Jedro

Društvo je pravna oseba, lahko opravlja tudi pridobitno dejavnost pod določenimi pogoji, kar je določeno v njenem temeljnem aktu. Tožena stranka se v postopku na ta akt ni opredeljeno sklicevala in tudi ni pojasnila, na podlagi katerih določb iz tega akta izhaja, da je podjemna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, povezana z njeno pridobitno dejavnostjo. Tožena stranka torej ni dokazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena gospodarska pogodba, zato velja splošni petletni rok za zastaranje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 19.400,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so opredeljeno navedene v I. točki izreka sodbe, ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 10.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje do plačila (II), odločilo je še, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117120/2016 z dne 16. 11. 2016 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi (III) in da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.279,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV.)1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala za vse tekme lige prvakinj, ki jih bo odigrala tožena stranka v sezoni 2014/2015, položiti talno oblogo, tožena stranka pa se je zavezala plačati delo po dogovorjeni ceni. Tožeča stranka je delo opravila, tožena stranka pa računov, ki so ji bili izstavljeni po končanem delu, ni plačala. Sodišče je zavrnilo ugovor zastaranja, ker ni pretekel ne petletni splošni zastaralni rok, kakor tudi ne triletni zastaralni rok, ki velja za gospodarske pogodbe, zavrnilo je tudi pobotni ugovor, ker tožena stranka ni dokazala, da je opravila storitev oglaševanja oziroma da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o sponzoriranju tožene stranke.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da tožeča stranka računa tožene stranke A 197/2015 z dne 31. 12. 2015 v znesku 10.370,00 EUR ni prerekala. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je prejem računa zanikal, vendar je bil ob zaslišanju neprepričljiv, saj je svoje odgovore spreminjal in prilagajal. Najprej je zatrjeval, da je račun prejel, v nadaljevanju pa, da ga ni prejel, zato takšni izpovedbi ni mogoče slediti. Tožeča stranka je račun prejela, ni ga zavrnila, ni prerekala njegove vsebine, zato terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz navedenega naslova obstoji in ga tožeča stranka ne more več prerekati. Terjatev tožeče stranke je zastarala, saj obveznost terjatve izhaja iz gospodarske pogodbe, terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih. Definicijo gospodarskih pogodb vsebuje 13. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer gre za pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti. Za gospodarske subjekte se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki upravljajo pridobitno dejavnost. Tožena stranka ima pravno organizacijsko obliko društva in je pravna oseba. Iz teh razlogov ni dvoma, da je bila med pravdnima strankama sklenjena gospodarska pogodba, za katero velja triletni zastaralni rok. Tožena stranka je tudi priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni prerekala terjatve tožene stranke iz pobotnega ugovora. Tožeča stranka je terjatev tožene stranke opredeljeno izpodbijala na naroku 11. 6. 2018, kjer je toženo stranko tudi pozvala, da predloži pogodbo o sponzoriranju, na podlagi katere utemeljuje terjatev in da predloži druge dokaze, da je na led zaslonih in drugih publikacijah oglaševala storitve tožeče stranke. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o oglaševanju oziroma o sponzoriranju. Zakonita zastopnica tožene stranke se tudi ni odzvala vabilu na zaslišanje, zato tožena stranka ne more izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke ni bila prepričljiva.

6. Pritožba opredeljeno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da terjatev ni zastarala, tudi če se upošteva triletni zastaralni rok, ker je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen 15. 11. 2016, prva terjatev v plačilo pa je zapadla 3. 12. 2013. Ugovor zastaranja tožene stranke zato ni utemeljen.

7. Društvo je pravna oseba, lahko opravlja tudi pridobitno dejavnost pod določenimi pogoji, kar je določeno v njenem temeljnem aktu. Tožena stranka se v postopku na ta akt ni opredeljeno sklicevala in tudi ni pojasnila, na podlagi katerih določb iz tega akta izhaja, da je podjemna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, povezana s pridobitno dejavnostjo tožene stranke2. Tožena stranka torej ni dokazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena gospodarska pogodba, zato velja splošni petletni rok za zastaranje.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, ker bistveno ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, s tem, da se je sodišče prve stopnje določno in celovito opredelilo do vseh relevantnih dejstev, zato morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodišče je z dopolnilnim sklepom VI P 99/2017 z dne 12. 12. 2018 toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki še stroške sodne takse v višini 577,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. 2 Primerjaj s sodbo VSL I Cp 251/2014.