Up-713/02 - 4

25. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 705/99-6 z dne 12. 9. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1866/96-8 z dne 7. 5. 1999, odločbama Ministrstva za okolje in prostor št. 350-02-194/96 z dne 14. 11. 1996 in št. 350-02/A- 565/93-UD z dne 16. 6. 1994 in odločbama Upravne enote Koper št. 351-271/78 z dne 18. 1. 1996 in št. 351-271/78 z dne 14. 6. 1993 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik je leta 1992 priglasil gradnjo pomožnega objekta, garaže. Upravni organ mu je izdal odločbo o priglasitvi, ki jo je drugostopni upravni organ zaradi pritožbe soseda odpravil in mu zadevo vrnil v ponovno odločanje. Prvostopni upravni organ mu je leta 1996 izdal novo odločbo o priglasitvi, ki jo je drugostopni upravni organ ponovno odpravil, ker je Občina leta 1994 sprejela nov odlok o pomožnih objektih in z njim omejila površino garaž na dvajset kvadratnih metrov. Pritožnik navaja, da sodišči nista upoštevali, da je treba pri odločanju upoštevati odlok, ki je veljal ob vložitvi vloge, in sta zato kršili načela pravne države (2. člen Ustave) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Sodišči naj bi bili dolžni presoditi pravilnost in zakonitost odločbe tako, da bi upoštevali predpis, ki je veljal v času izdaje prve odločbe prvostopnega upravnega organa, ki je bila odpravljena oziroma v času, ko naj bi pridobil pravico do gradnje, kot je to odločilo že Vrhovno sodišče SFRJ v odločbi št. Už 939/65 z dne 5. 2. 1965. Pritožnik pričakuje takšno odločitev tudi v demokratični in pravni državi, zato izpodbijane odločbe posegajo tudi v njegovo pridobljeno pravico do gradnje.

2.Stališču Vrhovnega sodišča, da upravni organi odločajo v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po pozitivnih predpisih na dan izdaje odločbe, ni mogoče očitati, da je nesprejemljivo in da zato krši 22. člen Ustave. Odstop od ustaljene sodne prakse, ki ga očita pritožnik, bi sicer lahko pomenil kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člen Ustave. Vendar je kršitev omenjene ustavne pravice podana le, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer da obstaja enotna in ustaljena sodna praksa in da izpodbijana odločitev od te prakse brez razumne obrazložitve odstopa. Pritožnik ni izkazal nobenega od navedenih pogojev. Njegova trditev, da praksa slovenskih sodišč odstopa od odločitve, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče bivše države SFRJ v odločbi, ki jo citira (vendar je ne predloži), pa za utemeljevanje odstopa od ustaljene sodne prakse ne zadošča.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave. Navedeni člen ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Odločba prvostopnega upravnega organa je bila odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek in odločanje, zato o pritožnikovi pravici do gradnje takrat še ni bilo odločeno. Zmotno je torej stališče pritožnika, da je z izdajo odločbe prvostopnega organa že pridobil pravico gradnje.

4.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan