Jedro

V obravnavani zadevi je odločilno, da je sodišče druge stopnje presodilo, da sodišče prve stopnje zaradi napačne presoje, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni utemeljevala s trditvami o neupravičeni obogatitvi, ni ugotavljalo dejstev, odločilnih za uporabo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika. Ker gre za vprašanje, ki pomeni pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje o tem res ni smelo odločati sámo, saj bi s tem kršilo načelo instančnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka (II. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je s sklepom izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

3.Tožena stranka je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo v skladu s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev o vrnitvi v ponovno sojenje naj bi bila v nasprotju s pravilom iz 355. člena ZPP, saj naj bi sodišče druge stopnje lahko sámo odpravilo kršitev sodišča prve stopnje glede neustrezne dokazne ocene. Sodišče druge stopnje naj poleg tega ne bi utemeljilo, zakaj ni moglo samo opraviti manjkajočih procesnih dejanj, s čimer bi se izognilo nepotrebnemu vračanju zadeve v ponovno sojenje. S tem pa bi tudi preprečilo hujšo kršitev pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nasprotuje tudi presoji sodišča druge stopnje glede pomanjkanja ustreznih navedb tožeče stranke za uporabo podredno uveljavljene pravne podlage - pravil o neupravičeni pridobitvi. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter ga vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4.Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče druge stopnje postopalo pravilno, saj naj se do posameznih dokazov ne bi moglo opredeliti, ker bi s tem prekoračilo svoja kasatorična pooblastila skladno s prvim odstavkom 355. člena ZPP. Navaja še, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj so razlogi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, nepravilni. Prav tako naj ne bi konkretizirala, katere dokaze bi bilo treba ponovno oceniti in na kakšen način. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Meje preizkusa Vrhovnega sodišča pri presoji pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje so opredeljene s pritožbenim razlogom iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7.V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeča stranka zatrjevala odsotnost pravnega temelja za obogatitev. Sodišču prve stopnje je očitalo, da je napačno ocenilo, da nobena izmed strank ni zatrjevala odsotnosti pravne podlage kot ene izmed predpostavk instituta neupravičene obogatitve. Vrhovno sodišče ne more presojati, ali je navedeno stališče pritožbenega sodišča pravilno ali ne, saj to presega pritožbene razloge iz 357.a člena ZPP. Presoditi mora le, ali so ob takšnem izhodišču v resnici obstajali razlogi za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ali pa bi sodišče druge stopnje lahko odločilo sámo.

8.Ena izmed situacij, ki utemeljuje razveljavitev sodišča prve stopnje, ki je glede na zakonsko ureditev izjema, je situacija, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je tak položaj, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, saj bi bilo v takšnem primeru kršeno ustavnopravno načelo instančnosti.

9.V obravnavani zadevi je torej odločilno, da je sodišče druge stopnje presodilo, da sodišče prve stopnje zaradi napačne presoje, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni utemeljevala s trditvami o neupravičeni obogatitvi, ni ugotavljalo dejstev, odločilnih za uporabo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika. Ker gre za vprašanje, ki pomeni pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje o tem res ni smelo odločati sámo, saj bi s tem kršilo načelo instančnosti.

10.Pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker naj ne bi bil dovolj obrazložen, ne drži. Sodišče druge stopnje je v okoliščinah obravnavanega primera povsem zadostno utemeljilo, zakaj ugotovljene kršitve ni moglo odpraviti sámo. Ocenilo je namreč, da bo za odpravo kršitev potrebna vnovična, celovita in materialnopravno ustrezna obravnava trditev in dokazov strank, ki jo lahko ob upoštevanju ustavno zagotovljene pravice do izjave (22. člen Ustave) in pravice do pritožbe (25. člen Ustave) opravi zgolj sodišče prve stopnje.

11.Po presoji Vrhovnega sodišča je torej pritožbeno sodišče utemeljeno uporabilo kasatorična pooblastila. Upoštevaje dejstvo, da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena leta 2023, pa ob tem ni nedopustno poseglo v tožničino pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12.Vrhovno sodišče je zato v skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP pritožbo zavrnilo in razveljavitveni sklep potrdilo.

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14.Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Sklep Vrhovnega sodišča Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019, sklep Vrhovnega sodišča Cp 4/2020 z dne 22. 5. 2020, sklep Vrhovnega sodišča Cpg 12/2024 z dne 12. 11. 2024.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 25 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 355, 355/1, 357a, 357a/2, 357a/4

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.