Jedro

Pri zahtevku na ugotovitev deleža na skupnem premoženju in ugotovitev ničnosti sporazuma gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki se opirata na različno pravno in dejansko podlago, zato je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje o ugotovitvi ničnosti sporazuma se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.915,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je s tožbo z dne 13. 10. 2009 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da v skupno premoženje nje in prvega toženca spadajo vse nepremičnine in osnovna sredstva fitnes centra K., pri čemer je njen delež na premoženju 6/10; v tem obsegu je zahtevala vpis v zemljiško knjigo. Zahtevala je tudi ugotovitev ničnosti med tožencema sklenjenega Sporazuma o ugotovitvi skupnih vlaganj in investiranja v nepremičnine in sporazuma o obstoju terjatve ter hipotekarnega zavarovanja z dne 24. 4. 2007 (v nadaljevanju: Sporazum) oz. njegovo razveljavitev ter izbris vknjižene zastavne pravice na nepremičninah v korist druge toženke.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sporna nepremičnina in vsa neamortizirana osnovna sredstva in premoženje, pravice in terjatve prvega toženca kot samostojnega podjetnika na dan 31. 12. 2007, skupno premoženje tožnice in prvega toženca, ter da znaša delež tožnice na tem premoženju 1/10, delež toženca pa 9/10. V preostalem (do višine deleža 6/10) je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi vse preostale tožbene zahtevke tožnice in slednji naložilo v plačilo 5.859,23 EUR pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo spremenilo tako, da je delež tožnice na ugotovljenem skupnem premoženju 4/10, in da je ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti Sporazuma in posledično izbrisni tožbi glede (na podlagi Sporazuma) vknjižene zastave pravice. Spremenilo je tudi stroškovno odločitev, in sicer tako, da sta toženca dolžna tožnici povrniti pravdne stroške, vsak v višini 2.528,40 EUR. Razveljavilo je odločitev sodišča prve stopnje glede razveljavitve Sporazuma, v preostalem (izpodbijanem in nespremenjenem delu) pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožencema je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

**Povzetek revizijskih navedb**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnice v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Meni, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje nerazumljiv in v nasprotju z izrekom sodbe sodišča prve stopnje, kar naj bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica naj ne bi vložila pritožbe zoper točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki naj bi postala pravnomočna; kot taka pa naj bi nasprotovala (tudi pravnomočni) odločitvi, vsebovani v II točki izreka. Nasprotovali pa naj bi si tudi prva alineja točke I in točka III izpodbijane sodbe. Tožbeni zahtevek tožnice po II. točki naj bi bilo treba zavrniti za 3/10, sodišče pa ga je le za 1/10. Najmanj nejasen pa naj bi bil izrek v točki II, v kateri je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o zahtevku na razveljavitev Sporazuma. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili v nasprotju z vsebino listin, zato revidenta uveljavljata kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrnilo, ta ni imela interesa za pritožbo, kar pa naj ne bi pomenilo, da sprejema zaključek sodišča, da je izkazala le obstoj terjatve v višini 30.000 EUR. Objekt naj bi bil ob dokončani izgradnji ocenjen na 510.000 EUR, kar tožnica ni nikoli prerekala. Bistveno vprašanje pravde naj bi bilo, kje sta tožnica in prvi toženec dobila denar za izgradnjo objekta, če svojega ni prispevala druga tožnica. Materialnopravno napačna naj bi bila odločitev o ničnosti Sporazuma zaradi nedopustne kavze.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrže oz. zavrne in tožencema naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločitev o reviziji**

6. Revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o neveljavnosti Sporazuma, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

7. Odločba, s katero se je v predmetni zadevi končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 5. 4. 2017. Za presojo dovoljenosti revizije je zato treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-E.1 Po njih je bila revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 40.000,00 EUR (direktna revizija) ali če jo Vrhovno sodišče dopustilo v skladu s 367.a členom ZPP (dopuščena revizija).

8. V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

9. Prvi zahtevek, ki ga uveljavlja tožnica, je zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deleža na njem. Drugi zahtevek pa je zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma, sklenjenega med obema tožencema, in z njim povezana izbrisna tožba. Gre torej za zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago in se tudi uveljavljata zoper (deloma) različno toženo stranko. V skladu z drugim odstavkom 41. člena je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ker je ta za zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma ocenjena na 10.000,00 EUR, revizija zoper odločitev v tem delu ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

10. Vrednost tožbenega zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem pa je ocenjena na 180.000,00 EUR, zato je revizija zoper odločitev o tem delu dovoljena. Tožena stranka uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

11. Nasprotovanje med izreki sodbe sodišča prve in druge stopnje ne predstavlja procesne kršitve, saj je takšno nasprotje ob reformatoričnem pooblastilu pritožbenega sodišča (ki lahko spremeni odločitev sodišča prve stopnje) povsem običajno in zakonsko skladno. Prav tako ni podano nasprotje med I. in II. točko izreka sodbe pritožbenega sodišča. Tožena stranka namreč v reviziji nepravilno povzema ugotovitve sodišča druge stopnje. To je pravilno zamejilo meje pritožbenega preizkusa z ugotovitvijo, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna glede odločitve v I. točki, da je obravnavano premoženje skupno premoženje tožnice in toženca, ter da znaša tožničin delež na njem 1/10; ne pa tudi glede deleža toženca. Ker je tožnica v pritožbi uveljavljala le še polovični delež (pred tem je zahtevala delež 6/10), je postala pravnomočna tudi odločitev o zavrnitvi nadpolovičnega deleža, vsebovana v II. točki izreka.2 V preostalem (torej o deležu tožnice med 1/10 in 5/10 ter deležu toženca) je odločalo sodišče druge stopnje. Ker je razsodilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju 4/10, je z izrekom pravilno povečalo ugodilni del odločbe za 3/10 in zmanjšalo zavrnilnega (še) za 1/10. 12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo (v kolikor je ni zavrglo) kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi in zavrženju revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožena stranka tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 2.915,80 EUR, kar obsega strošek odgovora na revizijo po tar. št. 3300 in 22% DDV. Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

1 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. 2 7. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.