Jedro

Predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo, ki izhaja iz določbe tretjega odstavka 100.a člena ZObr. Takšen postopek predhodnega varstva pri delodajalcu pa je z ozirom na prvi odstavek 88. člena ZObr predviden tudi v 24., 25. oz. 39. členu ZJU, ki predhodni postopek pri delodajalcu določa kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Ker tožnik zoper ugotovitveni sklep, s katerim je tožena stranka tožniku odpovedala delovno razmerje, ugovora ni vložil, niso bili podani pogoji za meritorno odločanje o zakonitosti odločbe tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba z dne 25. 9. 2012 in popravek tožbe z dne 1. 1. 2013 zavržeta (točka I izreka) in da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil tožnik, pritožbo pa je vložil tudi njegov pooblaščenec. Vlogi se obravnavata kot ena pritožba, pritožbeno sodišče pa se bo v razlogih sklepa opredelilo do pritožbenih navedb v obeh vlogah.

Tožnik uveljavlja vse tri pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev je nerazumljiva, saj so razlogi nejasni in nasprotujejo sami sebi. Prav tako je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede vsebine listin. Dne 27. 9. 2013 je bila opravljena glavna obravnava, vendar pa je sodišče prve stopnje izdalo sklep, kot da bi opravilo predhodni preizkus tožbe. Zato tožnik ni mogel navesti oziroma predložiti dokazov, ki bi dokazovali drugačno dejansko stanje. Meni, da je sodišče že opravilo predhoden preizkus tožbe. S tem je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), tožniku pa je bila tudi kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb tožene stranke glede razlage drugega in tretjega odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr). Iz ugotovitvenega sklepa delodajalca z dne 27. 2. 2012 izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo, zato z ugotovitvenim sklepom tožena stranka ni odločala po tretjem odstavku 204. člena ZDR, saj ni odločila o pravici, obveznosti ali dolžnosti iz delovnega razmerja. Ker je ZObr specialni zakon (tožnik uporablja termin: področni), ki ne ureja postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je lahko tožnik upošteval le določbe ZDR. ZObr ne določa postopka ugovora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je v predmetnem postopku delavec kot tožnik pravilno upošteval splošni predpis, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je bil od 27. 2. 2012 dalje na prestajanju zaporne kazni, kar dokazuje s potrdilom UIKS. Ker je tožena stranka izdala ugotovitveni sklep šele 27. 3. 2012, in ga vročala na naslov stalnega bivališča, kjer tožnik dejansko ni več prebival, tožnik do 25. 9. 2012 ni vedel, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Opozarja, da je pred izdajo ugotovitvenega sklepa, ko je še imel sklenjeno delovno razmerje, v postopku tako imenovanega sporazumnega sklepanja nove pogodbe o zaposlitvi, podal več ugovorov na sedežu tožene stranke in tudi dva dopisa, s katerim je delodajalca pozval k odpravi kršitev, ki velja v primeru ponudbe novega delovnega mesta za invalidne osebe. Tožnik ni hotel podpisati nove pogodbe za civilni sektor, saj meni, da tožena stranka ni izvajala nove pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 v zvezi z 99. členom ZDR.

Tožnikov pooblaščenec dodatno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje meritorno presoditi o tožbenem zahtevku, saj bi lahko sklep o zavrženju tožbe izdalo v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Ker je sodišče izdalo sklep po opravljeni glavni obravnavi, je bilo tožniku onemogočeno sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja ter pravica do pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj bi bili razlogi v sklepu nejasni oziroma v nasprotju sami s seboj. Sodišče prve stopnje je sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi, zato sklep nima pomanjkljivosti in ga je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik utemeljuje kot nasprotje med razlogi sodbe o listinah in vsebino teh listin. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino izpodbijanega ugotovitvenega sklepa z dne 27. 3. 2012, zato nasprotje ni podano.

Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, s spremembami in dopolnitvami; ZObr) v drugem odstavku 100.a člena (uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja) določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oziroma pooblaščeni osebi. Če skladno z določbo osmega odstavka 100.a člena ZObr delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti ugotovitvenega sklepa tožene stranke št. … z dne 27. 3. 2012, s katerim je tožniku odpovedalo delovno razmerje iz razlogov po 1. alineji tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, in naslednji; ZDR), v povezavi s šestim odstavkom 88. člena ZObr. V pravnem pouku je tožena stranka navedla, da lahko tožnik zoper ta sklep vloži ugovor v roku 15 dni od prejema, na Generalštab Slovenske vojske. Tožnik ni tako postopal, temveč je uveljavljal neposredno sodno varstvo s tem, ko je dne 25. 9. 2012 vložil tožbo pred delovnim sodiščem.

Predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo. Ta procesna predpostavka izhaja iz določbe tretjega odstavka 100.a člena ZObr. Takšen postopek predhodnega varstva pri delodajalcu pa je z ozirom na prvi odstavek 88. člena ZObr predviden tudi v 24., 25. oz. 39. členu Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZJU), ki predhodni postopek pri delodajalcu določa kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Ker tožnik zoper ugotovitveni sklep z dne 27. 3. 2012 ugovora ni vložil, niso bili podani pogoji za meritorno odločanje o zakonitosti odločbe tožene stranke. Tožnik se glede na navedeno neutemeljeno sklicuje na ureditev v ZDR ter zagovarja stališče, da je možno neposredno sodno varstvo. ZObr je specialni predpis, ki lahko drugače kot ZDR uredi vprašanje predhodnega postopka pri delodajalcu. Ker je bil tožnik v sklepu ustrezno poučen o uveljavljanju pravic, pritožbene navedbe, da je treba upoštevati, da mu je delovno razmerje prenehalo in ni šlo več za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja, niso utemeljene.

Načeloma se je sicer mogoče strinjati s pritožbo, da bi lahko sodišče izdalo sklep o zavrženju tožbe, ne da bi razpisalo glavno obravnavo. Vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Le v kolikor bi tožnik v pritožbi navajal, da je vložil ugovor, sodišče prve stopnje ne bi smelo tožbe zavreči. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bilo s postopanjem sodišča kršena tožnikova pravica do pritožbe. Tožnikov pooblaščenec neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo meritorno odločati, ker tožbe ni zavrglo že v postopku predhodnega preizkusa. Sodišče prve stopnje lahko kadarkoli do konca postopka izda sklep o zavrženju tožbe, če ugotovi, da niso podani pogoji za sodno varstvo.

Na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v času, ko mu je bil ugotovitveni sklep vročan na domačem naslovu, na prestajanju zaporne kazni. Bistveno je, da je bil tožnik najkasneje dne 25. 9. 2012 seznanjen z vsebino sklepa, saj je takrat vložil tožbo, v kateri tudi citira sklep oziroma navaja, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Torej se je najkasneje ob vložitvi tožbe seznanil s sklepom, ter bi moral v roku 15 dni od seznanitve najprej uveljavljati varstvo pravic pri toženi stranki in zatem, v kolikor ne bi bil zadovoljen z odločitvijo pritožbenega organa pri toženi stranki, tudi uveljavljati sodno varstvo. Zato ni bistveno, da mu tožena stranka ni vročala pisanja na naslov, kjer prestaja zaporno kazen, temveč je pomembno dejstvo, da tudi v 15 dneh potem, ko se je seznanil s sklepom, ni uveljavljal predhodnega varstva pravic pri toženi stranki.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo zavrglo, v skladu z določbo prvega odstavka 274. člena ZPP, ker tožba ni dopustna. Na odločitev ne vplivajo pritožbene navedbe, da je tožnik pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi na toženo stranko naslovil več vlog oziroma ugovorov, ko je šlo za ponudbo novega delovnega mesta za invalidno osebo, saj se sodišče ni spuščalo v vsebinsko presojanje zadeve, ker tožnik ni predhodno uveljavljal varstva pravic po 100.a členu ZObr.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.