Jedro

Zaradi procesnega položaja, ki ga v pravdi ima, je bila tožnica tista, ki je morala dokazovati in dokazati resničnost tožnikovega avtorstva spornih spletnih komentarjev. Vendar z dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na njen predlog, tožnica te svoje trditve ni uspela dokazati. Njihova dokazna moč je bila pač prešibka za argumentacijo, ki bi izključila vsak razumen dvom v resničnost toženčevega avtorstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala zahtevala plačilo zadoščenja za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki so ji bile prizadejane z objavo dveh medmrežnih komentarjev na spletni strani časnika A. dne 1. 2. 2002. Kot nosilni argument za zavrnitev zahtevka je navedlo, da ga po tožnici predloženi dokazi niso uspeli prepričati v to, da je toženec dejansko avtor spornih zapisov. Dodalo je, da tožnica tudi ni dokazala, da sta ob celi vrsti člankov iz dnevno, tedensko in drugače izhajajočih periodičnih tiskanih publikacij, ki so tožnico prikazovali v negativni luči, prav sporna zapisa tista, ki sta pri tožnici povzročila zatrjevano duševno trpljenje.

2. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je stališče nižjih sodišč, da tožnica ni dokazala, da je sporna medmrežna komentarja napisal toženec, napačno in zgrešeno. Iz toženčevih navedb v vlogah in iz njegove izpovedi ob zaslišanju namreč izhaja ravno nasprotno. Kljub temu se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe do tega sploh ni opredelilo, višje sodišče pa je pritožbeni ugovor v tej smeri zavrnilo z obrazložitvijo, da iz ostalih dokazov ne izhaja, da je toženec avtor spornih prispevkov, zato nadaljnja analiza ni potrebna. Takšno stališče je nesprejemljivo, saj so toženčeva izpoved in navedbe bistvenega pomena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je dolžno najprej oceniti vse izvedene dokaze in šele nato sprejeti zaključek in odločitev, ne pa se po analizi zgolj peščice dokazov prenehati ukvarjati s preostalimi predlaganimi in izvedenimi dokazi s sklicevanjem na to, da že analiza prvih dokazov pove, da ni dokazov, da je toženec avtor. Ker so za zadevo bistvene okoliščine tako ostale nerazjasnjene, sodbama sodišč prve in druge stopnje manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je bila tožnici onemogočena pravica do enakega sodnega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Nobeno od sodišč se tudi ni opredelilo do izpovedi priče A. S. in ocenilo njegove verodostojnosti ali pojasnilo, zakaj mu ne verjame. V kolikor sta mu sodišči verjeli, bi morali na podlagi njegove izpovedbe ugotoviti, da je toženec avtor spornih zapisov. Ker pa ne vemo, ali sta mu verjeli ali ne, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti oziroma le-ta nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. V nadaljevanju nasprotuje tudi ugotovitvi pritožbenega sodišča o nezadostno konkretiziranih trditvah glede pretrpljenih duševnih bolečin in trdi, da trditvena podlaga, ki jo je podala za ugotovitev obsega škode povsem zadošča. Prav tako se ne strinja z zapisanim v izpodbijani sodbi o solidarni odškodninski odgovornosti in o možnostih uporabe določbe 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Toženec je na revizijo odgovoril, vendar tega ni storil po pooblaščencu, ki je odvetnik, prav tako pa najkasneje v odgovoru ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP). Sodišče zato odgovora na revizijo ni upoštevalo.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Jedro spora v predmetni zadevi predstavlja vprašanje, ali je toženec dejanski avtor spornih spletnih zapisov ali pa sta slednja nastala izpod peresa koga tretjega. Glede na to, da sta si trditvi pravdnih strank o tem pravno pomembnem dejstvu, ki determinira usodo tožbenega zahtevka, diametralno nasprotni, sta za bili za odločitev v zadevi ključni razporeditev dokaznega bremena glede tega dejstva med stranki in uspešnost dokazovanja stranke, ki je nosila dokazno breme.

8. Zaradi procesnega položaja, ki ga v pravdi ima, je bila tožnica tista, ki je morala dokazovati in dokazati resničnost tožnikovega avtorstva spornih spletnih komentarjev. Vendar z dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na njen predlog (vključno z zaslišanjem priče A. S.), kot sta presodili in tudi pojasnili nižji sodišči, tožnica te svoje trditve ni uspela dokazati. Njihova dokazna moč je bila pač prešibka za argumentacijo, ki bi izključila vsak razumen dvom v resničnost toženčevega avtorstva. Ker sodi vprašanje zadostitve omenjenemu dokaznemu standardu v okvir v zadevi sprejete dokazne ocene, je presoja o njem po opravljenem pritožbenem preizkusu za revizijsko sodišče zavezujoča (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Tožnica torej zaradi jalovosti lastnega procesnega gradiva (in aktivnosti v postopku dokazovanja) ni zmogla dokaznega bremena glede trditve o zgoraj predstavljenem odločilnem dejstvu, zato je pravdo izgubila. Ker tega navkljub razumljivo podanim razlogom izpodbijane sodbe ni pripravljena sprejeti, ji revizijsko sodišče še enkrat pojasnjuje, da lastne nezadostne procesne skrbnosti ne more nadomestiti s peščico v plašč očitkov o kršitvah postopkovnih pravil ovitih dejanskih zaključkov, napravljenih na podlagi nekaj iz konteksta vzetih toženčevih navedb v odgovoru na tožbo. Ti v resnici ne najbolj posrečeni revizijski poizkusi konstruiranja toženčevega priznanja, da je dejansko on avtor spornih zapisov, so zgrešeni že v izhodišču. Toženec je namreč temu dejstvu vseskozi izrecno nasprotoval in v relativizacijo dokazne moči po tožnici predlaganih dokazov tudi sam predlagal vrsto dokazov. Domnevne nedoslednosti ali neskladja v njegovih trditvah, kot jih tožnica predstavlja v reviziji (in kar naj bi nižji sodišči pri sprejemu in preizkusu dokazne ocene spregledali oziroma izpustili), bi, tudi če bi res obstajale, lahko imele za posledico le omajanje trdnosti tožnikovega zanikanja resničnosti omenjenega dejstva, na razporeditev dokaznega bremena za dokazovanje njegovega obstoja pa ne bi mogle imeti nikakršnega vpliva. Tožnica bi toženčevo avtorstvo kljub temu morala dokazati.

10. Neuspeh vzpostavitve ugotovitve, da je toženec povzročitelj škode, ima za posledico odvečnost odgovarjanja na preostale revizijske očitke.

11. Ker uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).