Jedro

Upravičencem gredo pravice po Zakonu o vojnih invalidih od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 15.7.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožnika, odpravila odločbo Upravne enote Koper z dne 20.3.2003 in je tožniku, vojaškemu mirnodobnemu invalidu druge skupine zaradi 100% invalidnosti priznal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo druge stopnje od 1.6.2002 dalje v višini 98.242,65 SIT mesečno, ki se usklajuje tako kot se usklajujejo pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Glede na določbe 22., 23., 24., 25. in 26. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI) je ugotovila, da je tožnikov zahtevek z dne 6.5.2002 utemeljen.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavrača tožnikove tožbene ugovore, v katerih je zatrjeval, da je upravičen do zahtevanega dodatka že od 31.7.2000. Izpodbijana odločba tožene stranke je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da ima status vojaškega mirnodobnega invalida že od leta 1984 dalje. Prejema invalidski dodatek, ortopedski dodatek in invalidnino, vse po odločbi iz leta 1988. Vse pa je posledica bolezni, ki je nastopila leta 1960 kot posledica služenja vojaškega roka. Smiselno zatrjuje nezakonitost odločbe tožene stranke in nezakonitost izpodbijane sodbe ter predlaga priznanje dodatka za nazaj.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporno vprašanje, kdaj pripada tožniku pravica, ki mu je priznana z odločbo tožene stranke. Tožena stranka mu je to pravico priznala od 1.6.2002, tožnik pa je v tožbi zatrjeval, da mu ta pravica gre že od 31.7.2000, v pritožbi pa smiselno zatrjuje, da že od prej.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v zadevi pravilno odločila. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v spisih izhaja, da je bilo v zadevi odločeno na podlagi tožnikove zahteve z dne 6.5.2002. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik, ki zatrjuje, da je do dodatka za pomoč in postrežbo upravičen že od 31.7.2000, tega dejstva ne izpodbija in pravilna je ugotovitev, da tudi v tožbi ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bilo z odločbo tožene stranke odločeno o njegovi zahtevi za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, vloženi 31.7.2000. V skladu z določbo 79. člena ZVojI gredo pravice po tem zakonu upravičencem od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. V obravnavanem primeru je zato postopek tekel na zahtevo upravičenca, na podlagi njegove vloge z dne 6.5.2002. Tožena stranka zato glede na določbe ZVojI tudi po presoji pritožbenega sodišča ni imela podlage, da bi tožniku, ki je zahtevo za priznanje pravic po ZVojI vložil 6.5.2002, pravico do dodatka za pomoč in postrežbo priznala z učinkom za nazaj. Priznane pravice in višine mesečnega zneska, pa tožnik niti ne izpodbija. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbe ZVojI, na katere se v svoji odločbi sklicuje. Tožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.