navedbe, pri čemer sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane.

Načelo materialne resnice po ZDSS-1 (61. člen) je uvrščeno v poglavje, ki ureja postopek v socialnih sporih, in za individualne delovne spore ne velja, zato v konkretnem primeru ni moglo biti kršeno. Pritožbeno sodišče kljub temu ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v odločilnih elementih popolnoma razjasnjeno.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.