Jedro

Zaradi nemožnosti izvršitve zavodskega vzgojnega ukrepa na strani države izrečenega vzgojnega ukrepa ni mogoče nadomestiti z drugim vzgojnim ukrepom.

Glede na to, da so v zakonitem enoletnem roku po pravnomočnosti nastopile nove okoliščine - mladoletnik ni opustil zlorabe drog in se držal prevzetih obveznosti v zvezi z zdravljenjem, povečalo se je mladoletnikovo neprilagojeno vedenje - je ponovno odločanje o že izrečenem, pa ne izvršenem vzgojnem ukrepu, skladno s 84. členom KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika bivšega starejšega mladoletnika, sedaj že polnoletnega D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Stroški postopka (povprečnina) bremenijo proračun.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 17.11.1997 je bil starejšemu mladoletniku, takrat že mlajšemu polnoletniku D.P. po 1. odstavku 93. člena v zvezi z 79. členom KZ izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod. Zoper navedeni sklep se ni nihče pritožil in je tako postal 7.1.1998 pravnomočen.

Center za socialno delo Sežana je vložil dne 20.1.1998 na Okrožno sodišče v Kopru predlog za poostritev vzgojnega ukrepa. V predlogu je navedeno, da mlajšega polnoletnega D.P. nobeden od treh zaprošenih vzgojnih zavodov ni sprejel. Že 14.1.1998 je mati D.P., I.P., sporočila po telefonu, da je od sodne obravnave dalje stanje iz dneva v dan z D. slabše, da naj ga takoj oddajo na zdravljenje in takoj namestijo v zavod. Zato center predlaga sodišču poostritev izrečenega vzgojnega ukrepa v vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni zavod.

Okrožno sodišče v Kopru je po izvedenem postopku za spremembo vzgojnega ukrepa s sklepom z dne 23.3.1999 sklenilo, da se mlajšemu polnoletniku D.P. v skladu s 1. odstavkom 84. člena v zvezi z 80. členom KZ izrečeni vzgojni ukrep nadomesti z vzgojnim ukrepom oddaje v prevzgojni dom. Višje sodišče v Kopru pa je s sklepom z dne 25.5.1999 pritožbo zagovornika D.P. kot neutemeljeno zavrnilo.

Zagovornik D.P. je dne 3.6.1999, torej pravočasno, vložil priporočeno po pošti na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Po mnenju vlagatelja, ki vztraja pri obširnih pritožbenih izvajanjih, ki jih v zahtevi ne ponavlja, trdi, da gre za zmotno uporabo kazenskega zakona oziroma zmotno uporabo materialnega prava, saj je razlaga določbe 1. odstavka 84. člena KZ (v izpodbijanem sklepu) povsem v nasprotju s smislom te določbe. Dejstvo je, da se ukrep ni izvajal, ker ga institucije države "niso hotele izvajati", oziroma ker P. niso hoteli sprejeti na prestajanje vzgojnega ukrepa. Nemogoče je, da bi se lahko ta določba razlagala v škodo mladoletnika, ki ni mogel prestati izrečenega ukrepa po krivdi države, sedaj pa zaradi tega oditi na prestajanje "hujšega ukrepa". Prvostopno in pritožbeno sodišče sta dejansko legalizirali nedovoljeno nasilje nad posameznikom, ki ni odgovoren za napake države, pa jih mora vseeno "plačevati". Vložnik predlaga razveljavitev obeh napadenih sklepov.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP navaja, da zahteva zagovornika D.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker sta se pri spremembi vzgojnega ukrepa sodišči prve in druge stopnje utemeljeno oprli na določbo 1. odstavka 84. člena KZ, ki tako spremembo dopušča. Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 84. členu KZ je v 1. odstavku določeno, da če je preteklo od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, več kot eno leto, pa se ukrep ni začel izvrševati, odloči sodišče, ali naj se izrečeni ukrep izvrši ali ne, lahko pa ga tudi nadomesti s kakšnim drugim vzgojnim ukrepom. V 3. odstavku 74. člena KZ je določeno, da izreče sodišče oddajo v vzgojni zavod ali v prevzgojni dom ali v zavod za usposabljanje mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi in njegova popolna ali delna izločitev iz dotedanjega okolja. Zavodski ukrepi se uporabljajo kot skrajnje sredstvo in smejo trajati v mejah, določenih z zakonom, le toliko časa, kolikor je potrebno, da bo dosežen namen vzgojnih ukrepov. V 1. odstavku 79. člena KZ je določeno, da izreče sodišče oddajo v vzgojni zavod mladoletniku, glede katerega je treba poskrbeti za njegovo vzgojo in prevzgojo pod stalnim vodstvom in nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev. V 1. odstavku 80. člena KZ pa je določeno, da izreče sodišče mladoletniku oddajo v prevzgojni dom, če so potrebni učinkovitejši prevzgojni ukrepi. Po 2. odstavku tega člena pri odločanju o tem, ali naj izreče ta ukrep, upošteva sodišče zlasti naravo in težo storjenega kaznivega dejanja ter okoliščino, ali so bili mladoletniku že prej izrečeni vzgojni ukrepi ali kazni. V skladu s 1. odstavkom 84. člena KZ pa glede na določbo 2. odstavka tega člena ravna sodišče tudi, če se je vzgojni ukrep sicer začel izvrševati, pa se zaradi bega mladoletnika iz vzgojnega zavoda ali iz drugega razloga ni izvrševal dalj kot eno leto.

V obravnavanem primeru je vložnik mnenja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili 1. odstavek 84. člena KZ glede na to, da sta vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod zaradi nemožnosti izvršitve na strani države nadomestili z drugim zavodskim vzgojnim ukrepom, to je z oddajo v prevzgojni dom. Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je sicer vložniku zahteve, da zaradi nemožnosti izvršitve izrečenega zavodskega vzgojnega ukrepa na strani države ni zakonitih pogojev za nadomestitev z drugim zavodskim ukrepom, kolikor v času enega leta po pravnomočnosti ne bi nastopile nove okoliščine, ki narekujejo spremembo pravnomočno izrečenega vzgojnega ukrepa. Toda glede na dejanske ugotovitve, oprte na dokaze, izvedene v postopku za spremembo izreka vzgojnega ukrepa, je bil 84. člen KZ pravilno uporabljen. Po pravnomočnosti prvotne odločitve o vzgojnem ukrepu namreč morajo nastati razlogi, ki jih zakon določa za izrek posameznega vzgojnega ukrepa. Ti razlogi pa so po ugotovitvah izpodbijanega sklepa vztrajanje mlajšega polnoletnika (po pravnomočnosti prvotnega sklepa) pri nadaljevanju jemanja drog, s povečanjem neprilagojenega vedenja v sami družinski skupnosti in njegov neustrezen odnos do obveznosti, ki si jih je v soglasju z družinsko skupnostjo, pa tudi z organi socialnega varstva sam nalagal. Potekel pa je tudi zakonski rok, in sicer več kot eno leto od izreka vzgojnega ukrepa, ko se ukrep ni začel izvrševati. Očitana kršitev kazenskega zakona zato ni podana. Sprememba vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod v vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom je ob ugotovljenih dejstvih v skladu z navedeno zakonsko določbo in s smislom ter namenom vzgojnih ukrepov, določenih v KZ.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka v zvezi z obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na 484. členu ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP.