Jedro

Pri odgovornosti družbenikov na podlagi spregleda pravne osebnosti in odškodninski odgovornosti poslovodje zaradi kršitve obveznosti pri izvrševanju sklepov skupščine gre za med seboj neodvisni obveznosti, ki sta popolnoma različni tako po temelju nastanka kot po svoji vsebini in po subjektih takšnega obligacijskega razmerja.

Če poslovodjeva izvršitev sklepa skupščine ali navodil družbenikov v svojih učinkih predstavlja zlorabo pravne osebe, kot je opredeljena v 6. členu ZGD (v konkretnem primeru je to zmanjšanje premoženja družbe, zaradi katerega družba ne more izpolniti obveznosti do tretjih), gre z vidika družbinih upnikov za ravnanje, ki je neposredna posledica ravnanja družbenikov. Interpretacija, po kateri družbenikom ne bi bilo mogoče pripisati odgovornosti za obveznosti družbe zgolj zato, ker niso izvršili sklepa skupščine (če niso obenem poslovodje družbe), ki so ga sicer sami izglasovali in je neposredno vodil k zmanjšanju premoženja družbe, bi povsem izvotlila temeljni namen instituta spregleda pravne osebnosti, zato nanjo ni mogoče pristati. Sodišči nižjih stopenj sta zato pri presoji obstoja objektivnega elementa zlorabe pravne osebe sprejem sklepov skupščine družbenikov in njihovo izvršitev s strani poslovodje pravilno obravnavali kot vsebinsko in neločljivo celoto. Revizijske navedbe, da sta toženki pričakovali, da bo poslovodja sklepe skupščine izvršil tako, da ne bo prišlo do kršitev določb ZFPPod in posledično kapitalske neustreznosti, ter da poslovodji glede izvršitve sklepov nista dali nobenih obveznih navodil, iz nanizanih razlogov niso pravno relevantne, saj zadevajo le morebitno odškodninsko odgovornost v notranjem razmerju med poslovodjo in družbo in ne družbinih upnikov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženi stranki morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi tožeči stranki revizijske stroške v višini 2.691,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo zoper toženki kot družbenici družbe S., d. o. o., zaradi plačila svojih terjatev, ki jih imata do omenjene družbe, s sklicevanjem na pravila o spregledu pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o zahtevku druge tožnice in toženkama naložilo nerazdelno plačilo 378.341,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2008 dalje do dne plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge tožnice glede višine zamudnih obresti, delno zavrnilo pritožbi toženk in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo 168.677,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2011 dalje (v reviziji izpodbijani del), ter delno ugodilo pritožbama toženk in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede plačila v višini 209.663,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2008 dalje in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 168.677,52 EUR za čas od 16. 5. 2008 do 25. 11. 2011 ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Toženki sta vložili revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katero je bilo o tožbenem zahtevku druge tožnice pravnomočno odločeno. Iz zaključkov sodišča izhaja, da naj bi zmanjšanje kapitala povzročilo tudi zmanjšanje premoženja družbe, s čimer naj bi bil izpolnjen objektivni element za spregled pravne osebnosti po četrti alineji 6. člena prej veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Takšen materialnopravni zaključek je napačen, saj zmanjšanje kapitala ni identično zmanjšanju premoženja družbe. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje mešalo pojma kapitala in premoženja. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno ugotovili, da sta sklepa o razdelitvi dobička povzročila spremembe na pasivni strani bilance stanja, vendar to za zmanjšanje premoženja ni odločilno. Izpodbijana sodba je glede zmanjšanja premoženja zato neobrazložena. Sodba je protispisna, saj iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi že sklepa o razdelitvi dobička zmanjšala premoženje družbe, pač pa je to šele posledica izplačila dobička. Iz izpodbijane sodbe je mogoče sklepati, da je ravnanje poslovodstva instrumentalno sklepom družbenikov oziroma da poslovodstvo ni imelo nikakršnega vpliva pri tem, ali bo z izplačilom dobička prišlo do zmanjšanja premoženja, kar je materialnopravno zmotno. Izvršitev sklepov družbenikov mora biti v dobro družbe in skladna z zahtevami iz takrat veljavnih določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). S sklepoma o razdelitvi dobička toženki poslovodstvu nista dali nobenih konkretnih navodil ali obveznosti, zato jima ni mogoče pripisati posledic za izvršitev teh sklepov, s čimer sta sodišči zmotno uporabili določbo 6. člena ZGD. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zakaj je izplačilo dobička, ki je v pristojnosti poslovodstva, pripisljivo toženkama. Tudi glede sklepa o prodaji poslovnega deleža revidentki zatrjujeta, da sodba nima razlogov o pripisljivosti tega ravnanja toženkama, saj je bilo poslovodstvo pri njegovi izvršitvi vezano na določbe ZFPPod in ni mogoče zaključiti, da pri tem ni imelo nobenega manevrskega prostora. Sklep namreč ne vsebuje obveznosti prodaje določenemu kupcu ali roka za sklenitev pogodbe. Zmanjšanje premoženja zaradi prodaje poslovnega deleža je lahko le realno in ne knjigovodsko. Sporna bi bila torej le prodaja pod tržno vrednostjo. Trditveno in dokazno breme za to dejstvo leži na drugi tožnici. Očitek sodišč nižjih stopenj, da bi morali toženki dokazati svojo trditev o drugačni vrednosti, je zgrešen zaradi napačne porazdelitve dokaznega bremena. Poslovni delež je kapitalski inštrument oziroma dolgoročna finančna naložba. Po pravilih Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) se le-te v poslovnih knjigah vrednotijo po nabavni vrednosti, kar ni enako tržni vrednosti v trenutku prodaje, zato družba s tem ni kršila pravil ZGD o bilancah in SRS. Knjigovodska vrednost ne more biti ustrezno merilo za ugotavljanje zmanjšanja premoženja družbe. Zmotno je stališče, da subjektivnega elementa ni potrebno preverjati, če gre za judikatno terjatev. Toženki sta imeli resne in utemeljene dvome v obstoj terjatve, kar dokazuje že to, da je bil zahtevek druge tožnice med postopkom celo pravnomočno zavrnjen. Toženkama ni mogoče očitati lahkomiselnosti, ker sta šteli, da obveznosti ne bo potrebno plačati, saj sta imeli za to utemeljene razloge, potrjene s strani uradnih organov in strokovnjakov. Ker je bila pravnomočna sodba zaradi obnove postopka razveljavljena, se toženki upravičeno nista zavedali oziroma bili dolžni zavedati, da zaradi sprejetih sklepov terjatve druge tožnice družba ne bo mogla izpolniti. Od toženk ni mogoče pričakovati vedenja, da bo v tretjem sojenju terjatev drugi tožnici prisojena. Sodišče je s tem zmotno uporabilo materialno pravo (6. člen ZGD).

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena drugi tožnici, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ter pravni zaključki sodišč nižjih stopenj so naslednji: - Druga tožnica ima na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru z dne 16. 10. 2007, ki je postala pravnomočna dne 25. 4. 2008, terjatev do družbe S., d. o. o. (pravilno S., d. o. o. - v stečaju), iz naslova neizplačanih plač za obdobje od 20. 11. 1995 do 15. 5. 2008 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in iz naslova prisojenih pravdnih stroškov.

- Toženki sta družbenici družbe S., d. o. o. - v stečaju.

- Toženki sta na skupščinah družbenikov dne 7. 5. 2004 in 13. 12. 2004 izglasovali sklepa o razdelitvi dobička, na podlagi katerih je poslovodstvo družbe toženkama izplačalo dobiček družbe v skupni višini 473.849,32 EUR. Poslovodstvo družbe je drugi toženki dobiček po obeh sklepih skupščine izplačalo v letih od 2004 do 2007, prvi toženki pa šele v letu 2007. - Toženki sta na skupščini družbenikov izglasovali sklep o prodaji poslovnega deleža družbe v družbi S. d. o. o., s katerim sta določili najnižjo ceno za njegovo prodajo. Poslovodstvo je dne 22. 12. 2014 sklenilo pogodbo o prodaji tega poslovnega deleža, in sicer drugi toženki za kupnino v višini 167.563,78 EUR.

- Po zadnji bilanci stanja pred prodajo poslovnega deleža, torej na dan 31. 12. 2003, je bila knjigovodska vrednost tega poslovnega deleža 971.117,00 EUR. Kupnina za poslovni delež je znašala le 18 % njegove knjigovodske vrednosti in ni šlo za prodajo po pravi tržni vrednosti. Kupnina za poslovni delež je bila določena na višino, ki je ustrezala višini obveznosti družbe S., d. o. o., do druge toženke iz naslova izplačila razdeljenega dobička. Obveznost druge toženke plačati kupnino za poslovni delež je bila pobotana z njeno terjatvijo do družbe S., d. o. o., za izplačilo dela dobička po sklepu skupščine z dne 13. 12. 2004. - S prodajo poslovnega deleža je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe v višini 803.553,22 EUR. Prodaja poslovnega deleža po ceni, ki je bila za 82 % nižja od njegove knjigovodske vrednosti, je že v letu 2004 privedla do negativnega lastnega kapitala v družbi, s čimer je bilo ogroženo poplačilo družbinih upnikov. Poslovni delež je predstavljal 91 % vsega premoženja družbe.

- Premoženje družbe je bilo z gornjimi ravnanji, torej izplačili dobička in prodajo poslovnega deleža pod tržno vrednostjo, zmanjšano skupaj za 1.277.402,60 EUR.

- Družba je bila po bilančnih podatkih na dan 31. 12. 2004, 31. 12. 2005, 31. 12. 2006 in 31. 12. 2007 prezadolžena, saj je bila vsota njenih sredstev manjša od vsote njenih obveznosti, s čimer je družba izkazovala negativni lastni kapital. - V času sprejema sklepov skupščine je bila terjatev druge tožnice ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Kasneje je sicer prišlo do obnove postopka in do pravnomočne zavrnitve zahtevka, vendar je nato druga tožnica uspela z revizijo in po razveljavitvi zavrnilne sodbe v ponovljenem postopku s svojim zahtevkom uspela. Toženki bi morali vedeti, da družba zaradi sprejetih sklepov ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti do druge tožnice. Tega bi se morali zavedati že ob prodaji poslovnega deleža, ko je družba padla v položaj prezadolženosti. Dejavnost obeh toženk je ravno finančno svetovanje in finančno posredništvo, ki so jima bili finančni učinki takšnih premikov premoženja nedvomno znani.

6. Tožbene trditve in ugotovljeno dejansko stanje terjajo presojo postavljenega tožbenega zahtevka z uporabo pravil o spregledu pravne osebnosti iz prvega odstavka 6. člena prej veljavnega ZGD,(1) ki se vsebinsko povsem prekrivajo s sedaj veljavno določbo 8. člena ZGD-1. Pravna teorija(2) in sodna praksa(3) sta enotni v stališču, da gre pri tem institutu za izjemo od temeljnega načela, po katerem družbeniki kapitalskih družb ne odgovarjajo za obveznosti družbe in predstavlja pravno podlago za uveljavitev odgovornosti družbenikov za družbine obveznosti. Splošna predpostavka za uveljavitev takšne odgovornosti je zloraba pravne osebe. Gre za ravnanja, s katerimi družbeniki dosegajo svoje interese in koristi ter morajo izpolnjevati objektivne in subjektivne elemente, predpisane v zakonu. V primeru večosebne družbe je odgovornost družbenikov na tej pravni podlagi lahko le solidarna.

7. Določba 6. člena ZGD na področju gospodarskega prava ureja štiri različne primere zlorab pravne osebe, ki so podlaga za uveljavitev odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. V konkretnem primeru trditvena podlaga ustreza dejanskemu stanu zlorabe pravne osebe iz četrte alineje prvega odstavka navedene določbe in zajema ravnanja družbenikov, s katerimi so zase ali za druge osebe pridobili določeno korist in se posledično odražajo v zmanjšanju premoženja družbe (objektivni element zlorabe), pri čemer so družbeniki vedeli oziroma bi morali vedeti, da družba zaradi tega ne bo mogla poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (subjektivni element zlorabe). Takšna ureditev temelji na predpostavki, da je ravnanje družbenikov, ki bi poslabšalo položaj družbinih upnikov, protipravno. Osnovni namen te norme je torej varstvo družbinih upnikov. Literatura omenjeno obliko zlorabe pravne osebe povezuje s primeri, ko je zaradi zmanjšanja premoženja prišlo do t.i. podkapitalizacije družbe(4) oziroma do kapitalske neustreznosti v smislu določb 6. člena in 10. člena v spornem obdobju veljavnega ZFPPod oziroma sedaj veljavnega tretjega odstavka 11. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pri kapitalski neustreznosti gre za finančni položaj družbe, v katerem ta ne razpolaga z zadostnim kapitalom glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, katerim je izpostavljena. Podkapitalizacija sama po sebi sicer še ne vzpostavlja odgovornosti družbenikov po pravilih o spregledu, pač do slednje pride le v primeru, če je zaradi ravnanja družbenikov hkrati ali pred nastankom podkapitalizacije prišlo do zmanjšanja premoženja družbe.

8. Upoštevajoč vsebino revizijskih razlogov, ki na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP začrtujejo meje revizijskega preizkusa, se je moralo revizijsko sodišče pri odločanju opredeliti do očitka o zmotni uporabi materialnega prava pri presoji obstoja objektivnega in subjektivnega elementa zlorabe pravne osebe iz četrte alineje prvega odstavka 6. člena ZGD ter do očitanih kršitev določb postopka.

Glede objektivnega elementa zlorabe:

9. Revidentki pri očitku zmotne uporabe materialnega prava temeljita na stališču, da sta sodišči nižjih stopenj zaradi napačnega razumevanja pojmov kapitala in premoženja družbe že samemu sprejemu sklepov skupščine o razdelitvi dobička in o prodaji poslovnega deleža pripisali pomen zmanjšanja premoženja v smislu določbe 6. člena ZGD. Takšno stališče ni utemeljeno. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je potrebno pri pojmu kapitala ločevati med kapitalom v računovodskem in poslovnofinančnem smislu,(5) pri čemer za presojo zahtevka definicija kapitala kot računovodskega pojma ni odločilna, kar je bilo obrazloženo že v 7. točki te obrazložitve. Tudi sicer razlogi sodišč nižjih stopenj potrjujejo, da sta ustrezno ločili, da so sprejeti sklepi skupščine povzročili spremembe med postavkami na pasivni strani bilance stanja (torej pri opredelitvi kapitala v računovodskem smislu) in da je do zmanjšanja premoženja in s tem do podkapitalizacije družbe dejansko prišlo šele z izvršitvijo spornih sklepov skupščine s strani poslovodstva, torej z izplačilom dobička oziroma s prodajo poslovnega deleža.(6) Revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava pri vprašanju, katero dejanje je neposredno povzročilo zmanjšanje premoženja družbe, torej niso utemeljeni.

10. Toženki nadalje izpodbijata izhodišče sodišč nižjih stopenj, da je sprejem sklepov skupščine s strani družbenikov in njihovo izvršitev s strani poslovodstva z vidika zmanjšanja premoženja družbe v smislu določbe 6. člena ZGD potrebno obravnavati kot vsebinsko celoto, s čimer se smiselno zavzemata za povsem ločeno obravnavanje teh ravnanj. Po stališču revidentk je mogoče odgovornost za posledice izvršitve sklepov skupščine in posledično zmanjšanje premoženja družbe pripisati zgolj poslovodstvu.

11. Za presojo pravilnosti gornjega izhodišča sodišč nižjih stopenj je bistvena primerjava med poslovodjevo odgovornostjo pri izvrševanju sklepov skupščine in odgovornostjo družbenikov po pravilih o spregledu pravne osebnosti ter njunimi pravnimi učinki v razmerju do družbinih upnikov.

12. Po določbi prvega odstavka 449. člena ZGD (zdaj prvi odstavek 515. člena ZGD-1) je poslovodja tisti, ki na lastno odgovornost vodi posle in zastopa družbo. Glede na takšno ureditev poslovodenja v družbi z omejeno odgovornostjo lahko torej le poslovodja sklene ali opravi posle, ki v okviru operativnega delovanja družbe vodijo k zvečanju ali zmanjšanju premoženja družbe. Družbeniki zanje zaradi lastne odgovornosti poslovodje pri vodenju poslov načeloma ne odgovarjajo. Med obveznosti poslovodje spada tudi izvrševanje sklepov skupščine in drugih navodil družbenikov, pri čemer njegova odgovornost ni izključena. Če gre pri njihovem izvrševanju za nezakonitosti, mora družbenike na to opozoriti, navodila pa ne sme izvršiti. Poslovodja mora družbenike tudi dovolj natančno opozoriti, če bi navodilo prineslo škodo družbi ali družbenikom. Če družbeniki kljub opozorilu zahtevajo izvršitev navodila in ne gre za kršitev zakona, ga je poslovodja dolžan izvršiti, vendar ga v tem primeru ne zadane odgovornost za nastalo škodo.(7)

13. Kršitev obveznosti poslovodje pri izvrševanju sklepov skupščine in drugih navodil družbenikov (opustitev ustreznih opozoril družbenikom) ima po korporacijskem pravu za poslovodjo lahko le odškodninskopravne posledice v notranjem razmerju do družbe (z analogno uporabo 258. člena ZGD, sedaj 263. člen ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1), ne pa tudi v razmerju do družbinih upnikov, tj. do tretjih. Poslovodja pri izvrševanju sklepov skupščine namreč deluje kot organ pravne osebe in je zato na podlagi 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za morebitno škodo tretjim osebam (družbinim upnikom), če jim je z izvrševanjem sklepov skupščine škoda sploh nastala, odgovorna pravna oseba in ne poslovodja. Spregled pravne osebnosti po drugi strani predstavlja uveljavitev odgovornosti družbenikov za obveznosti, ki so izvorno še vedno obveznosti družbe do njenih upnikov. Pri odgovornosti družbenikov na podlagi spregleda pravne osebnosti in odškodninski odgovornosti poslovodje zaradi kršitve obveznosti pri izvrševanju sklepov skupščine gre torej za med seboj neodvisni obveznosti, ki sta popolnoma različni tako po temelju nastanka kot po svoji vsebini in po subjektih takšnega obligacijskega razmerja.

14. Zgoraj opredeljena pravna narava obeh obveznosti vpliva tudi na obravnavanje ukrepov poslovodje, ki zaradi izvrševanja sklepov skupščine družbenikov in drugih navodil družbenikov privedejo k zmanjšanju premoženja družbe, v razmerju do družbinih upnikov. Če poslovodjeva izvršitev sklepa skupščine ali navodil družbenikov v svojih učinkih predstavlja zlorabo pravne osebe, kot je opredeljena v 6. členu ZGD (v konkretnem primeru je to zmanjšanje premoženja družbe, zaradi katerega družba ne more izpolniti obveznosti do tretjih), gre z vidika družbinih upnikov za ravnanje, ki je neposredna posledica ravnanja družbenikov. Interpretacija, po kateri družbenikom ne bi bilo mogoče pripisati odgovornosti za obveznosti družbe zgolj zato, ker niso izvršili sklepa skupščine (če niso obenem poslovodje družbe), ki so ga sicer sami izglasovali in je neposredno vodil k zmanjšanju premoženja družbe, bi povsem izvotlila temeljni namen instituta spregleda pravne osebnosti, zato nanjo ni mogoče pristati. Sodišči nižjih stopenj sta zato pri presoji obstoja objektivnega elementa zlorabe pravne osebe sprejem sklepov skupščine družbenikov in njihovo izvršitev s strani poslovodje pravilno obravnavali kot vsebinsko in neločljivo celoto. Revizijske navedbe, da sta toženki pričakovali, da bo poslovodja sklepe skupščine izvršil tako, da ne bo prišlo do kršitev določb ZFPPod in posledično kapitalske neustreznosti, ter da poslovodji glede izvršitve sklepov nista dali nobenih obveznih navodil, iz nanizanih razlogov niso pravno relevantne, saj zadevajo le morebitno odškodninsko odgovornost v notranjem razmerju med poslovodjo in družbo in ne družbinih upnikov. Dodatnega odgovora takšne revizijske trditve zato ne zahtevajo.

15. Očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na porazdelitev dokaznega bremena med pravdni stranki za trditev o zmanjšanju premoženja družbe zaradi prodaje poslovnega deleža pod tržno vrednostjo, prav tako ni utemeljen. Revidentki sta takšen očitek izpeljali iz pojasnila pritožbenega sodišča, da bi morali toženki dokazati drugačno vrednost poslovnega deleža od knjigovodske, ki sta jo sodišči nižjih stopenj sicer upoštevali pri ugotavljanju višine zmanjšanja premoženja družbe. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo (materialno dokazno breme).(8) Sodišči nižjih stopenj sta ves čas postopka povsem pravilno izhajali iz predpostavke, da za omenjeno dejstvo na podlagi 6. člena ZGD materialno dokazno breme leži na strani druge tožnice. Druga tožnica se je pri tem oprla na knjigovodsko vrednost poslovnega deleža, kot je izhajala iz bilance stanja. Bilanca stanja kot sestavni del letnega poročila (56. člen ZGD, sedaj 60. člen ZGD-1) mora izkazovati resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida (57. člen ZGD, sedaj 61. člen ZGD-1). Najmanj enkrat letno je treba preveriti, ali se stanje posameznih aktivnih in pasivnih postavk v poslovnih knjigah ujema z dejanskim stanjem (51. člen ZGD, sedaj 54. člen ZGD-1). Namen računovodskih izkazov je informiranje tretjih s finančnim položajem družbe, zato morajo biti le-ti zanesljivi, razumljivi in primerljivi.(9) S podatki iz bilance stanja je druga tožnica glede na citirane določbe uspela dokazati višino tržne vrednosti poslovnega deleža ob prodaji, s čimer je procesno dokazno breme za dokazovanje drugačne tržne vrednosti prešlo na toženki.(10) Pojasnilo pritožbenega sodišča torej ne pomeni nič drugega kot to, da toženki nista uspeli dokazati svojih trditev, za katere na podlagi 212. člena ZPP sami nosita procesno dokazno breme.

16. Revidentki se na več mestih sklicujeta na kršitvi iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru, ko zaradi pomanjkanja razlogov sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Ta vrsta kršitve ne zajema primerov, ko se sodišče ni v zadostni meri odzvalo na dejanske in pravne trditve strank, saj gre pri tem lahko za kršitev pravice do izjave iz 5. člena ZPP in s tem absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS).(11) Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.(12)

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbeni očitek toženk o mešanju pojmov kapitala in zmanjšanja premoženja družbe(13) in torej ni zagrešilo bistvene kršitve določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sta jo revidentki sicer zmotno opredelili kot kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne drži očitek, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o zmanjšanju premoženja družbe, saj sta ugotovitev omenjenega dejstva obširno obrazložili.(14) Tudi očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj so dejanja poslovodstva „pripisljiva“ toženkama, ne drži (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišči nižjih stopenj sta namreč izhajali iz ugotovitve, da je potrebno sprejete sklepe skupščine in njihovo izvršitev s strani poslovodje upoštevati kot celoto. To posredno priznavata revidentki sami, saj sta v tem delu uveljavljali zmotno uporabo materialnega prava, do česar se je revizijsko sodišče opredelilo že zgoraj. Če izpodbijane sodbe v tem delu ne bi bilo mogoče objektivno preizkusiti, revidentki glede tega vprašanja ne bi mogli obrazloženo grajati zmotne uporabe materialnega prava. Tudi očitek o protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi do zmanjšanja premoženja prišlo že s sprejemom sklepov skupščine, ampak šele z izplačilom dobička, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenskega mnenja korektno povzelo, ugotovitev o zmanjšanju premoženja družbe pa spada v okvir dokazne ocene, ki na revizijski stopnji ni več izpodbojna (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede subjektivnega elementa zlorabe:

18. Revizijska trditev, da sodišči nista ugotavljali subjektivnega elementa zlorabe, ker ima druga tožnica do družbe judikatno terjatev, ne drži. Sodbi obeh sodišč nižjih stopenj imata o tem obširne razloge.(15) Smiselno gre za očitek o zmotni uporabi materialnega prava, zaradi katerega naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ki pa se ob analizi izpodbijanih sodb sodišč nižjih stopenj izkaže za neutemeljenega.

19. Toženki nadalje ponavljata svoje trditve, da jima pri tem, ko sta šteli, da obveznosti ne bo potrebno plačati, ni mogoče očitati lahkomiselnosti, kar utemeljujeta z dejstvom, da je bila sodba, s katero je bila tožnici že pravnomočno prisojena terjatev, kasneje zaradi obnove postopka razveljavljena in nato v vmesnem času tožničin zahtevek celo pravnomočno zavrnjen. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem je bil po izvršitvi sprejetih sklepov skupščine vse od leta 2004 dalje v družbi izkazan negativni lastni kapital, pri čemer je bilo s prodajo poslovnega deleža prodano 91 % vsega premoženja družbe ter da sta toženki v času sprejema sklepov skupščine vedeli, da je bila terjatev drugi tožnici pravnomočno prisojena. Glede na dejstvo, da sta toženki pravni osebi, ki se ukvarjata s finančnim svetovanjem, se materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da sta toženki ravnali najmanj malomarno in bi morali vedeti, da zaradi tega družba ne bo mogla poravnati terjatev tretjih oseb, izkaže za povsem pravilnega. Prav tako je materialnopravno pravilen zaključek, da se od družbenikov ne zahteva zavedanje, da družba ne bo sposobna poravnati točno določene terjatve (npr. terjatve druge tožnice). Dejstvo, da je bil po sprejemu spornih sklepov skupščine zaradi obnove postopka zahtevek druge tožnice nekaj časa zavrnjen, takšnih zaključkov sodišč nižjih stopenj ne spreminja. Za presojo obstoja subjektivnega elementa zlorabe je namreč relevantna voljna komponenta v času sprejemanja sklepov skupščine.

20. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da toženki sami krijeta svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije.

21. Toženki morata po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP drugi tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je drugi tožnici priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 2.186,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v višini 485,32 EUR, skupaj torej 2.691,32 EUR.

Op. št. (1): Ne glede na določbe prejšnjega člena odgovarjajo za obveznosti družbe tudi njeni družbeniki v naslednjih primerih: - če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan, ali - če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov, ali- če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem,ali - če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe, in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (6. člen ZGD).

Op. št. (2): Zabel, B.: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, Ius software, GV Založba, Ljubljana 2014, 1. knjiga stran 149 in naslednje; Zabel, B.: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002, 1. knjiga, stran 125 in naslednje; Ivanjko, Š. in ostali: Korporacijsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 158 in naslednje.

Op. št. (3): Odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 12/2004, II Ips 87/2007, II Ips 420/2008, II Ips 265/2013. Op. št. (4): Zabel B.: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, stran 156, 157; Ivanjko, Š. in ostali: navedeno delo, stran 163, 164. Op. št. (5): Plavšak N.: Zakon o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, GV Ljubljana 2000, strani 858 in naslednje.

Op. št. (6): Zlasti 11. in 12. točka obrazložitve sodišča prve stopnje.

Op. št. (7): Zabel, B.: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2014, 2. knjiga, strani 935 in naslednje; Zabel, B.: Navodila družbenikov poslovodjem v d. o. o., Pravna praksa 45/2006; Zabel, B.: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, 2. knjiga, strani 472 in 473. Op. št. (8): Zobec, J.: navedeno delo, 2. knjiga, stran 347. Op. št. (9): Zabel, B.: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2014, 2. knjiga, stran 371. Op. št. (10): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 154/2012. Op. št. (11): Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 306 in naslednje.

Op. št. (12): Zobec, J.: navedeno delo, stran 311 in naslednje.

Op. št. (13): Primerjaj 15. točko obrazložitve sodišča druge stopnje.

Op. št. (14): Primerjaj 16. točko obrazložitve sodišča prve stopnje in 15. točka obrazložitve pritožbenega sodišča. Op. št. (15): Primerjaj 16., 17., 18., 19. in 20. točke obrazložitve sodišča prve stopnje in 19. ter 20. točka obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča.