Jedro

Izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe v nepravdnem postopku delitve solastnine je potrebno ugotavljati na podlagi 272. člena ZIZ. Analogna uporaba 114. člena ZNP ne pride v poštev v primerih, ko ne gre za postopek za ureditev razmerij med solastniki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe z dne 7.2.2011, s katero naj bi sodišče nasprotnemu udeležencu pod grožnjo denarne kazni prepovedalo vsakršno vznemirjanje, zlasti pa dostop in uporabo stanovanja v pritličju stanovanjske hiše, ki ga uporablja predlagateljica skupaj z otrokoma.

2. Proti temu sklepu je predlagateljica vložila pravočasno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov, s katero predlaga spremembo sklepa tako, da se njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da si sodišče preozko razlaga pojem „preprečitev uporabe sile“ iz 2. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ. Predlagana začasna odredba ni usmerjena proti dosedanjemu nasilju, pač pa je potrebna zato, da se prepreči bodoča grozeča sila oziroma nasilje. V obravnavani zadevi nikakor ne gre za manjše prepire med razvezanima zakoncema, ki se kot solastnika ne moreta dogovoriti o uporabi večstanovanjske hiše, kot si zmotno predstavlja sodišče. Nasprotni udeleženec je po prejemu predloga za razdelitev solastnine preko sina izrekel zelo konkretno grožnjo predlagateljici z odvzemom življenja. Zaradi tega je utemeljeno prestrašena, počuti se ogroženo in se ne upa sama zadrževati v pritličnem stanovanju, v katerem živi skupaj z otrokoma. Sodišče teh dejstev ni ugotavljalo in o njih ni zaslišalo predlagateljice, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nasprotni udeleženec grozi z nasilno vselitvijo nove žene v pritlično stanovanje. V primeru uresničitve te napovedi bo grobo in nasilno posegel v pravico predlagateljice do zasebnosti in mirnega družinskega življenja v tem stanovanju. Do grožnje o nasilni vselitvi tuje osebe v stanovanje predlagateljice se sodišče sploh ni opredelilo, kar predstavlja grobo kršitev pravice do izjave. Začasna odredba bi nedvomno preprečila dosedanje šikaniranje s strani nasprotnega udeleženca, zlasti pa bi onemogočila vselitev tuje osebe v pritlično stanovanje. Sodišče ni upoštevalo navedb predlagateljice, da nasprotni udeleženec ne živi v spornem pritličnem stanovanju, temveč uporablja kletno stanovanje, ki je povsem primerno za bivanje več oseb. S prepovedjo dostopa in uporabe pritličnega stanovanja torej ne bi bil v ničemer oškodovan. Predlagateljica opozarja, da so bile z izpodbijanim sklepom kršene njene ustavne pravice, in sicer pravica do zasebnosti, do nedotakljivosti stanovanja in do enakega varstva pravic. Začasna odredba bi v največji možni meri prispevala k takojšnjemu spoštovanju ustavnih pravic predlagateljice, ki so resno ogrožene zaradi ravnanj in groženj nasprotnega udeleženca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagateljica je podala predlog za izdajo začasne odredbe v nepravdnem postopku na delitev solastnine. V predlogu navaja, da sta z nasprotnim udeležencem vsak do 1/2 solastnika nepremičnine, v kateri sama skupaj z otrokoma uporablja družinsko stanovanje v pritličju stavbe, nasprotni udeleženec pa kletno stanovanje. S predlagano začasno odredbo želi urediti način uporabe solastne stvari zaradi sporov med bivšima zakoncema. Poleg preprečitve uporabe sile se predvsem sklicuje na kršitev ustavnih pravic do zasebnosti ter do nedotakljivosti stanovanja. Glede na izoblikovano sodno prakso v zvezi z začasnimi odredbami v nepravdnem postopku je zato potrebno tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotavljati izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po večinskem stališču sodne prakse namreč analogna uporaba 114. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP ne pride v poštev v primerih, ko ne gre za postopek za ureditev razmerij med solastniki.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predlagateljica ni izkazala zatrjevanega drugega pogoja za izdajo začasne odredbe (iz druge alineje 2. odst. 272. člena ZIZ), torej da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile. Z izdajo začasne odredbe naj bi sodišče nasprotnemu udeležencu prepovedalo souporabo dela nepremičnine, v kateri bivata s predlagateljico po razvezi zakonske zveze. Glede izpolnjenosti te predpostavke pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sklepa, da trditvena podlaga predlagateljice ne zadošča za sklep o nujnosti začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja. Res je sicer, da solastnina nobenemu od solastnikov ne dovoljuje izvajanja nasilja nad drugim solastnikom. Prvostopenjsko sodišče je presojalo vse trditve pritožnice v tej smeri, tudi tiste, ki se nanašajo na grožnje o nasilni vselitvi druge žene nasprotnega udeleženca v stanovanje ter pravilno presodilo, da gre za zaostrene odnose med bivšima zakoncema, ki pa ne odstopajo od tistih, ki so v podobnih razmerjih pogoste. Ker trditvene podlage ni dopustno nadomestiti z zaslišanjem predlagateljice, je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP prav tako neutemeljen. Sklep vsebuje vse razloge o dejstvih, ki so pomembna za odločitev, zato ne drži pritožbena trditev, da sodišče teh dejstev ni ugotavljalo.

6. Pritožbeno sodišče k pravilnim razlogom sklepa še dodaja, da je začasna odredba sredstvo zavarovanja upnikove terjatve. Možni so sicer primeri, ko je lahko izdana začasna odredba identična tožbenemu zahtevku in terjatve ne zavaruje, pač pa razmerja med strankama začasno ureja oziroma regulira (regulacijska začasna odredba). Predlagana začasna odredba ima takšno naravo, saj pritožnica izrecno navaja, da z njo želi do konca postopka delitve solastnine urediti uporabo solastne stvari. Ureditvene začasne odredbe pa so po prevladujoči sodni praksi dovoljene le izjemoma, zato je pogoje za njihovo izdajo v takšnih sporih treba presojati zelo restriktivno. Tudi zato pritožnica ne more doseči izdaje začasne odredbe v tem nepravdnem postopku zgolj s trditvijo o potencialni možnosti nastanka nasilnih ravnanj v primeru neizdaje odredbe. Varstvo pred nasiljem je posamezniku zagotovljeno v podobnih primerih v kazenskopravni zakonodaji, predvsem pa v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice, da naj bi sodišče z odločitvijo kršilo njene ustavne pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Obravnavana zadeva je drugačna od tistih, na katere se sklicuje pritožba in v katerih je Ustavno sodišče zaradi kršitve 35. in 36 člena Ustave razveljavilo sklepe, s katerimi so sodišča ugodila tožbenim zahtevkom zaradi motenja posesti stanovanja (npr. odločba Up - 32/94). V obravnavani zadevi gre namreč za konkurenco enakovrednih človekovih pravic obeh pravdnih strank, torej na eni strani pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja in na drugi strani pravice do zasebne lastnine.

7. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški in bo o njih odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.