Jedro

Če je bil postopek v gospodarskem sporu začet pred uveljavitvijo valorizacijskega zakona (ta je začel veljati dne 5.12.1992), je revizija dovoljena že v zadevah, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, katere vrednost presega 45.000,00 SIT, in ne šele v zadevah, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, katere vrednost presega 450.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo revizijo tožeče stranke (kot nedovoljeno).

Proti navedenemu sklepu se je zaradi "napačne" uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da naslovno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

V času (dne 19.4.1994), ko je tožeča stranka vložila revizijo, je že veljal Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, na podlagi katerega je (v zvezi s 1. odstavkom 497. člena Zakona o pravdnem postopku) revizija dovoljena samo v sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki presega znesek 450.000,00 SIT (ta zakon, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 55/92, se je namreč uporabljal od dne 5.12.1992 dalje). Tako v konkretnem primeru vrednost spornega predmeta, ki je na naroku z dne 9.9.1992 bila ugotovljena v višini 100.000,00 SIT, res ni presegala mejnega zneska za revizijo (to je zneska 450.000,00 SIT).

Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati določbo 3. odstavka 10. člena (in ne 11. člena, kot je to v pritožbi zmotno zapisala tožeča stranka) prej omenjenega zakona, po kateri se o reviziji zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje odloči po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale do uveljavitve valorizacijskega zakona. Ker je postopek v konkretni zadevi bil (dne 21.8.1992) začet pred uveljavitvijo valorizacijskega zakona, se o reviziji odloči na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ št. 4/77-20/90) oziroma na podlagi določbe 6. člena Zakona o spremembah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ št. 20/90), ki se je uporabljala od dne 21.4.1990 dalje in po kateri je bila revizija dovoljena samo v sporih, v katerih se je tožbeni zahtevek nanašal na denarno terjatev, ki je presegala znesek 45.000,00 SIT.

Tako se pokaže, da je tožeča stranka kljub naknadni spremembi procesnih predpisov ohranila pravico do revizije, ki jo je imela ob vložitvi tožbe. To pravico si je namreč tožeča stranka zagotovila s tem, ko je bilo ugotovljeno, da vrednost spornega predmeta znaša več kot 45.000,00 SIT (to je 100.000,00 SIT). Smisel 3. odstavka 10. člena valorizacijskega zakona je tako v tem, da stranka v gospodarskem sporu (v konkretnem primeru tožeča stranka) zaradi naknadne spremembe procesnih predpisov ne more izgubiti pravice do revizije, ki jo je imela ob začetku postopka. Čeprav se prvostopni in pritožbeni postopek opravita po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale od uveljavitve valorizacijskega zakona dalje, pa se revizijski postopek vseeno opravi po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale do uveljavitve valorizacijskega zakona (primerjaj 1. in 3. odstavek 10. člena slednjega).

Glede na navedeno je drugostopno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, sklep o zavrženju revizije razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 380. člena ZPP).