Jedro

Zakon o notariatu na novo ureja le t.i. obličnostne pogoje sklepanja pogodbe (čl. 47 in 51), ki sta jim stranki sicer zadostili, vendar je to dejstvo kljub temu nepomembno in nima nobenega vpliva na veljavnost pogodbe, ki, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, sploh ni nastala. S tem, ko je Zakon o notariatu na novo sicer uredil pogoje glede oblike in načina sklenitve, seveda ni derogiral vsebinskih materialno pravnih pogojev sklenitve obravnavanega pravnega posla, ki jih torej do sprejema ustreznega zakona še vedno ureja Pravno pravilo paragrafa 956 ODZ. Eden od teh, sicer kumulativno naštetih, je tudi izrecen odrek pravici preklicati darilo, česar tožnica darovalka ni storila, zato pogodba med pogodbenima strankama ni nastala in je torej neobstoječa, kot pravilno zaključi prvostopno sodišče, velja pa kot volilo.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se: odločitev glede zaznambe spora pod točko II. izreka odločbe tako spremeni, da se predlog po zaznambi spora pri vl. št. 404 k.o. S., zavrne; odločitev glede pravdnih stroškov pod točko I/2 izreka odločbe tako spremeni, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 100.073,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 15-tih dneh pod izvršbo.

Sicer se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izreku pod I/1 (ugotovitev nenastale pogodbe).

2. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu pod točko I. izreka odločbe (glede vzpostavitve prejšnjega zemljiško knjižnega stanja) razveljavi.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki za njene pritožbene stroške 19.087,00 SIT v roku 15 dni.

4. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki za njene pritožbene stroške 16.387,00 SIT v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku in s tem ugotovilo, da darilna pogodba za primer smrti med pravdnima strankama L. F. kot darovalko in I. P. kot obdarjencem, sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. Sv 202/97 z dne 15.4.1997, ni nastala. Poleg tega je še odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 125.965,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Delno pa je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer glede vzpostavitve zemljiško knjižnega stanja v vl. št. 404 k.o. S., kakršno je bilo pred vpisom zaznambe darilne pogodbe za primer smrti, in sicer tako, da se izbriše zaznamba vrstnega reda za prenos lastninske pravice.

Proti odločbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v delu, v katerem je bil delno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek in sicer iz vseh treh zakonitih pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga takšno spremembo, da se ugodi tudi temu delu tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Poudarja, da je tožnica že v tožbi navedla, da vloga naslovnemu sodišču, ki je obenem zemljiško knjižno sodišče, pomeni tudi zemljiško knjižni predlog za izbris zaznambe vrstnega reda za prenos lastninske pravice pri vl. št. 404 k.o. S. Toženec je pri naslovnem sodišču na podlagi sedaj neobstoječe darilne pogodbe za primer smrti z zemljiško knjižnim predlogom z dne 5.6.1997, pod Dn. št. 1792/97, dosegel vpis zaznambe vrstnega reda za prenos lastninske pravice, pri čemer je ta zaznamba še vedno vpisana. Ko je sodišče ugotovilo, da darilna pogodba za primer smrti ni nastala, bi moralo, v skladu s predlogom tudi odločiti, da se zaznamba izbriše in vzpostavi prejšnje zemljiško knjižno stanje. Po 24. čl. Zakona o zemljiški knjigi so sodišča dolžna odločbe, s katerimi ugotavljajo dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, poslati zemljiško knjižnemu sodišču v 30-tih dneh po pravnomočnosti, na podlagi 68. čl. istega zakona pa je zemljiško knjižno sodišče dolžno po uradni dolžnosti vpisati v zemljiško knjigo dejstva, o katerih je s pravnomočno odločbo odločilo sodišče. Ni potreben poseben zemljiško knjižni predlog, prvostopno sodišče bi moralo ugoditi zavrnjenemu delu zahtevka in po pravnomočnosti uradoma izbrisati omenjeno zaznambo.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe ter proti sklepu o dovolitvi zaznambe spora, ter proti stroškovni odločitvi, pri čemer uveljavlja vse tri zakonite pritožbene razloge.

Tožena stranka opozarja, da je z Zakonom o notariatu, glede obličnosti in pogojev za sklenitev, urejena darilna pogodba za primer smrti, ki mora biti po 3. odst. 47. čl. tega zakona sklenjena v notarskem zapisu, po 51. čl. pa morata pri zapisu sodelovati dve priči, pri čemer so bili vsi pogoji po tem posebnem republiškem zakonu izpolnjeni, zato glede obličnosti in pogojev sklenitve ni možno več uporabljati pravil ODZ, ki so veljala le do sprejetja Zakona o notariatu. Poleg tega ima 48. čl. navedenega zakona tudi izrecno določbo, kdaj je darilo za primer smrti neveljavno. Torej tudi glede nastanka in veljavnosti darilne pogodbe za primer smrti ni več možno uporabljati pravil ODZ.

Nadalje navaja, da zaznamba spora v zemljiški knjigi ni dopustna, ker s samo sklenitvijo te pogodbe ni sprememb pri stvarni pravici, z nastankom pogodbe lastninska pravica še ni prešla na darovalca, in ker tožnica s tožbo ne zahteva ugotovitve stvarne pravice, prenehanja ali spremembe le te, ni dopustna zaznamba spora v zemljiški knjigi.

Po prepričanju pritožnice odločitev o pravdnih stroških ne temelji na načelu uspeha v pravdi. Toženi stranki so naloženi v plačilo vsi stroški, tudi tisti, ki so nastali s predlogi za začasne odredbe, kateri pa so bili vsi neuspešni in teh stroškov tožena ni dolžna povrniti tožeči stranki, pač pa le potrebne pravdne stroške, ki po ugotovitvah in izračunu tožene stranke znašajo skupaj 757 odvetniških točk oz. 67.735,00 SIT in sodno takso za tožbo v znesku 9.858,50 SIT, skupaj torej 77.593,00 SIT. Tožeča stranka pa bi bila dolžna povrniti toženi stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe in zaznambe v zemljiški knjigi z dne 12.2.1998 v višini 187,50 odvetniških točk ali 16.387,50 SIT.

Pritožba tožene stranke je delno, pritožba tožeče stranke pa v celoti utemeljena.

K pritožbi tožene stranke glede ugotovitve nenastale pogodbe: Stališče pritožnice, po katerem glede presoje nastanka (sklenitve) darilne pogodbe za primer smrti ni več možno uporabljati začasno veljavnih Pravnih pravil ODZ, ker naj bi sedaj že Zakon o notariatu (Ur.l. RS št. 13/94 s spremembami) urejal poleg obličnostnih tudi pogoje za njeno sklenitev, je pravno zmotno. Zakon o notariatu na novo ureja le t.i. obličnostne pogoje sklepanja pogodbe (čl. 47 in 51), ki sta jim stranki sicer zadostili, vendar je to dejstvo kljub temu nepomembno in nima nobenega vpliva na veljavnost pogodbe, ki, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, sploh ni nastala. S tem, ko je Zakon o notariatu na novo sicer uredil pogoje glede oblike in načina sklenitve, seveda ni derogiral vsebinskih materialno pravnih pogojev sklenitve obravnavanega pravnega posla, ki jih torej do sprejema ustreznega zakona še vedno ureja Pravno pravilo paragrafa 956 ODZ. Eden od teh, sicer kumulativno naštetih, je tudi izrecen odrek pravici preklicati darilo, česar tožnica darovalka ni storila, zato pogodba med pogodbenima strankama ni nastala in je torej neobstoječa, kot pravilno zaključi prvostopno sodišče, velja pa kot volilo. Glede na naravo obravnavane pogodbe, po kateri darovalec darilo sicer izroči obdarjencu, lastninska pravica na njem pa se prenese šele po darovalčevi smrti, je izpadli pogoj izredno pomemben zaradi pravne varnosti pogodbenih strank, zaradi česar ga nikakor ni mogoče spregledati.

Na podlagi navedenega se izkaže pritožba za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP/77).

K pritožbi tožeče stranke glede zavrnitve izbrisa zaznambe pogodbe: Prvostopno sodišče ima sicer prav, da zahtevek po vzpostavitvi prejšnjega zemljiško knjižnega stanja s predlaganim izbrisom pogodbe v bistvu predstavlja zgolj zemljiško knjižni predlog po izbrisu zaznambe vrstnega reda za prenos lastninske pravice, na kar sicer v svoji vlogi opozori tudi sama tožnica, ko uvodoma zapiše, da vlaga tožbo z zemljiško knjižnim predlogom, nato pa v nadaljevanju nekako nespretno oziroma zavajujoče zemljiško knjižni predlog oblikuje kot tožbeni zahtevek po vzpostaviti prejšnjega zemljiško knjižnega stanja z izbrisom zaznambe, pri čemer ga uvrsti v 2. točko predlaganega izreka sodbe in glede njega tudi predlaga izdajo sodbe. Ker pa se je ob pravilnem smiselnem tolmačenju vloge torej izkazalo, da postavljeni tožbeni zahtevek lahko predstavlja le zemljiško knjižni predlog, prvostopno sodišče predloga ne bi smelo zavrniti, kot pravilno opozarja pritožnica, pač pa bi ga moralo odstopiti zemljiško knjižnemu sodišču, da o njem odloči po pravilih zemljiško knjižnega postopka. Edino zemljiško knjižno sodišče je namreč o njem pristojno odločiti (čl. 66 Zakona o zemljiški knjigi), kot sicer pravilno ugotovi prvostopno sodišče, in to ne glede na to, da je izbris zaznambe predlagan skupaj s tožbo (glej načelno pravno mnenje VS RS z dne 7.6.2000). Pritožnica torej nima prav, v kolikor meni, da bi o izbrisu moralo odločiti pravdno sodišče, torej tisto sodišče, ki je odločalo o njeni tožbi glede ugotovitve nenastale pogodbe.

Na podlagi povedanega se izkaže, da je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep o zavrnitvi predloga po izbrisu zaznambe razveljavilo (3. točka 380. čl. ZPP/77). V nadaljevanju je pravdno sodišče dolžno zemljiško knjižni predlog skupaj s svojo pravnomočno odločbo glede ugotovitve nenastale pogodbe posredovati zemljiško knjižnemu sodišču, da bo o njem odločilo, in katero bi bilo, kot pravilno opozarja pritožnica, sicer tudi uradoma dolžno vpisano zaznambo (na podlagi odločbe prvostopnega sodišča) izbrisati (čl. 24 in 68 ZZK).

K pritožbi tožene stranke glede ugoditve predlogu po zaznambi spora: Prvostopno sodišče je torej predlagani zaznambi spora ugodilo na podlagi določila 44. Zakona o zemljiški knjigi, ker se je postavilo na stališče, da tožnica zahteva spremembo lastninske pravice na zgoraj navedeni nepremičnini. Stališče glede zahtevane spremembe lastninske pravice pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napačno, saj tudi, če bi bila pogodba sklenjena (pri čemer prvostopno sodišče ugotavlja, da ni nastala), s sklenitvijo darilne pogodbe za primer smrti lastninska pravica še ne preide na obdarjenca, kar pomeni, da pri stvarni, lastninski pravici do spremembe ni prišlo. Zato tudi sodni postopek o spremembi stvarne pravice na nepremičnini ne more teči. Tako se izkaže, da niso podani pogoji po čl. 44. ZZK glede zaznambe spora v zemljiški knjigi, zaradi česar je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev tako spremenilo, da je predlagano zaznambo spora zavrnilo (3. točka 95. čl. ZZK).

K pritožbi tožene stranke proti stroškovnemu izreku: Kar se tiče pritožbenega očitka, da so bili toženi stranki naloženi v plačilo tudi tisti stroški, ki so nastali s predlogi za začasne odredbe, pa čeprav so bili neuspešni, ta ne drži, saj iz odmere stroškov na podlagi specificiranega stroškovnika ne izhaja, da bi prvostopno sodišče te stroške tožeči stranki priznalo, pač pa po opozorilu pritožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ji je priznalo stroške pravde v neskladju z Odvetniško tarifo. Zato je pritožbeno sodišče pravdne stroške na podlagi specificiranega stroškovnika ponovno odmerilo, v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena do 1145 odvetniških točk po vrednosti 87,40 SIT, kar velja 1.073,00 SIT. Podrobna odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej pritožbeno sodišče izpodbijani stroškovni izrek spremenilo (2. točka 380. člena ZPP/77).

Nadalje pritožnica nima prav, da bi bila tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške v zvezi z njenim odgovorom na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe, in zaznambe v zemljiški knjigi, ker je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo, pri katerem ni predviden odgovor na pritožbo (glej člen 381 ZPP/77 v zvezi s členom 15 ZIZ in 37 ZNP), zaradi česar tožena stranka do povrnitve teh stroškov ni upravičena (člen 155 ZPP/77).

K pritožbenim stroškom obeh pravdnih strank: Tožeča stranka je uspela s svojo pritožbo glede zavrnitve izbrisa zaznambe, saj je pritožbeno sodišče ta del sodbe razveljavilo, pri čemer zadeve ne vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato je potrebno odločiti o pritožbenih stroških glede te napačne in nepotrebne odločitve. Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške na podlagi specificiranega stroškovnika, pri čemer ugotavlja, da za pritožbo po tarifni št. 30/4 Odvetniške tarife pripada tožeči stranki 187,50 točk, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT velja 16.387,00 SIT, dočim je za sodno takso po tarifni št. 17/3 Zakona o sodnih taksah dolžna plačati 2.700,00 SIT (200 točk krat 13,50), kar skupaj znaša 19.087,00 SIT.

Tožena stranka pa je v pritožbenem postopku uspela glede zaznambe spora, saj je pritožbeno sodišče odločitev prvostopnega sodišča spremenilo in predlog o zaznambi spora zavrnilo, zaradi česar je, po drugem odstavku 166. člena ZPP/77, odločilo tudi o teh predlaganih stroških tožene stranke. Za sestavo pritožbe glede zaznambe spora pripada toženi stranki 187,50 točk po tarifni št. 30/4 Odvetniške tarife, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT velja 16.387,00 SIT. Te stroške je torej tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki.