Jedro

Zagotovitev pravice nasprotne stranke do izjave ni avtomatično kršena že s podajo vloge nekaj dni pred narokom, temveč je treba ugotoviti, ali so navedbe v vlogi takšne, da stranka na njih do naroka oziroma na samem naroku ne more oziroma ni mogla odgovoriti.

OZ pridržne pravice ne omejuje glede na vrednost stvari, prav tako pa je njena podlaga lahko katerakoli upnikova terjatev. Višina denarne terjatve upnika tako ne more vplivati na obstoj pridržne pravice in zato tudi ni nujno vselej v sorazmerju z vrednostjo pridržane stvari.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških v izpodbijani sodbi (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zviša za 610,20 EUR (na 1.257,70 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti stroške njene pritožbe v znesku 73,20 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička v znesku 17.830,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 647,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj je ocenilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in da tožeča stranka te pomanjkljivosti z izvedbo dokazov ne more odpraviti ali nadomestiti. Tožeča stranka s pritožbo nadalje graja ravnanje sodišča prve stopnje, ker ji na naroku dne 19. 3. 2014 ni dalo primernega roka za podajanje odgovora na prvo pripravljalno vlogo tožene stranke, ki jo je po faksu prejela šele dne 10. 3. 2014. S tem v zvezi zatrjuje, da je tožena stranka šele v svoji prvi pripravljalni vlogi podala konkretne ugovore glede višine tožbenega zahtevka, zaradi česar bi ji moralo sodišče prve stopnje omogočiti primeren rok za pripravo odgovora na podane navedbe. Ker ji sodišče prve stopnje dodatnega roka za odgovor ni dodelilo, navedbe tožene stranke iz njene prve pripravljalne vloge pa je upoštevalo, je pravdni stranki neenakopravno obravnavalo in tako ravnalo v nasprotju z določili zakona in ustavnimi procesnimi jamstvi. Glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožeča stranka pojasnjuje, da je svoj dolg do tožene stranke poravnala že dne 3. 1. 2012 in da terjatev tožene stranke iz naslova sodnih stroškov takrat še ni nastala, tako da tožena stranka po navedenem datumu ni imela več pravne podlage za dopustno pridržanje njenih stvari. Obenem poudarja še, da je bil znesek naknadno prisojenih in pravočasno plačanih sodnih stroškov nesorazmerno majhen v primerjavi z vrednostjo obeh pridržanih strojev in da bi ji tožena lahko vrnila vsaj enega izmed strojev.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki prizna stroške postopka v višini 1.271,00 EUR in jih naloži v plačilo tožeči stranki, oziroma naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tožeča stranka pa na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče preizkusilo v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

K pritožbi tožeče stranke

7. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička, ker dveh vrtalnih strojev ni mogla oddajati v najem v obdobju od 3.1.2012 do 6.9.2012 zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, ki je stroja, ki ju je imela v popravilu, neupravičeno pridržala (261. člen Obligacijskega zakonika) kljub temu, da je tožeča stranka vse dolgove do nje poplačala že 3.1.2012. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi) zato, ker tožeča stranka ni zmogla niti trditvenega niti dokaznega bremena glede njenih hipotetičnih dohodkov in izdatkov brez škodnega ravnanja.

8. Stališče tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe predlaganih dokazov bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljeno. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), kar pomeni, da v postopku nosita trditveno in dokazno breme pravdni stranki. Sodišče z izvedbo dokazov zgolj ugotavlja obstoj pravočasno zatrjevanih dejstev, manjkajoče trditvene podlage pa izvedba dokazov, na primer zaslišanje stranke oziroma priče ali postavitev izvedenca ustrezne stroke, ne more nadomestiti. Namen dokazovanja namreč ni odkrivanje pravnorelevantnih dejstev, temveč zgolj ugotavljanje obstoja pravočasno zatrjevanih dejstev(1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je njena trditvena podlaga pomanjkljiva in tožbeni zahtevek zato nesklepčen, temveč se pritožuje le glede zavrnitve njenih dokaznih predlogov. Ker pa manjkajoče trditvene podlage izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla nadomestiti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, in s tem ni storilo nobene izmed zatrjevanih kršitev.

9. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožeči stranki ni dalo roka za pripravo odgovora na prvo pripravljalno vlogo tožene stranke. Merilo, ali je bilo takšno ravnanje sodišča pravilno, je namreč presoja, ali je bila zaradi tega stranka prikrajšana v pravici do izjave. Bistvena je torej zagotovitev pravice nasprotne stranke do izjave, ki pa ni avtomatično kršena že s podajo vloge nekaj dni pred narokom, temveč je treba ugotoviti, ali so navedbe v vlogi takšne, da stranka na njih do naroka oziroma na samem naroku ne more oziroma ni mogla odgovoriti. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka že v odgovoru na tožbo nasprotovala višini tožbenega zahtevka, in sicer je nasprotovala višini hipotetičnih dohodkov, ki naj bi utemeljevali izgubljeni dobiček tožeče stranke. Tožena stranka je tako že z navedeno vlogo prerekala trditve in dokaze tožeče stranke o potencialnih naročnikih njenih storitev ter tožečo stranko izrecno pozvala, naj izkaže konkretne račune, povpraševanja oziroma ponudbe glede njenih storitev, ki bi izkazovali utemeljena pričakovanja tožeče stranke glede dohodkov v kritičnem obdobju, kljub temu pa tožeča stranka tega v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo (v katerem sicer v IV. točki ugotavlja, da tožena stranka nasprotuje višini tožbenega zahtevka) niti na prvem naroku ni storila. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi svoje navedbe le dopolnila tudi glede višine hipotetičnih izdatkov, ki bi na strani tožeče stranke nastali v kritičnem obdobju, zato ni mogoče šteti, da je šele takrat obrazloženo ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je imela torej že v svoji prvi pripravljalni vlogi možnost odgovoriti na ugovore tožene stranke glede višine tožbenega zahtevka v povezavi s hipotetičnimi dohodki, ki naj bi jih prejela v kritičnem obdobju, vendar svoje trditvene in dokazne podlage ni ustrezno dopolnila. Tega ni storila niti v času od prejema prve pripravljalne vloge tožene stranke, to je od dne 10. 3. 2014 pa do naroka dne 19. 3. 2014. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da 286. člen ZPP jasno določa, da morata stranki najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njunih navedb, ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, s čimer je bila tožeča stranka seznanjena in bi tako morala že sama do te faze postopka poskrbeti za sklepčnost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče prve stopnje tožeči stranki na prvem naroku ni dalo dodatnega roka za pripravo odgovora na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi, pravice tožeče stranke do izjave torej ni kršilo, prav tako pa zaradi upoštevanja navedb tožene stranke iz njene prve pripravljalne vloge ni neenako obravnavalo pravdnih strank, saj je imela tožena stranka (enako kot tožeča stranka) skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP do konca prvega naroka čas za podajanje svojih navedb in predlaganje dokazov.

10. Pritožba tožeče stranke neutemeljeno napada tudi zaključek prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki omogočila prevzem strojev še preden je tožeča stranka poravnala dolg do nje, kar po mnenju sodišča pomeni, da ni uspela dokazati nedopustnega ravnanja tožene stranke(2). Očitki, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, so namreč pavšalni in nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku. Iz navedb tožene stranke in iz predloženih listin izhaja, da je na dan 3. 1. 2012 tožeča stranka po delnem plačilu dolga toženi stranki še vedno dolgovala znesek 165,46 EUR (Priloga B5, obračun delnega plačila dolga je razviden iz 4. točke obrazložitve sodbe) in znesek 202,52 EUR (Priloga B27). Dolg torej ni bil poravnan že 3.1.2012, kot to trdi tožeča stranka, pritožbeno sodišče pa ob tem tudi dodaja, da dolgovani zneski v tem obdobju niso predstavljali zneska sodnih stroškov, temveč znesek dolgovanih glavnic. Dolg tožeče stranke se je za znesek prisojenih sodnih stroškov s potekom časa le še povečal, sodišče prve stopnje pa je ob upoštevanju navedenega pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka svoje dolgove v celoti poravnala šele dne 2. 11. 2012 in dne 14. 12. 2012. S tem, ko je tožena stranka s predloženimi listinami uspela dokazati svoje trditve o obstoju terjatev do tožeče stranke v letu 2012, je dokazno breme o zgodnejšem poplačilu dolga prešlo na tožečo stranko, ki pa ni ponudila niti trditev niti dokazov, s katerimi bi trditve tožene stranke ovrgla. Pritožbene trditve o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju so tako neutemeljene.

11. Nazadnje tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bil znesek naknadno prisojenih in pravočasno plačanih sodnih stroškov nesorazmerno majhen v primerjavi z vrednostjo obeh pridržanih strojev in da bi tožena stranka lahko vrnila vsaj enega izmed strojev. Pritožbeno sodišče glede navedenega posrednega očitka zmotne uporabe materialnega prava pojasnjuje, da je predmet pridržne pravice lahko vsaka stvar, razen tiste, ki je izvzeta na podlagi 262. člena OZ. Primarni namen pridržne pravice je, da dolžnika sili k izpolnitvi njegove obveznosti, v teoriji pa je posledično zastopano stališče, da je tovrstno pravico mogoče uveljavljati tako v primeru zapadle denarne, kot tudi nedenarne terjatve (M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 272). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da OZ pridržne pravice ne omejuje glede na vrednost stvari, prav tako pa je njena podlaga lahko katerakoli upnikova terjatev. Višina denarne terjatve upnika tako ne more vplivati na obstoj pridržne pravice in zato tudi ni nujno vselej v sorazmerju z vrednostjo pridržane stvari. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je imela tožena stranka v kritičnem obdobju zapadle terjatve do tožeče stranke in odločilo, da je zato skladno z 261. členom OZ upravičeno pridržala oba stroja tožeče stranke, pri tem pa razmerja med višino terjatve tožene stranke in vrednost pridržanih stvari ni upoštevalo.

12. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, torej niso podani, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke

13. Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških in navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh priglašenih stroških oziroma da je obrazložitev sodbe v tem delu nerazumljiva. Pritožbeni očitki so delno utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe najprej sicer pravilno zapisalo, da je tožena stranka upravičena do nagrade za pravdni postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 510,90 EUR, nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 500,00 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22% DDV, vendar pa je priznane stroške na koncu napačno seštelo. Skupna višina priznanih stroškov tožene stranke znaša namreč 1.257,70 EUR in ne 1.271,00 EUR, kot v pritožbi zahteva tožena stranka.

14. Glede na to, da je tožena stranka upravičena do povrnitve 1.257,70 EUR pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pravdne stroške tožene stranke zvišalo za 610,20 EUR (na 1.257,70 EUR).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je s pretežnim delom pritožbe uspela (dodatno je zahtevala stroške v višini 623,50 EUR, priznano pa ji je bilo 610,20 EUR stroškov), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse njene stroške, nastale z vložitvijo pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s predloženim stroškovnikom in ZOdvT, tako da je toženi stranki priznalo nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3220 ZOdvT v višini 50,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20% nagrade, kar znaša 10 EUR. Temu znesku je sodišče prištelo še 22% DDV, tako da priznani stroški tožene stranke skupno znašajo 73,20 EUR. Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe (nepotreben strošek), pritožbeno sodišče toženi stranki teh stroškov ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Prim. npr. sodbo II Ips 102/2011 z dne 20.10.2011. (2) Kar je bil dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.