Jedro

Tožnica je bila 23. 7. 2013 obveščena o poštni pošiljki (redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ko je bil opravljen poskus vročitve. V skladu s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 se šteje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena po poteku 8 dni od poskusa vročitve, to je 1. 8. 2013. Rok 30 dni za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavku 200. člena ZDR-1 je pričel teči naslednji dan po vročitvi, in sicer 2. 8. 2013 ter se je iztekel 31. 8. 2013. Tožnica je tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila dne 6. 9. 2013, kar je po poteku 30 dnevnega roka, določenega v 3. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve v višini 49.143,39 EUR (točka I izreka) ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka vročala na podlagi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, zakonita in pravilna. Seznanitev z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in vsebino odpovedi je pravica delavca, vročanje po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1 pa delavcu to pravico jemlje. Tožnica je bila ves čas odpovednega roka in tudi v času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi na svojem delovnem mestu, tožena stranka pa ji ni niti z besedo omenila, da ji teče odpovedni rok, da bi lahko že v času odpovednega roka izkoristila pravico do odsotnosti z dela zaradi iskanja nove zaposlitve. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodja splošno kadrovskega sektorja, na tem delovnem mestu je imela vpogled v personalne mape vseh zaposlenih delavcev tožene stranke. Dokumentacija se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi izroči vodji splošno kadrovskega sektorja, ki jo vloži v personalno mapo. Tožena stranka ji ni vročila odpovedi, da bi jo lahko tožnica vložila v personalno mapo. Tožnica je šele 2. 9. 2013 izvedela, da ji je delovno razmerje prenehalo, ko jo je A.A. dobesedno nagnala iz poslovne stavbe tožene stranke, češ da tam nima več kaj početi, ker ji je delovno razmerje že prenehalo. Namen tožene stranke je bil v tem, da se tožnici prepreči pravočasna vložitev pravnega sredstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka dobro vedela, da pomeni odpoved pogodbe o zaposlitvi v teh okoliščinah zlorabo ZDR-1. Opozarja, da se tako po 87. členu ZDR kot po sedaj veljavnem 88. členu ZDR-1 izpostavlja primarna uporaba vročanja v poslovnih prostorih delodajalca. Vročitev s priporočeno pošiljko s povratnico naj bi delodajalec uporabil le v primeru, če vročitev v prostorih delodajalca ne bi bila mogoča zaradi, na primer, zaradi odsotnosti delavca (tako sklep VDSS opr. št. Pdp 633/2013 in opr. št. Pdp 810/2013). Zato ni mogoče prezreti temeljnega namena določbe, to je, da se delavcu omogoči, da se seznani s samo vsebino vročenega pisma oziroma očitane kršitve. Četrti odstavek 88. člena ZDR-1 posega v ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Iz dikcije četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 izhaja, da se šteje vročitev za opravljeno, ko je pošiljka prevzeta oziroma, če pošiljka ni prevzeta, v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve. V skladu z določbami veljavnega Zakona o poštnih storitvah, v primeru, če priporočene pošiljke s povratnico ni mogoče vročiti na naslovu osebno ali drugi osebi, pooblaščeni za prevzem, pusti vročevalec v hišnem predalčniku ali izpostavljenem predalčniku obvestilo o prispeli pošiljki in navede rok 15 dni, v katerem lahko naslovnik prevzame pošiljko. Če v navedenem roku naslovnik pošiljke ne prevzame, se ta vrne pošiljatelju. Zakon torej ne nalaga delodajalcu oziroma vročevalcu, da mora odpoved poslati še z navadno pošto, ali jo pustiti v poštnem nabiralniku, kar bi delavcu sploh lahko omogočilo seznanitev z odpovedjo in varstvo njegovih pravic. Odpoved bi torej morala biti vročena osebno v prostorih delodajalca. Poudarja, da tudi iz šestega odstavka 88. člena ZDR-1 izhaja, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, v kolikor s tem ni drugače določeno. Smiselno bi bilo torej možno upoštevati določbo 142. in 141. člena ZPP. Ugotovitve sodišča so tudi v nasprotju z ugotovitvijo v sklepu opr. št. Pdp 441/2013 z dne 10. 1. 2014, kjer sodišče ugotavlja, da je bila tožnici dne 9. 10. 2013 opravljena osebna vročitev odgovora na tožbo, priloga kateremu je bila tudi kopija odpovedi.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo prvega odstavka 274. člena ZPP kot prepozno zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2012. Štelo je namreč, da je tožnica tožbo vložila po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1), ki določa, da lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka tožnici pravilno vročala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pisno s priporočeno pošto in povratnico, tožnica pa meni, da taka vročitev v konkretnem primeru ni pravilna, saj bi ji morala tožena stranka odpoved vročati osebno, na delovnem mestu. Zato je tožnica navajala, da ji izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ni bila vročena, posledično pa tožnica sploh ni mogla zamuditi roka za vložitev tožbe.

7. ZDR-1 v prvem odstavku 88. člena določa, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje. V skladu z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča: - praviloma osebno v prostorih delodajalca, - s priporočeno pošiljko s povratnico, - z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu.Po tretjem odstavku 88. člena ZDR-1 je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZDR-1 se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov, delodajalcu pa na naslov sedeža delodajalca, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji oziroma delavec na naslovu iz prejšnjega odstavka ni znan, se v skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR-1 odpoved pogodbe o zaposlitvi v zaprti ovojnici nabije na oglasno mesto, ki je dostopno delavcu, na sedežu delodajalca. Po preteku osmih dni se šteje vročitev za opravljeno. Če delodajalec na naslovu iz prejšnjega odstavka ni znan, se vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje za opravljeno, ko delavec odpoved pogodbe o zaposlitvi vroči s priporočeno pošiljko s povratnico inšpektoratu za delo. Nadalje pa šesti odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom.

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da je vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, v smislu četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, v skladu z zakonom in je pravilna. ZDR-1 v 88. členu ne izključuje takšnega vročanja, niti ga kakorkoli ne pogojuje s tem, da bi lahko delodajalec vročal s priporočeno pošiljko s povratnico šele potem, ko delavcu ne bi mogel vročiti odpovedi na delovnem mestu. Zato je katerikoli od teh dveh načinov vročanja, to je osebno v prostorih delodajalca in/ali s priporočeno pošiljko s povratnico zakonit in pravilen. Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS; št. 42/2002 in s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; ZDR) je v prvem odstavku 87. člena enako kot ZDR-1 določal, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR mora redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu vročiti osebno praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Po tretjem odstavku 87. člena ZDR je redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročal delodajalec delavcu po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec ni imel stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V tem primeru se je odpoved pogodbe o zaposlitvi objavila na oglasnem mestu na sedežu delodajalca.

9. Sodna praksa, ki se je oblikovala na podlagi prej veljavnega ZDR, ni v ničemer izključevala ali pogojevala vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti na naslov delavca, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Ker sedanji drugi odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da se vroča praviloma osebno v prostorih delodajalca (prej veljavni drugi odstavek 87. člena ZDR pa, da mora delodajalec delavcu odpoved vročiti osebno praviloma v prostorih delodajalca), je mogoče ugotoviti, da ZDR-1 še jasneje dovoljuje delodajalcu, da se sam odloči za način osebnega vročanja, torej ali v prostorih delodajalca, ali pa po pošti na naslov delavca, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Zato tudi ni razlogov, da bi sodišče, ob primerjavi prejšnje ureditve, na podlagi sedaj veljavne določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 štelo, da bi morala biti vročitev opravljena v prostorih delodajalca, da bi se štela za zakonito.

10. Pritožba svoje stališče zagovarja s tem, da tožnica sploh ni bila seznanjena s prispelo poštno pošiljko, kar pa ni utemeljeno. Tožena stranka je namreč dokazala, da je bila tožnica obveščena o prispeli pošiljki v smislu določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, saj je predložila izpis Pošte Slovenije, ki prikazuje sledenje pošiljke (B6), in iz katerega izhaja, da je bil naslovnik (tožnica) obveščen o pošiljki dne 23. 7. 2013. Tožnica razen povsem pavšalne navedbe, da o pošiljki ni bila seznanjena, ni predlagala izvedbe ustreznih dokazov, s katerimi bi dokazala, da o prispeli pošiljki dejansko ni bila seznanjena. Celo nasprotno, v prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2013 je navedla, da je verjetno tožena stranka (v vlogi jo tožnica pomotoma označi za tožečo stranko) vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi res izvršila na način, kot ga je opisala v prvi točki svojega odgovora na tožbo. Gre namreč za vročanje poštnih pošiljk v skladu z 41. členom Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/2009 in naslednji; ZPSto-2), pri čemer se v skladu s petim odstavkom 41. člena ZPSto-2 poštna pošiljka vrne pošiljatelju, če naslovnik ali osebe iz drugega odstavka tega člena priporočene in vrednostne poštne pošiljke nočejo sprejeti, kar vročevalec napiše na poštno pošiljko ali vročilnico, ter datum in razlog zavrnitve sprejema. Določba, da mora biti pošiljka priporočena in s povratnico, zagotavlja delavcu, da bo o prispeli poštni pošiljki obveščen, delodajalcu pa, da bo imel o vročitvi ustrezno dokazilo. Tak način vročanja torej v celoti zagotavlja delavcu seznanitev z odločitvijo delodajalca. Ker je bila tožnica o prispeli pošiljki obveščena, so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe, da jo je tožena stranka zavedla, da ne bi pravočasno uveljavljala sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je s takšnim načinom vročanja kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04, 68/06 in 47/13; URS) ter ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. Tožnica namreč meni, da bi zaradi osebnega vročanja morala biti poštna pošiljka vročena v skladu z 142. členom ZPP, torej tako, da bi vročevalec po poteku roka za prevzem pošiljke le to pustil v poštnem nabiralniku. Pritožbeno sodišče meni, da vročanje, kot je določeno v 88. členu ZDR-1, ne krši citiranih določb URS. Vročanje v skladu z ZPP je predvideno za sodni postopek, ki zaradi svojih značilnosti in posebnosti zahteva drugačno ureditev vročanja poštnih pošiljk, kot to velja za ostale poštne pošiljke. V fazi vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, temveč mora biti zagotovljeno, da se delavec z odločitvijo delodajalca seznani. To pa vročanje s priporočeno pošiljko in povratnico v skladu z ZPSto-2 delavcu oziroma naslovniku v celoti zagotavlja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 633/2013 in opr. št. Pdp 810/2013. V navedenih zadevah je šlo za vprašanje, ali je tožena stranka dokazala vročitev odpovedi, ni pa bilo izpostavljeno vprašanje nepravilnosti vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti na naslov delavca. Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v sklepu opr. št. Pd 441/2013-21 z dne 10. 1. 2014 ugotovilo, da je bila tožnici dne 9. 10. 2013 opravljena osebna vročitev odgovora na tožbo, priloga kateremu je bila tudi kopija odpovedi, in da se je šele takrat seznanila z vsebino same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč s citiranim sklepom kot prepoznega zavrglo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje, v njem pa je v kontekstu tega, kdaj se je tožnica najkasneje seznanila z odpovedjo, ugotovilo, da je predlog prepozen. Sodišče prve stopnje torej v citiranem sklepu ni ugotovilo, da bi se tožnica seznanila z odpovedjo šele 9. 10. 2013, temveč da je predlog prepozen, tudi če bi se seznanila najkasneje 9. 10. 2013. 12. Ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).