Jedro

Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2013 in št. ... z dne 18. 6. 2013, ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 24. 8. 2011 dalje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da mu je izvedenski organ s podanim izvedenskim mnenjem odvzel osebno dostojanstvo. Ker sodišče ni dovolilo angažiranja izvedencev s področja medicine dela, prometa in športa, je kršena tudi pravica do poštenega in pravičnega obravnavanja. Tožnik je napol gluh, nima ravnotežja, je napol slep ter depresiven. Delo brez ropota ne obstaja, ravno tako brez norme in vsiljenega ritma, zato meni, da je mnenje izvedenskega organa neverodostojno. Sodišče bi moralo slediti načelu materialne resnice ter z angažiranjem strokovnjaka s področja medicine dela, prometa in športa tožniku omogočiti dokazovanje dejstev, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da mnenje glede odstotka, ki odpade na posledice zaradi poškodbe pri delu in na bolezen lahko poda le komisija s področja medicine dela, prometa in športa. Tožniku je bila tako odvzeta enaka možnost obravnavanja. Sodišče je zmotno in preuranjeno ovrednotilo enostransko izvedensko mnenje, zato se s tem v zvezi sklicuje tudi na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter Evropsko socialno listino, ki zagotavlja osnovne standarde enakosti obravnavanja pred zakonom in osnovne pravice, ki gredo delavcu iz dela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 6. 2013. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 24. 8. 2011 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Glede na datum vložitve zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (13. 6. 2011) je v sporni zadevi za presojo odločilen tedaj veljavni predpis, to pa je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V 67. členu je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

8. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 1. 2. 1994 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni od 21. 1. 1994 dalje. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnik za svoje delo „voznik kamiona“ ni zmožen, je pa zmožen s polnim delovnim časom opravljati lažja fizična dela, kjer ni potreben dober vid in dobra adaptacija. Prav tako tudi ni sposoben za fleksijske obremenitve ledvene hrbtenice ter dvigovanje in prenašanje bremen nad 15 kg. Dne 13. 6. 2011 je tožnik vložil nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je po podatkih tožene stranke v Republiki Sloveniji dopolnil 13 let, 9 mesecev in 3 dni pokojninske dobe, na Hrvaškem pa 12 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. V predsodnem postopku sta tožnikovo delovno zmožnost ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 26. 4. 2013 in nato invalidska komisija II. stopnje dne 7. 11. 2013. Iz obeh mnenj izhaja, da je pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti od 24. 8. 2011 dalje potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v okviru katere so sodelovali sodni izvedenci: specialistka psihiatrinja s Katedre za psihiatrijo, specialista oftalmologinja s Katedre za oftalmologijo, specialist ortoped s Katedre za ortopedijo in specialistka otorinolaringologinja s Katedre za otorinolaringologijo. Komisija je na podlagi osebnega pregleda tožnika ter po preučitvi medicinske dokumentacije v spisu podala skupno izvedensko mnenje, da do dneva izdaje dokončne odločbe torej do dneva, ki je ključno za presojo sporne zadeve, ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v taki meri, da bi to imelo za posledico popolno izgubo delovne zmožnosti. Po mnenju izvedenskega organa je tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožen s krajšim delovnim časom opravljati drugo delo, ne pa delo poklicnega voznika, z vsemi prilagoditvami, kot so razvidne iz odločbe z dne 12. 11. 2013. V pisno podanem dopolnilnem izvedenskem mnenju komisija dodatno še pojasnjuje, da tožnik ni sposoben opravljati poklica - poklicni voznik (C, D kategorije) in sicer že vse od leta 1992 dalje oziroma od 21. 1. 1994 dalje. Tožnik je do 2010 delal kot strojni skladiščnik, nato pa je bil do upokojitve v Republiki Hrvaški v letu 2011, brezposeln. Tožnik je tako vrsto let po poškodbi pri delu brez poklicne rehabilitacije delal kot strojni skladiščnik. Pri tožniku je tako prišlo do zmanjšanja delovne sposobnosti za manj kot 50 %, saj je tožnik z omejitvami ter s časovno razbremenitvijo zmožen opravljati drugo delo. Ocena, da je pri tožniku 60 % invalidnosti posledica poškodbe pri delu in 40 % kot posledica bolezni, pa je po mnenju izvedenskega organa ustrezna.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje izvedenskega organa, v katerem so sodelovali tudi ustrezni specialisti glede na tožnikove zdravstvene težave. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, kot ga je postavil na naroku za glavno obravnavo dne 12. 6. 2015 in imenovalo komisijo v sestavi specialistov oftalmologa, ortopeda, ORL in psihiatra. Tožnik je izvedensko mnenje grajal v smeri, da glede na njegovo zdravstveno stanje oziroma dane omejitve ne obstaja delo, ki bi ga lahko opravljal. Že tedaj je uveljavljal tudi postavitev izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa, ki bi ocenil tožnikovo zdravstveno sposobnost za delo, ki bi ga bil glede na zdravstvene težave še zmožen opravljati. Tak dokazni predlog je bil podan tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ki pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da iz dokazov izhaja, da pri tožniku obstaja preostala delovna zmožnost in da delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena. Tožnik zavrnitvi dokaznega predloga na naroku ni ugovarjal. V 286.b členu ZPP je določeno, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik v pritožbi niti ne navaja, zakaj zavrnitvi dokaznega predloga na naroku za glavno obravnavo ni ugovarjal. Tožnik glede na navedeno določbo relativne kršitve določb postopka šele v pritožbi ne more uspešno uveljavljati.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče že po načelu materialne resnice postaviti sodnega izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa. Katere dokaze bo izvedlo, je skladno z 287. členom ZPP prepuščeno sodišču. V sporni zadevi je izvedensko mnenje podal izvedenski organ, torej tim izvedencev, praktično najvišje medicinske pedagoške in znanstvene ustanove, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi(1). Tožnik na podano pisno izvedensko mnenje in na njegovo dopolnitev ni podal konkretnih pripomb oziroma ni izpodbijal ugotovitev posameznih izvedencev, niti ni predlagal, da sodišče izvedence zasliši na naroku za glavno obravnavo. Postavitev sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa je v bistvu predlagal zgolj iz razloga, da le-ta ugotovi, ali na trgu obstaja delo, ki bi ga tožnik glede na podane omejitve še lahko opravljal. Glede omenjenega pritožbeno sodišče poudarja, da s tem, ko je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, je bilo že tedaj tudi odločeno, da ni več zmožen opravljati delo poklicnega voznika. Iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je tožnik kasneje delal kot strojni skladiščnik. Izvedensko mnenje tako temelji na drugem delu definicije poklica, ki govori o splošni delovni zmožnosti za dela, ki bi jih zavarovanec lahko opravljal glede na izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje. Kot to poudarja Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi(2) ni odločilno le delo, ki ga je zavarovanec dejansko opravljal, temveč je treba upoštevati tudi širše zaposlitvene možnosti zavarovanca. Katera konkretna dela (pri posameznem delodajalcu) bi lahko opravljal, pa je stvar konkretne zaposlitve in tudi morebitne prilagoditve delovnega mesta. Predmet odločanja tako ne more biti vprašanje, ali ustrezno delovno mesto sploh obstaja. Bistvena je namreč zgolj ugotovitev, ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti oziroma do poklicne invalidnosti in s tem, ali je za drugo delo potrebna poklicna rehabilitacija. Iz prepričljivega izvedenskega mnenja pa izhaja, da ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. Tudi glede tega vprašanja je stališče zavzelo Vrhovno sodišče RS. V sodbi(3) poudarja, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ker je bilo za presojo sporne zadeve odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času vodenja postopka pri toženi stranki, ki se je končal z izdajo dokončne odločbe z dne 12. 11. 2013, pa ima tožnik v primeru, da se je zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi ni prišlo do kršitve evropskih predpisov in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožniku je bilo namreč omogočeno sodelovanje v postopku in tudi dokazovanje odločilnih dejstev.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Glej: VIII Ips 242/2015 z dne 24. 11. 2015. (2) Glej: VIII Ips 192/2015 z dne 8. 3. 2016. (3) Glej: VIII Ips 211/2014 z dne 21. 4. 2015.