Jedro

S tem ko sodišče ni prebralo listin, ki jih je pred zaključkom dokaznega postopka vneslo v zapisnik, je nastal položaj, ki je enak tistemu, v katerem sodišče ne bi odločilo, da se listinski dokazi izvedejo v dokaznem postopku.

Sojenje v nenavzočnosti je mogoče opraviti le, če se je obdolženec odpovedal pravici do sojenja v navzočnosti bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem ali z navajanjem razlogov, ki jih sodišče po pretehtanju oceni kot neutemeljene. Zato mora sodišče najprej preizkusiti razlog, na katerega se sklicuje obdolženec kot vzrok za izostanek z glavne obravnave, ter presoditi njegovo utemeljenost in nato odločiti, ali so podani vsi pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. B.B. za varstvo zakonitosti se ugodi in izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini z dne 18.10.2000 je bil obs. B.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja oderuštva po 219. členu KZ ter mu je bila izrečena po 50. v zvezi s 4. odstavkom 51. člena KZ pogojna obsodba, v njej pa določena kot glavna kazen štiri mesece zapora in denarna kazen 800.000,00 SIT kot stranska kazen ter preizkusna doba enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške kazenskega postopka na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 25.01.2001 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine v znesku 70.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.K. je dne 29.06.2001 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter v celoti razveljavi odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in do sojenja v navzočnosti, ko je zadnjo glavno obravnavo izpeljalo in nato tudi odločilo kljub temu, da je svoj izostanek opravičil. V preostalem delu zahteve pa je mogoče ugotoviti, da pravzaprav zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe in sojenja brez njegove navzočnosti ni izpeljalo v nasprotju z določilom 1. odstavka 442. člena ZKP. Na glavni obravnavi, na kateri obdolženca ni bilo, je bil ves čas prisoten obdolženčev zagovornik. Bili pa so podani tudi vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ki jih zahteva 1. odstavek 442. člena ZKP. Obdolženec je bil v redu povabljen, pred tem je bil že dvakrat zaslišan, enkrat tudi na glavni obravnavi, njegova navzočnost pa za odločitev ni bila nujna.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sicer ni mogoče pritrditi v delu, v katerem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. To pomeni, da sodišče v obrazložitvi sodbe povzame vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah glede odločilnih dejstev v nasprotju z v njih dejansko navedeno. V tej zadevi takšen položaj ni podan že glede na trditve v zahtevi, da sodišče listin (dopisa Bolnice dr. F.D. iz Š. in zapisnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije) dejansko ni prebralo in ocenilo. Zato na način, ki ga utemeljuje zahteva, ni bila storjena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih. Trdi, da sodišče ni obrazložilo enega od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, in sicer nesorazmerne premoženjske koristi, prav tako ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, podane na zadnji glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi (v 2. odstavku na 6. strani) navedlo razloge o tem, zakaj šteje, da je bila izgovorjena premoženjska korist nesorazmerna z uslugo, ki jo je obsojenec storil oškodovancu. Ob tem in ob dejstvu, da je sodišče druge stopnje ocenilo kot pravilne in popolne dejanske zaključke prvostopnega sodišča, pritožba pa slednjih v tej smeri ni izrecno izpodbijala, so navedbe zahteve glede nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka neutemeljene. Po določbi 7. odstavka 364. člena ZKP mora sodišče navesti v obrazložitvi sodbe tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Res je, da zavrnitev dokaznih predlogov v izpodbijani sodbi ni obrazložena, vendar takšna pomanjkljivost pomeni le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. V zvezi z njo pa zahteva ne navaja, kako je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zato v tem delu zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti.

Postopanje sodišča, ko ni prebralo listin, ki jih je vneslo pred zaključkom dokaznega postopka v zapisnik o glavni obravnavi, ni bilo pravilno. To namreč pomeni, da se je odločilo, da se listine uporabijo kot dokaz, opustilo pa je njihovo branje (1. odstavek 339. člena ZKP). Zagovornik, ki je bil navzoč na glavni obravnavi, takšnemu postopanju sodišča ni takoj ugovarjal in ni predlagal, da sodišče dokazne listine prebere (342. ter 1. in 2. odstavek 343. člena ZKP), temveč je šele po izrečeni sodbi prosil za pregled zapisnika in nato opozoril, da listinski dokazi, navedeni v zapisniku, niso bili izvedeni na predpisan način. S tem je nastal položaj, ki je enak položaju, v katerem sodišče ne bi odločilo, da se listinski dokazi izvedejo v dokaznem postopku. V skladu s tako nastalo situacijo je sodišče prve stopnje izrečeno sodbo utemeljilo le s presojo dejansko izvedenih dokazov. Sodišče je sicer postopalo v nasprotju z navedenimi določbami, kar pa samo po sebi ne predstavlja takšne kršitve, ki bi imela za posledico nezakonitost izrečene sodbe. Pač pa bi dejstvo, da listinski dokazi dejansko niso bili izvedeni, lahko pomenilo, da dejansko stanje v zadevi ni pravilno in popolno ugotovljeno. Navedb v zvezi z razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče upoštevati v postopku, v katerem Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Način vodenja zapisnika o glavni obravnavi in njegovo vsebino predpisujejo določbe 314. do 317. člena ZKP. V določbah 315. člena ZKP je navedeno postopanje sodišča v primerih, v katerih je dovoljeno v zapisnik o glavni obravnavi vnesti popravke. Prav tako je določeno postopanje sodišča v primerih pripomb in predlogov, ki so jih dale stranke. V tej zadevi je sodišče ravnalo v skladu z določbami 4. odstavka 315. člena ZKP. Niti v teh določbah niti v drugih določbah ZKP pa ni podlage za "razveljavitev kritičnega" dela zapisnika o glavni obravnavi. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja, katera kršitev zakona naj bi bila z očitano opustitvijo storjena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pa utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je sodišče opravilo glavno obravnavo dne 18.10.2000 v obsojenčevi nenavzočnosti v nasprotju z določbo 1. odstavka 442. člena ZKP in s tem kršilo njegovo pravico do obrambe.

Po določbi 2. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena med drugim tudi pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Pravica do sojenja v navzočnosti izhaja tudi iz določb Zakona o kazenskem postopku, ki obvezujejo sodišče k takšnemu postopanju, s katerim se obdolžencu zagotavlja navzočnost na glavni obravnavi (288. člen in 439. člen ZKP). Vendar pa ZKP omogoča sojenje tudi v nenavzočnosti. Tako za redni postopek predpisuje, da sme senat odločiti, da se glavna obravnava opravi v obtoženčevi nenavzočnosti, če ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen in ob pogojih, da njegova navzočnost ni nujna, da je navzoč njegov zagovornik in da je bil pred tem že zaslišan (3. odstavek 307. člena ZKP). V skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem se lahko opravi glavna obravnava v obdolženčevi nenavzočnosti, če je obdolženec nanjo bil v redu povabljen, če njegova navzočnost ni nujna in če je bil pred tem že zaslišan. Iz teh določb sledi, da sojenje v nenavzočnosti predstavlja izjemo in da zahteva upoštevanje in ugotavljanje vseh predpisanih zakonskih pogojev. Zato jih je treba vselej razlagati restriktivno. Obdolženčevo ravnanje, ko ob pravilnem postopku vabljenja ne pride na glavno obravnavo, je treba presojati z vidika vprašanja, ali je na tak način nedvomno izrazil voljo, da se odpoveduje pravici do navzočnosti na glavni obravnavi. Čeprav je mogoče razlagati, da je namen teh določb dokončanje kazenskega postopka in onemogočanje njegovega zavlačevanja po obdolžencu iz razlogov, ki niso utemeljeni, je naloga sodišča, da v vsakem primeru vestno pretehta nastali položaj ter se odloči za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca ob izpolnjenih zakonskih predpostavkah in ob upoštevanju uravnoteženosti pravice do sojenja v obdolženčevi navzočnosti, s katero se mu omogoča pravica obrambe, ter učinkovitosti izvedbe kazenskega postopka.

V obravnavani zadevi je sodišče z odredbo z dne 27.09.2000 razpisalo glavno obravnavo za dne 04.10.2000 ob 08.30 uri. Obsojenec in zagovornik sta sprejela vabilo, kot je razvidno iz spisu priloženih povratnic. Dne 03.10.2000 je zagovornik predlagal preložitev glavne obravnave ter pisnemu predlogu priložil zdravniško potrdilo. Sodišče je glavno obravnavo preložilo na dne 18.10.2000 ob 08.30 uri in o tem obvestilo stranke, torej tudi obsojenca in zagovornika ter vabljene priče. Obsojenčev zagovornik je dne 16.10.2000 ponovno vložil predlog za preložitev glavne obravnave, v katerem je navajal, da se je obsojenec ne more udeležiti zaradi bolezni ter se pri tem skliceval na njegovo pravico do osebne navzočnosti na glavni obravnavi.

Obsojenčevo bolezen je dokazoval z zdravniškim potrdilom z dne 16.10.2000, iz katerega je razvidno, da obsojenec zaradi prehlada in prebavnih motenj za aktivno fizično delo ni sposoben in da je od 16.10.2000 do nadaljnjega v staležu bolnih. Iz uradnega zaznamka je razvidno, da je sodišče dne 16.10.2000 zagovorniku sporočilo, da glavne obravnave, razpisane za dne 18.10.2000 ob 08.30 uri ne bo preložilo. Zagovornik je pred začetkom nadaljevanja glavne obravnave predlagal njeno preložitev, sodišče pa njegovemu predlogu ni ugodilo, odločilo je, da se glavna obravnava nadaljuje v obsojenčevi nenavzočnosti in po njenem zaključku izreklo sodbo.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pogojev za izvedbo glavne obravnave v obsojenčevi nenavzočnosti med ostalim zavzelo stališče, da njegova navzočnost ni nujna, ker je bil na glavni obravnavi ves čas navzoč njegov zagovornik, tako da mu je bila vsebinsko zagotovljena možnost ustrezne in kvalitetne obrambe. Zato se ni spuščalo v ocenjevanje upravičenosti obsojenčevega izostanka z glavne obravnave, kar bi po oceni sodišča bilo potrebno le, če obsojenec ne bi imel zagovornika. Sodišče druge stopnje je presodilo, da sodišče prve stopnje z obvestilom zagovorniku, da ne bo preložilo glavne obravnave, dejansko zagovornikovemu predlogu ni ugodilo in obsojenčevih zdravstvenih težav ni štelo kot opravičljiv razlog za njegovo odsotnost. Iz takšnega poteka postopka je razvidno, da je obsojenec z opravičilom, ki ga je vložil zagovornik, izrecno izrazil interes, da je navzoč na glavni obravnavi. Zato je določbo 1. odstavka 442. člena ZKP treba razlagati v povezavi z določbo 2. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije tako, da mora biti ustavna pravica do sojenja v navzočnosti zagotovljena obdolžencu, ki je izkazal interes glede osebne navzočnosti. To po drugi strani pomeni, da je sojenje v nenavzočnosti mogoče opraviti le, če se je obdolženec odpovedal tej pravici, bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem ali z navajanjem razlogov, ki jih sodišče po pretehtanju oceni kot neutemeljene. Zato je sodišče v tej zadevi bilo dolžno preizkusiti razlog, na katerega se je skliceval obsojenec, presoditi njegovo utemeljenost in nato odločiti, ali so podani vsi pogoji za sojenje obsojenca v nenavzočnosti. Pri tem ni mogoče soglašati z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj ni opravilo takšne presoje. Prav tako ne s sklepanjem sodišča druge stopnje, ki je štelo, da je prvostopno sodišče to storilo z obvestilom zagovorniku, da ne bo preložilo glavne obravnave. Pravica obdolženca, da je navzoč na glavni obravnavi v njenem celotnem poteku, je posledica pravice njegove obrambe oziroma pravice, da se brani sam. Slednja pa obsega obrambo obdolženca samega (materialna obramba) ob sočasni pravni pomoči zagovornika (formalni vidik obrambe). Zagovornik ne nastopa namesto obdolženca, temveč poleg njega kot njegov pomočnik. Zaradi zagotovitve popolnega uresničevanja pravice obrambe je dolžnost sodišča, da sojenje v prvi vrsti izpelje v obdolženčevi navzočnosti in le izjemoma v njegovi nenavzočnosti ob doslednem spoštovanju nakazanih zakonskih določb. Glede na obrazloženo niso bili podani vsi pogoji določbe 1. odstavka 442. člena ZKP za sojenje obsojenca v nenavzočnosti na glavni obravnavi dne 18.10.2000 ter je zaradi kršitve pravice obrambe podana z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki je mogla vplivati na zakonitost izrečene sodbe. Vrhovno sodišče je zato ugodilo zahtevi zagovornika obs. B.B. za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).