Jedro

Upnik mora pri obeh vrstah začasnih odredb (denarne in nedenarne terjatve) najprej dokazati verjetnost terjatve. Verjetnost je podana, če so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu. Zato mora biti v prvi fazi postopka proces odločanja fleksibilen. V tej fazi postopka sodišče še ne odloča o glavni stvari, niti ne sme prejudicirati končne odločbe, zato se pogosto ocenjuje le, ali niso tožbene navedbe na prvi pogled take narave, da bi iz njih izhajala popolna neutemeljenost. V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če tožnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Za izdajo sodne odločbe zadostuje standard verjetnosti in v tej luči je treba izvesti določene dokazne predloge ter jih oceniti, na kar smiselno opozarja tudi pritožba. Prvostopenjsko sodišče se je osredotočilo le na sporno pogodbo o preužitku. Ta pa sama po sebi ne ponudi dovolj podatkov, ki bi služili kot podlaga odločitvi o ugoditvi ali zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni uspel z verjetnostjo izkazati očetove nesposobnosti za razsojanje.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel z verjetnostjo izkazati, da je sporna pogodba o preužitku nična zaradi odsotnosti elementa aleatornosti, je preuranjen.

Pri odločanju o obstoju preostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe mora prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je tožnik dolžan izkazati objektivno nevarnost. Nevarnost utemeljuje resna bojazen, da se bo sedanje stanje spremenilo. Ni treba, da bi se sprememba sedanjega stanja že začela, temveč mora groziti nevarnost v prihodnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencema prepovedala obremenitev in odtujitev več nepremičnin.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ob odsotnosti izvedbe predlaganih dokazov je sodišče neustrezno presodilo obe zdravniški potrdili z dne 20. 8. 2019 in 21. 11. 2019. Menilo je, da potrdili govorita v prid dejstvu o sposobnosti F. F. za razsojanje in razumevanje pomena dejanj v času sklepanja sporne pogodbe o preužitku. Potrdili dokazujeta, da sta se toženca očitno dobro zavedala pokojnikovega zdravstvenega stanja in sta se z njima poskušala zavarovati. V nasprotnem primeru ti dve prilogi sploh ne bi bili potrebni, pa tudi ne navedbe v zvezi s poslovno sposobnostjo F. F. Prav to bi moralo pri sodišču nedvomno vzbuditi pomisleke o F. F. (ne)zmožnosti skrbeti za svoje interese in pravice. Pritožnik opozarja na dokazno stisko v zvezi z dokazovanjem pokojnikovega zdravstvenega stanja, saj do zdravstvenih kartonov pri pokojnikovi osebni zdravnici dr. M. M. kot tudi pri pokojnikovi psihiatrinji dr. G. G. nima dostopa. Poleg zaslišanja obeh omenjenih zdravnic je predlagal tudi lastno zaslišanje, zaslišanje žene, obeh hčera in pokojnikovih prijateljev. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni predložil nobenih dokazov, tako ne drži. Zmotna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obstaja več razlogov, ki govorijo v prid dejstvu, da je bila pogodba o preužitku aleatorna, saj je v sporni pogodbi zapis, da se pokojnik s pritožnikom ni razumel, in da naj mu ne bi nudil pomoči. Takšen zapis v pogodbi še ne pomeni, da je tudi resničen. Oče je njegovo skrb zavračal, razlog pa je iskati v njegovem zdravstvenem stanju. F. F. res ni imel klasične neozdravljive bolezni, je pa bilo pri njem prisotno duševno bolezensko stanje, ki se v depresivni fazi in ob neustrezni psihični podpori pogosto konča prav s samomorom. Vse to kaže, da se je ena pogodbena stranka zavedala potencialne nesorazmernosti protidajatev in izkoristila situacijo sebi v prid. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo na podlagi navedb tožnika v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter vseh predloženih listinskih dokazov, brez naroka, na podlagi 272. člena ZPP in prvega odstavka 29. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju2. 5. Upnik mora pri obeh vrstah začasnih odredb (denarne in nedenarne terjatve) najprej dokazati verjetnost terjatve. Verjetnost je podana, če so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu. Zato mora biti v prvi fazi postopka proces odločanja fleksibilen. V tej fazi postopka sodišče še ne odloča o glavni stvari, niti ne sme prejudicirati končne odločbe, zato se pogosto ocenjuje le, ali niso tožbene navedbe na prvi pogled take narave, da bi iz njih izhajala popolna neutemeljenost3. 6. V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če tožnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Za izdajo sodne odločbe zadostuje standard verjetnosti in v tej luči je treba izvesti določene dokazne predloge ter jih oceniti, na kar smiselno opozarja tudi pritožba. Prvostopenjsko sodišče se je osredotočilo le na sporno pogodbo o preužitku. Ta pa sama po sebi ne ponudi dovolj podatkov, ki bi služili kot podlaga odločitvi o ugoditvi ali zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni uspel z verjetnostjo izkazati očetove nesposobnosti za razsojanje. Pri presoji zdravniških potrdil, priloženih sporni pogodbi, je zanemarilo dejstvo, da je tožnikov oče storil samomor slabih šest mesecev po sklenitvi pogodbe. Navedeno dejstvo vzbuja dvom v dokazno moč potrdil, ki jima jo je podelilo sodišče prve stopnje, in nedvomno terja širšo izvedbo (nekaterih) predlaganih dokazov že v tej fazi postopka. Napačen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni predložil nobenih dokazov v prid njegovim trditvam. Tožnik je predlagal zaslišanja strank in prič, pa tudi izvedbo dokaza z izvedencem. Treba je tudi upoštevati, da tožnik nima dostopa do očetove medicinske dokumentacije, čeprav zatrjuje, da je bila hipomanija vzrok za očetov škodljiv podpis pogodbe o preužitku. Pri tožniku je torej podana dokazna stiska, ki pa je ni moč šteti v njegovo breme. Celoten spekter izpostavljenih okoliščin zato terja, da sodišče prve stopnje pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe izvede tudi (nekatere) druge predlagane dokaze.

Pritožba pravilno opozarja, da pokojnik res ni imel klasične neozdravljive bolezni, vendar pa je prvostopenjsko sodišče izkazanost aleatornosti vezalo le na pokojnikovo starost in pričakovanost njegove smrti, brez upoštevanja tožnikovih zatrjevanj o očetovi (ne)zmožnosti skrbeti zase in njegovem duševnem stanju, ter ob odsotnosti izvedbe predlaganih dokazov. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem obsega moralne oskrbe pokojnika, saj so obveznosti, kot so nega, osebna skrb in vsestranska pomoč neločljivo povezane z medsebojno emocionalno pripadnostjo, intimnostjo in zaupanjem strank; in tudi ni zavzelo stališča do tožnikovih navedb o kratkem poznanstvu pokojnika s tožencema pred sklenitvijo sporne pogodbe ter da je pokojnik samomor storil slabih šest mesecev po sklenitvi pogodbe o preužitku. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel z verjetnostjo izkazati, da je sporna pogodba o preužitku nična zaradi odsotnosti elementa aleatornosti, je tako preuranjen.

7. Ker je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da verjetnost terjatve ni podana in se tudi ni opredelilo do verjetnosti obstoja predpostavk iz 2. in 3. odstavka 272. člena ZIZ, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri odločanju o obstoju preostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe mora prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je tožnik dolžan izkazati objektivno nevarnost. Nevarnost utemeljuje resna bojazen, da se bo sedanje stanje spremenilo. Ni treba, da bi se sprememba sedanjega stanja že začela, temveč mora groziti nevarnost v prihodnosti4. 8. Pritožbeno sodišče je glede na pojasnjeno ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 1. odstavka 365. člena ZPP sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je namreč dejansko stanje glede odločilnih dejstev ostalo nepopolno ugotovljeno oz. sodišče ni ugotavljalo izpolnjenosti preostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v 3. odstavku 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP 2 Ur. l. RS, št. 51/1998 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ 3 Primerjaj Rijavec, V.: Civilno izvršilno pravo, GV Založba 4 Ibidem.