Jedro

Pravica (tožnika kot notranjega revizorja) do prostega dostopa do podatkov ni bila absolutna, ampak je od revizorjev terjala določeno previdnost, s čimer so bili revizorji seznanjeni. Tožnik je z vpogledom v informacije, ki niso bile v povezavi z njegovim delom, ravnal v nasprotju interesov kot ga določa Pravilnik o obvladovanju nasprotja interesov, njegovo ravnanje pa je pravilno opredeljeno kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je imel tožnik dostop do vseh podatkov v aplikaciji ga namreč ne odvezuje obveznosti, da vpogleda le v gradiva, ki so v zvezi z odrejenimi nalogami notranje revizije.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15.12.2023 nezakonita in se razveljavi; (2) da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 6.3.2024, ampak še traja; (3) da je toženka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi številka ... z dne 31.5.2021, ga pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od 6.3.2024 (prenehanja delovnega razmerja) dalje priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu izplačati bruto plačo od 6.3.2024 pa do ponovnega nastopa dela, v mesečnem bruto znesku v višini 3.550,00EUR in mu po poplačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače, to je od 12.dne v tekočem mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in nedenarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku osmih dni pod izvršbo ter (4) mu za čas od 6.12.2023 dalje pa do 6.3.2024 izplačati razliko med prejetim nadomestilom plače v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom prepovedi opravljanja dela, in sicer v znesku 1.675,00 EUR mesečno ter mu po poplačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti pa do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila kršena tožnikova pravica do naravnega sodnika. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj naj bi bila predodelitev zadeve zakonita, zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Obstaja sum, da je sodišče prve stopnje že vnaprej določilo izid (rezultat) postopka in nato celoten postopek prikrojilo tako, da ustreza temu vnaprej določenemu rezultatu. Tožnik je v svojih revizijah opozarjal na slabo upravljanje s tveganji na področja nabav IT opreme, celo na sume zlorab, pri čemer so bila ta tveganja aktualna tudi še v letu 2023. Izpodbijane izredne odpovedi ni mogoče obravnavati povsem ločeno in brez vsakršnega širšega konteksta, še posebej upoštevaje tožnikovo pravico do svobode izražanja in vzpostavljen sistem zaščite prijaviteljev po Zakonu o zaščiti prijaviteljev (ZZPri). Toženka bi morala dokazati, da odpoved ni v vzročni zvezi z njegovimi opozarjanji in javnim razkritjem. Ne strinja se z zaključkom, da ga pri toženki niso imeli "na piki". Sodišče prve stopnje je izpovedi prič A.A., B.B., C.C. in D.D. ocenilo le parcialno, saj jih ni upoštevalo v delih, ki pritrjujejo tožniku. Očitani vpogledi v gradiva za seje uprave so bili opravljeni izključno v okviru in za potrebe opravljanja njegovih del in nalog višjega notranjega revizorja. Delo notranjega revizorja ni omejeno zgolj na izvajanje konkretnih, vnaprej dodeljenih revizijskih nalog, temveč vključuje tudi širše aktivnosti, kot so tekoče spremljanje poslovanja, proaktivno ocenjevanje operativnih tveganj, svetovanje in priprava predlogov za letni načrt revizij. Tudi očitek, da je tožnik vpogledoval v gradiva v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju (v prvem in četrtem sklopu očitkov) izključno v lastnem interesu, je neutemeljen, glede na to, da je tožnik na podlagi zbranih informacij v daljšem časovnem obdobju, tudi iz drugih virov in na podlagi različnih razgovorov, dejansko pripravil in obrazložil predlog za revidiranje področja sodelovanja delavcev pri upravljanju. S tem je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo bistvo notranje revizije po Zakonu o zavarovalništvu (ZZavar-1) in mednarodnih standardih. Sodba se ne opredeli do skladnih izpovedi prič E.E., F.F. in G.G., da delo notranjih revizorjev ni obsegalo zgolj izvajanja konkretnih notranje revizijskih pregledov in zgolj s področij, ki so jim bila neformalno dodeljena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenih tožnikovih pojasnil in listinskih dokazov, ki so neposredno izkazovali delovni namen vpogledov. Dejanski zaključek, da naj tožnik ne bi smel primerjati kadrovske usposobljenosti ključnih zaposlenih, je zmoten, prav tako, da bi moral za podatke zaprositi po drugih poteh. Tožnik zato vztraja, da je šlo pri izredni odpovedi predvsem za discipliniranje njega ter za poskus, da bi se utišalo tudi vse ostale interne revizorje (t.i. chilling effect). Iz nobenega internega akta ne izhaja, da dostopi v sporno aplikacijo niso dovoljeni za namene tekoče spremljave področij tveganj, za katera so interni revizorji zadolženi (npr. operativnih tveganj na področju IT kot v primeru tožnika), ali za namene planiranja prihodnjih revizij. Prav tako pa tudi ne, da morajo najprej do podatkov priti po drugih poteh in šele nato vpogledati v aplikacijo. Zato je logičen tudi argument, da bi toženka lahko aplikacijo zasnovala tako, da bi bilo možno dostop tudi omejiti po "področjih", ali pa, da bi moral vsak vpogled odobriti vodja SNR ipd., pa je očitno ni. S tem bi zagotovila ustrezne varovalke in odpravila vse dvome v upravičenost vpogledov, vendar tega ni storila. Ne strinja se z zaključkom, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, da je bila tožnikova strokovna presoja o potrebnosti informacij enaka zlorabi pooblastil. Prav tako ni mogoče zaključiti, da je toženka dokazala, da se je tožnik zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga hotel storiti, sploh pa ne z dokaznim standardom, ki jo na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR0 v tem postopku zavezuje, to je z gotovostjo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca revizijske stroke ter z zaslišanjem prič H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M.. Predlagal je tudi dokazovanje z izvedencem interno revizijske stroke. Z zavrnitvijo zgoraj navedenih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje tožniku onemogočilo dokazovanje glede spornih pravno relevantnih dejstev, zato gre za kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave in bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Pravica do zakonitega (naravnega) sodnika, ki naj bi bila tožniku kršena, je opredeljena v drugem odstavku 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/01-I in nadalj.) , ki določa, da lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.

7.Glede na pritožbene navedbe o nepravilnosti pri dodelitvi zadeve okrožnemu sodniku N.N., ki je na novo nastopil sodniško funkcijo, je sodnica poročevalka z dopisom Pdp 420/2025 z dne 25. 11. 2025 spis vrnila sodišču prve stopnje z zahtevo, da predsednica sodišča prve stopnje poda pojasnila k pritožbenim navedbam pod točko I pritožbe in spremljajočo dokumentacijo. Iz odgovora predsednice sodišča prve stopnje opr. št. Su 409/2025-2/78 z dne 28.11.2025 izhaja, da se novim sodnikom vedno dodeli v reševanje spise drugih sodnikov, pri čemer se deli spise, v katerih obravnava še ni bila razpisana. Po odredbi predsednice sodišča prve stopnje Su 6/2024-21 z dne 12. 6. 2024 (v sodnem spisu pod list. št. 47) je bilo novima okrožnima sodnikoma dodeljenih vsakemu 100 zadev, po ključu, navedenem v odredbi in po abecednem vrstnem redu priimkov sodnikov, najprej sodnik N.N., nato sodnica O.O.. Konkretna zadeva je bila sodniku N.N. predodeljena od sodnice P.P.. V skladu s tretjo alinejo 1. točke odredbe (spori o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja - prioritetne zadeve) sta bili po ključu zadnjih pripadlih zadev od sodnice P.P. sodniku N.N. predodeljena dva spisa. Iz odgovora predsednice sodišča prve stopnje še izhaja, da je bila delitev opravljena po abecedi novih sodnikov in upoštevaje naključnost delitve, kar izhaja iz odredbe (določeno število zadev, sodniki po abecedi, ključ za delitev) in da je bil spis tako dodeljen naravnemu sodniku. V zadevi je 8. 12. 2025 podal poročilo tudi okrožni sodnik N.N..

8.Glede na pojasnilo predsednice sodišča prve stopnje ter upoštevaje ključ predodelitve zadev iz odredbe Su 6/2024-21 z dne 12. 6. 2024 pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka zaradi kršitve pravice do naravnega sodnika. Spis je bil na podlagi navedene odredbe pravilno dodeljen okrožnemu sodniku N.N., ki je nastopil sodniško funkcijo. Spisi so bili novima sodnikoma (poleg sodniku N.N. tudi okrožni sodnici O.O.) dodeljeni na podlagi jasnega in objektivnega ključa delitve, v skladu s Sodnim redom, zaradi zagotovitve enakomerne obremenitve sodnikov z nerešenimi zadevami, kar posledično tudi pomeni, da je vsem strankam zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/01-I in nadalj.) in pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS.

9.Ker je sodišče prve stopnje dopis št. Su 409/2025-2 z dne 28. 11. 2025 in poročilo sodnika N.N. I Pd 43/2024 (Pdp 420/2025) z dne 8. 12. 2025 vročilo tudi strankam, je pritožbeno sodišče opredelitev tožnika do obeh listin (ki jih je označil kot dopolnitev pritožbe) presojalo kot odgovor na podana pojasnila sodišča prve stopnje.

10.Tožnik je bil zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.5.2023 na delovnem mestu ... višji notranji revizor. Toženka mu je 15.12.2023 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvegaodstavka 110.člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št.21/2013 in nadalj.), torej ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi mu je očitala, da je večkrat vpogledal v štiri različna gradiva, namenjena upravi, in sicer (1) gradivo, ki se je nanašalo na ocenjevanje usposobljenosti in primernosti članov nadzornega sveta (predstavniki zaposlenih) ter je vsebovalo podatke o tožniku in dveh drugih članih; (2) imenovanje izvršne direktorice področja zaledna podpora poslovanja in pomočnika, pri čemer je gradivo obsegalo ocene kandidatov z zelo obsežnimi osebnimi podatki (izobrazba, delovna zgodovina, kazenske evidence, finančni podatki, načrti dela); (3) oceno usposobljenosti in primernosti kandidatke R.R. za nosilko ključne funkcije aktuariat premoženjskih zavarovanj ter za njeno imenovanje na to funkcijo in je obsegalo različne osebne in občutljive podatke kandidatke ter (4) gradivo, ki se je nanašalo na tožnika, na njegov vpis v sodni sodni register kot člana nadzornega sveta, pri čemer je gradivo vsebovalo dokumentacijo glede pravnih postopkov in odločitev uprave ter že pripravljen predlog odvetnika za pritožbo zoper sklep registrskega sodišča in poročilo za Agencijo za zavarovalni nadzor (AZN).

11.Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca revizijske stroke, saj je štelo, da so o nalogah in vsebini revizije izpovedale priče, ki so same opravljale naloge revizije in tudi vodile revizijsko službo. Presoja, ali je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, pa je na sodišču, potem ko razčisti dejansko stanje o nalogah in vsebini revizije. Pravilno tudi ni sledilo predlogu za imenovanja izvedenca za notranjo revizijo, oziroma postavitev izvedenca še v zvezi s tem, ali tožnik ni smel vpogledovati v vsa gradiva. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog pravilno ocenilo kot neprimeren, ker je bil dokazni predlog podan pavšalno in brez zadostne konkretizacije, kateri strokovni vidiki naj bi bili predmet izvedenskega mnenja ter kakšna naj bi bila njegova relevantnost za presojo konkretnega pravnega vprašanja. Zato tudi niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da naj bi šlo pri notranji reviziji za povsem samostojno strokovno področje, glede katerega sodišče nima znanja. Tudi v tem delu velja zgornje stališče, da je sodišče prve stopnje lahko sprejelo pravilno materialnopravno oceno o utemeljenosti očitanih kršitev, ne da bi za to potrebovalo mnenje izvedenca.

Pravilno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog z zaslišanjem prič H.H., J.J. in K.K., saj dejstva z zvezi z domnevnim slabim upravljanjem tveganj v obdobju od leta 2023 do 2025 za ta spor tudi po stališču pritožbenega sodišča niso pomembna. Pritožba v zvezi z neizvedbo teh dokazov neutemeljeno navaja, da so okoliščine v zvezi z delom tožnika na preteklih revizijah dveh projektov, povezanih z zunanjim dobaviteljem d. (za kar je predlagal zaslišanje prič H.H., I.I., J.J. in K.K.) sporne, ker je toženka trdila, da nepravilnosti ni bilo, s čimer naj bi prikazovala, kot da tožnik zanjo ni bil "problematičen", oziroma da naj bi šlo le za njegovo mnenje. Pritožba neutemeljeno sklepa, da gre za eno izmed okoliščin, ki bi skupaj z ostalimi kazala na to, da je toženka zlorabila institut izredne odpovedi. Gre za povsem nekonkretizirano navedbo, ki ne pojasni, kako naj bi zaslišanje teh prič vplivalo na drugačno presojo sodišča prve stopnje. Ni mogoč logičen zaključek, da bi izpovedi prič dokazovale domnevno zlorabo instituta izredne odpovedi, pri tem pa tožnik niti ne specificira, katera ostala dejstva naj bi v povezavi z zaslišanjem teh prič dokazovala, da naj bi bila odpoved posledica tožnikovega opozarjanja na domnevne nepravilnosti.

Prav tako ni bilo potrebno zaslišanje prič L.L. in M.M., saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da njuno zaslišanje ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listin in izpovedi zaslišanih prič. V zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, s katerima naj bi tožnik dokazoval izvajanje svetovalnih nalog na področju upravljanja podatkov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik zadolžen za izvajanje revizij, ki so bile povezane s področjem informacijske tehnologije in za ostale naloge, kot so spremljanje aktivnosti s posameznih področij toženke. Pri tem je veljalo, da so posamezni revizorji zadolženi za spremljanje tistih področij, na katerih običajno izvajajo revizijske naloge. Za tožnika je bilo to področje informacijske tehnologije in informacijskih sistemov. Na podlagi izpovedi priče C.C. je pravilno ugotovilo, da tožnik v zvezi s tekočo spremljavo v evidenci porabe časa praktično nima nobenih navedb, da bi v ta namen porabil čas. Bistvena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil nikoli del revizij na korporativnem področju, na področju revizij korporativnega upravljanja, prav tako ni bil zadolžen, da spremlja vso nastajajočo dokumentacijo na področju operativnih tveganj, tako kadrovskih kot operativno regulatornih, kot tudi da ni bil zadolžen za ugotavljanje tveganj gradnikov centralizirane informacijske strukture. Tožnik torej po eni strani ni bil zadolžen za opravljanje notranje revizijskih nalog, glede katerih je predlagal zaslišanje prič, po drugi pa niti ni dejansko delal na tem področju, kar potrjujejo evidence porabe časa, zato zaslišanje teh prič ni bilo potrebno oziroma ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je ne bi bilo mogoče preizkusiti (npr. glede neizvedbe predlaganih dokazov, ki ne bi mogli prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja, glede že zgoraj uveljavljane nepravilne predodelitve zadeve novemu sodniku, ker toženka ni ukrepala zaradi domnevnega razkritja občutljivih osebnih podatkov in ni obvestila pooblaščene osebe za varstvo osebnih podatkov po ZVOP-2 ali osebe, katerih podatki naj bi bili domnevno neupravičeno vpogledani in glede potrdila Komisije za preprečevanje korupcije, da tožnik izpolnjuje pogoje za zaščito po Zakonu o zaščiti prijaviteljev - ZZPri; Ur. l. RS, št. 16/23). Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, ter jo je mogoče preizkusiti. Glede na navedeno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je posledično kršena tožnikova pravica do izjave in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, povsem neutemeljena pa je pritožbena navedba, da obstaja sum, da je sodišče že vnaprej določilo izid (rezultat) postopka in nato celoten postopek prikrojilo tako, da ustreza temu vnaprej določenemu rezultatu.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče nekatere trditve tožnika povsem spregledalo (npr. glede odtekanj informacij, glede dejstva, da je bila samo tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, čeprav je sicer toženka večkrat poudarila, da je bil postopek izredne odpovedi uveden proti večim revizorjem) in da se tudi ni opredelilo do neskladnih in neprepričljivih izpovedi prič toženke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo sprejema sodišče druge stopnje, je vestna in skrbna ter analitično sintetična in torej skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje izpovedi prič A.A., B.B., C.C. in D.D. ocenilo le parcialno, oziroma da jih ni upoštevalo v delih, ki pritrjujejo tožniku. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov namreč pravilno zaključilo, da pravica (tožnika kot notranjega revizorja) do prostega dostopa do podatkov ni bila absolutna, ampak je od revizorjev terjala določeno previdnost, s čimer so bili revizorji seznanjeni. Upoštevalo je opozorila z dne 21. 4. 2023, predlog za preklic z dne 12. 6. 2023 in odgovor z dne 27. 6. 2023 ter izpovedi prič C.C., D.D., F.F. ter G.G., da je bil tožnik skupaj s sodelavci v Službi notranje revizije (SNR) že v aprilu 2023 opozorjen zaradi istovrstne kršitve, kot se mu očita v izpodbijani odpovedi. Kadrovska služba je revizorje pisno opozorila, da je bilo na podlagi kontrole dostopov delavcev do vsebin v aplikaciji S. in T. ugotovljeno večje število vpogledov, ki niso imeli podlage v delovnih nalogah. Pozvani so bili, da se v prihodnje striktno držijo točno določenih pravil, aktov delodajalca in svoje delo opravljajo skrbno ter odgovorno, saj se bo v primeru novih kršitev, te obravnavalo strožje. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič pravilno povzelo ter na podlagi njihovih izpovedi ugotovilo, da je bil namen opozoril, da se revizorje ponovno poduči, da tovrstni vpogledi niso dovoljeni in da jih ne sme vsak samovoljno po neki nekritični presoji izvajati, sploh če niso v povezavi z delom.

Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do skladnih izpovedi prič E.E., F.F. in G.G., da delo notranjih revizorjev ni obsegalo zgolj izvajanja konkretnih notranje revizijskih pregledov in zgolj s področij, ki so jim bila neformalno dodeljena in da ni upoštevalo nobenih tožnikovih pojasnil in listinskih dokazov, ki so neposredno izkazovali delovni namen vpogledov. Kot je bilo že zgoraj navedeno, so bili posamezni revizorji zadolženi za spremljanje tistih področij, na katerih običajno izvajajo revizijske naloge; za tožnika je bilo to področje informacijske tehnologije in informacijskih sistemov, zato sodišče prve stopnje vpogledov, ki niso bili v povezavi z revizijami, ni moglo šteti za upravičene. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da delo notranjega revizorja ni omejeno zgolj na izvajanje konkretnih, vnaprej dodeljenih revizijskih nalog, temveč vključuje tudi širše aktivnosti, kot so tekoča spremljava poslovanja, proaktivno ocenjevanje operativnih tveganj, svetovanje in priprava predlogov za letni načrt revizij, oziroma da je sodišče prve stopnje vlogo višjega notranjega revizorja pri toženki zreduciralo zgolj na vlogo pasivnega izvrševalca vnaprej določenih nalog in s tem v celoti spregledalo bistvo notranje revizije po Zakonu o zavarovalništvu (ZZavar-1; Ur. l. RS, št. 93/2015 in nadalj.) in mednarodnih standardih. Glede na vse navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik vpogledoval v gradiva v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju (v prvem in četrtem sklopu očitkov) izključno v lastnem interesu, ter da ne bi smel primerjati kadrovske usposobljenosti zaposlenih, oziroma bi moral za podatke zaprositi po drugih poteh. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih pojasnil in listinskih dokazov, ki so neposredno izkazovali delovni namen vpogledov.

Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovi vpogledi v gradiva uprave toženke niso bilo povezani z opravljanjem delovnih nalog na področju notranje revizije, pritožba neutemeljeno obširno povezuje podano odpoved z domnevnim povračilnim ukrepom toženke zaradi tožnikovega opozarjanja na nepravilnosti v preteklosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so se revizijski postopki, na katere se sklicuje tožnik, v večini dogajali v letu 2015, tj. več let pred postopkom odpovedi. Sodišče prve stopnje se je podrobno opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da so ga imeli pri toženki "na piki" s tem, da je verjelo skladnim izpovedim prič C.C., A.A., D.D. in U.U., ki so vsi skladno zavrnili tovrstne tožnikove navedbe. Pri tem je tudi upoštevalo, da je revizijska poročila podpisala C.C., in da je ona kot vodja SNR bila tista, ki je prevzela tveganje v zvezi s temi poročili, v katerih so bile ugotovljene nepravilnosti oziroma slabo upravljanje tveganj. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da so bila tveganja aktualna tudi še v letu 2023, in da je bil tožnik julija 2023 s strani sveta delavcev izvoljen v nadzorni svet, zaradi česar je bila toženka zainteresirana, da se njegovo članstvo v nadzornem svetu prepreči. Posledično tožnik tudi neutemeljeno navaja, da je za dokazovanje svojih trditev, da je interno opozarjal na slabo upravljanje s tveganji, zaradi česar ga je imela toženka "na piki", predlagal pridobitev listin (izvleček Poročila o notranjerevizijskem pregledu napredovanja programa "V.", izvleček Osnutka o notranjerevizijskem pregledu napredovanja programa Z.", poročilo izvajalca a. o pregledu projekta V. iz leta 2015, presojo b. iz leta 2023 in notranjo revizijo informacijskega sistema Z. iz leta 2023).

Toženka je torej zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 84. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja svoj položaj prijavitelja oziroma potrdilo o upravičenosti do zaščite po drugem odstavku 20. člena ZZPri, ter na tej podlagi trdi, da bi morala toženka na podlagi obrnjenega dokaznega bremena iz petega odstavka 22. člena ZZPri dokazati, da odpoved ni v nikakršni vzročni zvezi s tožnikovimi opozarjanji in javnim razkritjem nepravilnosti. Kot je razvidno iz vsega navedenega, je toženka temu trditvenemu bremenu zadostila, saj je dokazano, da odpoved ni v povezavi s tožnikovimi opozarjanji na nepravilnosti, oziroma ne predstavlja povračilnega ukrepa, temveč je posledica dejstva, da je tožnik zlorabil vpoglede, oziroma v dveh primerih ravnal iz svojega osebnega interesa. Pritožbeno sodišče dodaja, da bi že samo vpogled v gradivo, ki se je nanašalo na pritožbo toženke zoper tožnikov vpis v sodni register, zadostoval za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je mogoče to ravnanje opredeliti le kot zasledovanje strogo osebnega interesa v zvezi z registrskim vpisom. Zaradi obrazloženega pritožba tudi zmotno meni, da je hotela toženka s podajo izredne odpovedi utišati tudi vse ostale interne revizorje.

V zvezi z neutemeljeno pritožbeno navedbo, da ni jasno, kako je lahko sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov presodilo, kaj je bil povod za to, da je A.A. v novembru 2023 naročil revizijsko sled, oziroma da naj bi bila sodba v tem delu protispisna, je bistveno, da je toženka pojasnila razloge za to, zakaj je preverjala revizijsko sled. Dejstvo, da je bilo v okviru tega preverjanja ugotovljeno, da je tožnik štirikrat neupravičeno vpogledal v gradiva za sejo uprave toženke, v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi. Pri tem ni bistvena pritožbena navedba, da iz nobene listine v spisu ne izhaja, da bi tožnik vpogledal v vsebino še neveljavnega sklepa uprave, saj mu toženka tega ni očitala.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik z vpogledom v informacije, ki niso bile v povezavi z njegovim delom, ravnal v nasprotju interesov kot ga določa Pravilnik o obvladovanju nasprotja interesov, je njegovo ravnanje pravilno opredeljeno kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, pritožba pa tudi neutemeljeno izpodbija zaključek, da je toženka dokazala, da se je tožnik zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga hoteli storiti, oziroma da je ravnal naklepoma ali iz hude malomarnosti. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno izpostavlja, da iz nobenega internega akta niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da dostopi v sporno aplikacijo niso dovoljeni za namene tekoče spremljave področij tveganj, za katera so interni revizorji zadolženi (npr. operativnih tveganj na področju IT kot v primeru tožnika), ali za namene planiranja prihodnjih revizij, niti da morajo najprej do podatkov priti po drugih poteh in šele nato vpogledati v aplikacijo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnik kril pogodbene določbe iz pogodbe o zaposlitvi, s svojim ravnanjem pa je kršil še določila splošnega akta Politike notranjega revidiranja v c. d. d., in sicer predvsem 16. člen (prej 15. člen), 21. člen (prej 20. člen) ter 25. člen (prej 24. člen), torej členov, ki se nanašajo na nepristransko delo revizorjev in izogibanje nasprotju interesov ter nalagajo notranjim revizorjem odgovornost za izvedbo nalog v točno določenih okvirih (s strani direktorja s SNR). Ugotovilo je, da je tožnika zavezoval tudi Kodeks poklicne etike notranjega revizorja, ki opredeljuje temeljna načela revizorskega dela, ki med drugim notranjim revizorjem zapoveduje strokovno, odgovorno ter nepristransko delo (4. točka), pri čemer je uporaba zaupnih podatkov za osebno korist ali drug namen prepovedana. Nadalje je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje kršil tudi določila Pravilnika o varovanju informacij, na podlagi katerega poslovna skrivnost vključuje vsa gradiva sej uprave, ocene usposobljenosti in primernosti ključnih oseb ter osebne podatke (15. člen), zaposleni pa imajo dostop le do informacij, ki jih potrebujejo za delo (9. člen), in nepooblaščen vpogled pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (26. člen). Ker so določena gradiva vsebovala osebne podatke (npr. 2. in 3. gradivo iz kadrovskega področja), je tožnik pri tem kršil tudi Pravilnik o varstvu osebnih podatkov (2., 3. člen), ter da je z vpogledom v informacije, ki niso bile v povezavi z njegovim delom, šlo za nasprotje interesov kot ga določa Pravilnik o obvladovanju nasprotja interesov. Iz navedenega izhaja zmotno pritožbeno stališče, da bi toženka lahko aplikacijo zasnovala tako, da bi bilo možno dostop tudi omejiti po "področjih", ali pa, da bi moral vsak vpogled odobriti vodja SNR ipd., pa je očitno ni, ter da bi s tem zagotovila ustrezne varovalke in odpravila vse dvome v upravičenost vpogledov, vendar tega ni storila. Dejstvo, da je imel tožnik dostop do vseh podatkov v aplikaciji ga namreč ne odvezuje obveznosti, da vpogleda le v gradiva, ki so v zvezi z odrejenimi nalogami notranje revizije.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnik krije sam stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).