Jedro

Zunajzakonska skupnost pred uveljavitvijo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnem redu, ki je veljal v letih 1958 do 1993, ko naj bi bila četrtotoženec in pokojna v izvenzakonski skupnosti, ni bila urejena, zato ni mogla obstajati in niso mogle nastati življenjske posledice, ki nastanejo za partnerje izvenzakonske skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojni A. L. tudi nepremično premoženje parc. št. 413/8, k.o. X., parc. št. 573/20, k.o. Y., parc. št. 239/6, k.o. Y., in parc. št. 10/1 ter 10/7, obe k.o. X., vse do ½. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 9.620,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da so razlogi sodbe med seboj izključujoči in nejasni ter se sodbe vsebinsko ne da preizkusiti. Skupno premoženje zakoncev se ustvari in pridobi po samem zakonu na orginaren način. Zato je protispisna ugotovitev, da četrtotoženec in njegova pokojna žena nista ustvarila niti pridobila skupnega premoženja. Sodišče je izdalo sodbo preuranjeno, saj bi moralo izvesti dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bi moral ugotoviti stanje nepremičnin ter njihovo vrednost. Sodišče bi moralo narediti tudi ogled nepremičnin in zaslišanje pravdnih strank na kraju samem, ki bi pojasnile, katere nepremičnine so bile zgrajene, na kakšen način in kdo jih je gradil. Sodišče bi moralo vpogledati v zapuščinski spis po pokojni A. L., ki je sedaj prekinjen. Sodišče je spregledalo, da je imela pokojna štiri otroke, ki jih je vzgajala in zanje skrbela ter v celoti vodila gospodinjstvo. Njeno delo in denarni prispevki so bistveno prispevali k nastanku skupnega premoženja. Pokojna A. L. in četrti toženec sta sklenila zakonsko zvezo 23. 2. 1963, ta pa je trajala do smrti pokojne A. L. 26. 8. 2008. V tem časovnem obdobju je obstajala dejanska in pravna podlaga za nastanek skupnega premoženja zakoncev. Nepremično premoženje ni bilo le kupljeno, pač pa tudi zgrajeno v času trajanja zakonske zveze. Prvega otroka sta imela zakonca še predno sta sklenila zakonsko zvezo. To kaže, da sta že pred sklenitvijo zakonske zveze bila partnerja in načrtovala skupno prihodnost ter skupno pridobivala premoženje. V vsem tem času sta A. L. in J. L. ustvarila in pridobila zadevno nepremično premoženje kot skupno lastnino zakoncev po 51. člen ZZZDR in bi moralo sodišče upoštevati zakonsko domnevo, da sta deleža zakoncev na pridobljenem skupnem premoženju enaka, torej za vsakega ½. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, da sta zakonca skupaj gradila (zidala) nepremično premoženje.

3. Tožnik je naknadno vložil še pritožbo, v kateri navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati pripravljalnih vlog toženih strank, vloženih po prvi glavni obravnavi. Navaja še, da je oče, vse kar je v življenju pridobil, pridobil skupaj z materjo, saj sta živela že pred poroko v izvenzakonski skupnosti. Sodišče je v sodbi zapisalo, da je oče prejel odškodnino v višini 5.323.679,73 DEM zaradi utrpljenih poškodb, kar je popoln nesmisel. Take odškodnine ni prejel nihče v zgodovini Slovenije ali Jugoslavije. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog o postavitvi izvedenca. Toženi stranki očita, da je v tem postopku navedla ogromno laži. Zemljišče na parc. št. 10/1, k.o. X., pa ni bilo kupljeno leta 1962, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ampak leta 1989, takrat pa je bil tožnik tudi navzoč.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasne in popolne, dokazna ocena pa logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se nanje sklicuje.

6. Prvostopenjsko sodišče je napravilo tudi pravilne zaključke glede obstoja zatrjevane izvenzakonske skupnosti med pokojno A. L. in četrtotožencem. Ker zunajzakonska skupnost pred uveljavitvijo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1) v pravnem redu, ki je veljal v letih 1958 do 1993, ko naj bi bila četrtotoženec in pokojna v izvenzakonski skupnosti, ni bila urejena, zato torej ni mogla obstajati in niso mogle nastati življenjske posledice, ki nastanejo za partnerje izvenzakonske skupnosti. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da naj ne bi sodišče pravilno obravnavalo skupnosti, ki je obstajala med četrtotožencem in pokojno pred sklenitvijo zakonske zveze ter njenim vplivom na nastanek skupnega premoženja.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je četrtotoženec parc. št. 413/8, k.o. X., kupil na podlagi kupne pogodbe 1. 3. 1961 še pred sklenitvijo zakonske zveze. Kot edini lastnik te parcele je bil na podlagi kupne pogodbe v zemljiško knjigo tudi vpisan. Na tej parceli je stala stara hiša, ki jo je porušil in s sredstvi, ki jih je pridobil od prodaje ostalih parcel, zgradil hišo ter manjšo delavnico. Leta 1980 je pričel z gradnjo večje delavnice in nove hiše, denar za gradnjo nove hiše in delavnice pa je pridobil z odškodnino, ki jo je dobil zaradi poškodb v nezgodi 15. 10. 1970. Prvostopenjsko sodišče je v celoti sledilo izpovedbi četrtega toženca, saj je bila skladna z izpovedbami ostalih tožencev ter listinsko izkazana. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in zaključke, ki jih je na podlagi te napravilo prvostopenjsko sodišče. Ker je četrti toženec sporno nepremičnino kupil pred sklenitvijo zakonske zveze, objekta na njej pa zgradil s sredstvi, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje in ni bilo zatrjevano, da bi bila kasnejša vlaganja zakoncev odločilnega pomena, je sodišče pravilno ugotovilo, da ta parcela ne more predstavljati skupnega premoženja zakoncev ter posledično ne spada v zapuščino po pokojni A. L. V razlogih sodbe je na strani 8 res pomotoma navedeno, da je četrti toženec na račun pridobljene odškodnine dobil 5.323.679,73 DEM, pri čemer gre za očitno pisno napako pri navedbi valute. Kot izhaja iz samih navedb tožene stranke je četrtotoženec na podlagi poravnave prejel odškodnino v znesku 7.500.000,00 SIT (primerjaj poravnavo na B26).

8. Glede ostalih nepremičnin, in sicer nepremičnin parc. št. 573/20, k. o. Y., ter parc. št. 10/1, k.o. X., in 10/7, k.o. X. je sodišče ugotovilo, da jih je četrtotoženec kupil s svojim posebnim premoženjem in sicer s svojimi prihranki in s sredstvi, ki jih je pridobil od prodaje parcel 416/2, k.o. X., in 416/5, k.o. X. ter s prodajo avtomobila. Obe ti dve parceli pa je toženec kupil že pred sklenitvijo zakonske zveze. Nepremičnino parc. št. 239/6, k.o. Y., je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, četrtotoženec kupil s svojimi prihranki, ki jih je pridobil z delom v Nemčiji in sredstvi, ki jih je dobil s prodajo drugih nepremičnin, lastnik pa je postal s sodno poravnavo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani dne 7. 4. 2005. 9. Ker je torej prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bilo nepremično premoženje pridobljeno bodisi že pred sklenitvijo zakonske zveze v času, ko izvenzakonska skupnost pred uveljavitvijo ZZZDR v pravnem redu ni bila urejena, bodisi s posebnim premoženjem četrtotoženca, je pravilno sklepalo, da sporne nepremičnino niso del skupnega premoženja zakoncev, temveč predstavljajo posebno premoženja toženca J. L. in posledično te nepremičnine ne spadajo v zapuščino po pokojni A. L. 10. Neutemeljeno pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da ni pravilno ovrednotilo dela pokojne A. L. ter njenih denarnih prispevkov k nastanku skupnega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo za vsako posamezno nepremičnino, za katero je tožeča stranka trdila, da naj bi spadala v skupno premoženje zakoncev, lastništvo sporne nepremičnine. Glede tistih nepremičnin, ki so bile pridobljene pred sklenitvijo zakonske zveze iz razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, zakaj ne morejo biti skupno premoženje zakoncev. Glede nepremičnine parc. št. 413/8, k.o. X. tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila kasnejša vlaganja zakoncev vanjo odločilnega pomena, poleg tega pa je sodišče ugotovilo, da je denar za gradnjo hiše in delavnice ter njuno obnovo prispeval četrtotoženec iz njegovega posebnega premoženja. Prav tako so bile kupljene ostale nepremičnine s posebnim premoženjem četrtega toženca. Zato so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče spregledalo, da so se objekti na nepremičninah gradili in zato predstavljajo skupno premoženje zakoncev.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni postavilo izvedenca gradbene stroke. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (primerjaj drugi odstavek na strani 5) je sodišče zavrnilo dokaz, ker je bil predlagan namesto trditev in ker ugotovitve o času in načinu gradnje ne bi pripomogle k ugotovitvi obstoja oziroma neobstoja skupnega premoženja zakoncev. Enako je sodišče prve stopnje odločilo glede predlaganega dokaza z ogledom kraja. Izvajanje dokazov je namenjeno preizkusu utemeljenosti spornih trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju pomanjkljivih trditev ali pridobivanju podatkov, ki bi strankam šele omogočile navedbo ustreznih trditev.

12. Pritožbeni očitki o domnevno lažnivem postopanju tožene stranke niso izkazani, pritožbene trditve, ki se nanašajo na nepremičnino parc. št. 10/1, k.o. X., pa ne morejo izpodbiti ugotovitev, ki jih je za to nepremičnino napravilo prvostopenjsko sodišče, ki je obrazložilo, da je prišlo do nakupa nepremičnine že leta 1962, do vknjižbe pa šele 1989, na podlagi sodbe na podlagi pripoznave. Kot izhaja iz dokazne ocene je prvostopenjsko sodišče tako zaključilo na podlagi dokazov tožene stranke, predvsem zaslišanja četrtotoženca, ki je s svojo verodostojnostjo sodišče prepričal, v nasprotju z izpovedbo tožnika, ki jo je sodišče ocenilo kot pavšalno in nekonkretizirano in bistveno manj prepričljivo. Pritožbena trditve tožnika, da je bil ob nakupu navzoč, dokazne ocene ne more ovreči. 13. Ostale pritožbene navedbe so za odločitev o tožbenem zahtevku in posledično tudi o pritožbi nerelevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

14. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čelna Zakona o pravdnem postopku (2)) pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur. l. RS, št. 69/2004 – UPB-1, v nadaljevanju ZZZDR.

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, ZPP.