Jedro

Če eden od pogojev po 10. čl. ZDS ni podan, je treba zavrniti vlogo tožnika že samo zaradi tega, ne pa po določbi 28. čl. ZDS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 6.8.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 27. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato je tožena stranka uporabila prosti preudarek. Skladno z 28. členom zakona pristojnemu organu ni treba navesti razlogov, ki so ga vodili pri odločanju.

V tožbi je tožnik navajal, da izpodbijana odločba ne navaja, katerega od pogojev iz 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne izpolnjuje. Razlogi utemeljitve si nasprotujejo. Naslov prebivališča tožnika v uvodu odločbe ni točen. Dejansko stanje ni bilo v celoti in pravilno ugotovljeno, zato je kršen 8. člen zakona o splošnem upravnem postopku. Pravna podlaga in dokazi niso navedeni. Tožnik živi v Sloveniji od 1969. Od takrat je zaposlen v .... Žena je upokojena. Otroci so obiskovali šolo v Sloveniji. Tudi hišo ima v Sloveniji. Zagotovljen ima trajen vir za preživljanje in ima redno zaposlitev. Obvlada slovenski jezik. V času osamosvojitve je bil lojalen do Republike Slovenije. Od maja 1991 ima stalno prebivališče v Sloveniji. Septembra 1991 je vložil prošnjo za pridobitev državljanstva po 40. členu, po napotkih upravnega organa pa je februarja 1992 vložil prošnjo po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Izpodbijana odločba temelji na podatkih in dejstvih, ki jih ni mogoče preizkusiti. Tožniku ni bila dana možnost, da bi se o njih izjasnil. Predlagal je, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da sprejem v državljanstvo ni pravica tujca in da lahko zato država, ne glede na formalne pogoje, sama presodi, koga bo sprejela v državljanstvo. Pravica proste presoje izvira iz 3. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Pri tožniku so dani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona, zato tožena stranka ni ugotavljala, ali izpolnjuje druge pogoje za sprejem po navedenem členu. Odločba je bila izdana po prostem preudarku po 28. členu zakona. Tožena stranka ima kljub izpolnjevanju formalnih pogojev pravico zavrniti vlogo za pridobitev državljanstva.

Tožba je utemeljena.

Vsebina obrazložitve upravne odločbe je navedena predvsem v 206., 209., 212. in 213. členu zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji. Iz vsebine navedenih določb izhaja, da mora obrazložitev odločbe utemeljevati izrek in da mora biti obrazložitev skladna z izrekom v tolikšni meri, da ni z njim v nasprotju in da posamezni deli obrazložitve niso v nasprotju z drugimi deli obrazložitve odločbe. Tožena stranka je v 2. odstavku obrazložitve navedla, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-30/91, 38/92), zaradi česar bi naj po prostem preudarku bilo moč zavrniti njegovo prošnjo. Po 3. odstavku se tožena stranka sklicuje na 10. in na 28. člen istega zakona, ki ureja prosti preudarek. Takšna utemeljitev ni pravilna.

Vsebino 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije je bilo v zvezi z 28. členom (ta je bil razveljavljen z odločbo ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-98/91-21 z dne 10.12.1992, Uradni list RS, št. 61/92) razlagati tako, da je lahko upravni organ po prostem preudarku zavrnil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če je prosilec izpolnjeval pogoje po 10. členu. Če vsaj enega od pogojev naštetih v 1. odstavku prosilec ni izpolnjeval - in to je trdila in utemeljevala tožena stranka - prostega preudarka ni bilo dovoljeno uporabiti. Določbe 28. člena zakona v takšnem primeru ni bilo dovoljeno uporabiti zato, ker so bili dani pogoji za zavrnitev prošnje že samo zaradi razloga, ker prosilec pogojev iz 1. odstavka 10. člena zakona ni izpolnjeval. Ob predpostavki, da so bili dani pogoji po 1. odstavku 10. člena , je 28. člen dajal upravnemu organu pravico, da po prostem preudarku prošnjo zavrne. Inštitut prostega preudarka, organu ni dajal neomejenih pravic pri odločanju. Organ je moral glede na vsebino 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku navesti razloge za takšno odločitev, iz katerih je bilo mogoče sklepati, da ni ravnal samovoljno, temveč v mejah in v skladu s pooblastili, ki mu jih je dajal zakon.

Tožena stranka razlogov za zavrnitev tožnikove prošnje iz 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni navedla in jih tudi ni ugotavljala. Zaradi tega so ostale bistvene dejanske okoliščine v upravnih spisih nepopolno ugotovljene. Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpraviti.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi 8. člen zakona o splošnem upravnem postopku (v zvezi z navedeno ustavno določbo), ki določa načelo zaslišanja strank.