Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljice glede izvajanja terapije z otrokoma, češ da je o tem glede na namen začasne odredbe preuranjeno odločati, je zmotna. Taka odločitev bi lahko bila utemeljena, če bi sodišče po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev spoznalo, da za izrek ukrepa (še) ni pogojev. Ne sme pa se predlog za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka zavrniti, če še ni dovolj raziskano dejansko stanje, da bi sodišče lahko sprejelo odločitev o predlaganem ukrepu

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep:

-v točki I izreka spremeni tako, da imata ml. A. A. in ml. B. A. s predlagateljico stike pod nadzorom CSD C. ločeno, in tako, da ima predlagateljica z ml. A. A. stike enkrat na teden po eno uro, v ostalem pa se pritožba zoper točko I izreka zavrne in se sklep glede stikov predlagateljice z ml. B. A. potrdi;

-v točki IV izreka v odločitvi o zavrnitvi predloga za izvajanje terapije med predlagateljico in otrokoma razveljavi, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, to je odločitev o zavrnitvi predloga za začasni nadzor centra za socialno delo nad opravljanjem starševske skrbi nasprotnega udeleženca potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo stike med predlagateljico in ml. A. A., roj. 2007, ter ml. B. A., roj. 2014, in sicer začasno potekajo pod nadzorom in ob navzočnosti socialne delavke v prostorih CSD C.: prvi štirje stiki po eno uro na teden, nato po dve uri na teden, po predhodnem dogovoru staršev in CSD (točka I izreka). Za primer kršitve določenih stikov je sodišče določilo denarno kazen 500 EUR (točka II izreka) in odločilo, da začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma največ devet mesecev (točka III izreka). V točki IV izreka je zavrnilo, kar je predlagateljica predlagala več oziroma drugače glede stikov in denarne kazni ter predloge predlagateljice za začasni nadzor CSD nad opravljanjem starševske skrbi nasprotnega udeleženca, da se po vzpostavitvi stikov otroka zaupata v varstvo in vzgojo njej, nasprotnemu udeležencu pa se stiki omejijo na najmanjši obseg ob izvajanju nadzora CSD nad opravljanjem starševske skrbi in predlog predlagateljice glede izvajanja terapije skupaj z otrokoma. Odločilo je še, da morebitno pravno sredstvo ne zadrži izvršitve sklepa ter da se odločitev o stroških postopka za začasno odredbo pridrži do končne odločitve.

2.Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje predlagateljica, uveljavlja vse v 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

2.Pritožba sodišču očita, da je premalo skrbno pretehtalo predloge, ki so usmerjeni v to, da se otrokoma zagotovi stik z mamo in razvoj v kolikor toliko zdravem okolju. Obrazložitev sodišča, da ogroženost otrok ni tako resna, je popolnoma pavšalna. Nasprotni udeleženec indoktrinira otroka proti mami. Zgolj sebi je pripisoval varstvo in vzgojo otrok v času skupnega življenja, kar glede na odgovore obeh šol, ki ju obiskujeta otroka, ni res. Iz zapisov razgovorov na CSD izhaja velika obremenjenost nasprotnega udeleženca z očitanjem, da je partnerska zveza razpadla, ker se je predlagateljica navezala na drugega partnerja. V resnici gre nasprotnemu udeležencu za obračun z bivšo partnerko, zato zavedno ali nezavedno vpliva na otroka, da stike z njo zavračata. Manipulativno ravnanje nasprotnega udeleženca kaže, da nima ustreznih starševskih zmožnosti. Otroka sta ogrožena do te mere, da je potrebno z začasno odredbo odrediti nadzor CSD nad opravljanjem starševske skrbi nasprotnega udeleženca, ker bo sicer še naprej izvajal pritisk nad otrokoma. Z namenom preprečitve že potekajočega odtujevanja otrok od mame je treba ugoditi tudi predlogu, da se odredi terapevtska obravnava otrok skupaj z mamo. Nasprotni udeleženec v resnici ni aktiven v smeri, da bi vzpostavil pri otrocih pozitiven odnos do stikov, kar je sodišče, ker procesnega gradiva ni obravnavalo celovito, prezrlo. Ker nasprotni udeleženec samovoljno omejuje stike, sta otroka pri njem ogrožena do te mere, da je potrebna začasna odredba o odreditvi nadzora izvajanja njegove starševske skrbi. Razlog za ta ukrep je tudi njegova očitna vzgojna nemoč ali pa nesposobnost, saj trdi, da otroka spodbuja k stikom, pa pri tem ni uspešen. Nadzor nad izvajanjem starševske skrbi v ničemer ne posega v pravice nasprotnega udeleženca; gre za najmilejši ukrep za varstvo koristi otroka v obliki opozoril, pomoči in svetovanja CSD staršem. Obrazložitev, da iz podatkov spisa ne izhaja takšna ogroženost otrok, da bi bil ta ukrep potreben, je nerazumljiva. Terapija otrok skupaj z mamo je potrebna, ker morata imeti podporo stabilnih odraslih oseb in imeti na voljo vse pomembne neizkrivljene informacije, poleg tega pa sta otroka zaradi indoktrinacije, ki jo izvaja nasprotni udeleženec, potrebna psihosocialne pomoči. Ker sodišče ni navedlo nobenega konkretnega dejstva o razlogih otrok za odpor do stikov, sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da otrokovo mnenje nima moči veta proti stikom; izjave otrok je treba presojati v kontekstu vseh okoliščin. Tudi ni mogoče preizkusiti argumenta sodišča, da bo otrokoma lažje, ko bosta na nadzorovanem stiku skupaj. Vsak otrok ima svojo samostojno pravico do stikov z materjo, med njima je velika starostna in zrelostna razlika. Ker hči izraža velik odpor do stikov, bo lahko prišlo do negativnega vplivanja na mlajšega brata. Sodišče mora biti aktivno in storiti vse, kar je potrebno, da ne pride do odtujitve in pretrganja družinskih vezi. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu za dvourne stike na teden že od začetka; ne bi smelo zgolj slediti predlogu CSD. Odločitev sodišča ni v zadostni meri obrazložena, zato krši procesne vidike ustavne in konvencijske pravice otrok in predlagateljice do družinskega življenja.

3.Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Meni, da je odločitev v izpodbijanem sklepu zakonita, pravilna in ustrezno obrazložena. Je skladna z največjo koristjo otrok. Da stiki na CSD potekajo z obema otrokoma hkrati, je življenjsko in logično: tudi stiki, ki niso pod nadzorom CSD, običajno potekajo z vsemi sorojenci hkrati. Oba otroka imata odkrit odpor do izvajanja stikov z mamo, stiki jima povzročajo veliko psihično stisko in obremenitev, zato je odločitev o hkratnem izvajanju stikov nujna. Tudi v predhodnem dogovoru na CSD so se dogovorili, da se bodo stiki izvajali z obema otrokoma hkrati. Nadzor CSD nad izvajanjem starševske skrbi se odredi v primeru konkretne vzgojne nemoči staršev ali enega izmed staršev. V spisu ni nobenega podatka o vzgojni nemoči nasprotnega udeleženca, ki vse od odselitve predlagateljice sam v vseh ozirih skrbi za varstvo in vzgojo obeh otrok. Storil je vse, kar je v njegovi moči, da bi se stiki med predlagateljico in otrokoma vendarle izvajali. Glede na stisko, ki jo doživljata otroka, ko morata na stik z mamo, pa ni več prepričan, če so otrokoma stiki sploh v korist.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Skladno z Družinskim zakonikom (DZ) je glavno vodilo pri odločanju v vseh postopkih v zvezi z otroki njihova korist (četrti odstavek 7. člena DZ). Domneva se, da starši ravnajo v korist otrok. Če se ugotovi, da temu ni tako, pa mora ukrepati država. Zakonodajalec je predpisal več ukrepov za varstvo koristi otrok: izreče jih sodišče, če ugotovi, da je otrok ogrožen (prvi odstavek 157. člena DZ). Ukrepi za varstvo koristi otrok so začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja (159. člen DZ). Sodišče mora izreči tak ukrep, da bo v okoliščinah konkretnega primera preprečilo ali vsaj omililo otrokovo ogroženost. Hkrati mora upoštevati načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ: prizadevati si mora, da starše čim manj omeji pri izvajanju starševske skrbi.

6.Ukrep, ki je predviden za čim hitrejši poseg države, so začasne odredbe, za izdajo katerih zadošča, da je ogroženost le verjetno izkazana (161. člen DZ). Tudi začasne odredbe za varstvo koristi otrok se izdajajo po postopku, ki ga določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) - 100. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). To pomeni, da je postopek sumaren in hiter, v njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan, če za obstoj določenega pomembnega dejstva obstaja več argumentov kot argumentov proti temu dejstvu oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih. Sodišče izvede le tiste in toliko dokazov, da s stopnjo verjetnosti ugotovi dejstva, ki so relevantna za sprejem odločitve o začasni ureditvi razmerij med staršema in otroki.

7.Otroci imajo pravico do stikov z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otroci (prvi odstavek 141. člena DZ). Če niso izkazane kakšne posebne okoliščine (npr. bolezen, nasilje, odvisnosti, ipd.), se šteje, da so stiki otrok z obema staršema otrokom v korist in je enotno stališče teorije ter sodne prakse, da je otrok, če po razpadu družine s staršem, ki je pred tem ustrezno izvajal starševsko skrb, nima stikov, ogrožen v smislu 157. člena DZ.

8.Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da se je predlagateljica v začetku junija 2024 odselila iz skupnega doma, pred tem pa je ves čas skrbela in vzgajala oba otroka; - da sedaj otroka, sedemnajstletna A. A. in devetletni B. A., ki je otrok s posebnimi potrebami, nimata stikov s predlagateljico, ker jih zavračata; - da nikoli ni bilo prijavljeno kakšno nasilje predlagateljice ali na kakšen drug način zaznan sum nasilja predlagateljice nad otrokoma; - da je A. A. izrazila željo, da bi imela z mamo čim manj stikov, npr. enkrat na dva tedna v obsegu nekaj ur in ne na naslovu, kjer živi mama s svojima staršema in stricem.

9.Iz povzetih dejstev izhaja, da sta otroka zaradi neizvajanja stikov z mamo ogrožena, zato je moralo sodišče prve stopnje izreči okoliščinam konkretnega primera ustrezen ukrep. Dejansko stanje je bilo dovolj raziskano, da je lahko izdalo začasno odredbo, to je odločbo, za izdajo katere se zahteva dokazni standard verjetnosti. Skladno s predlogom predlagateljice, ki mu je pritrdil pristojni CSD, pa tudi nasprotni udeleženec mu ni nasprotoval, je izreklo ukrep izvajanja stikov pod nadzorom CDS (163. člen DZ). Po prepričanju pritožbenega sodišča je to tisti ukrep za varstvo koristi otrok, s katerim bo dosežen največji učinek. Stiki so se začeli izvajati takoj po izdaji začasne odredbe (pritožba ne zadrži izvajanja začasne odredbe), v največjo korist otrokoma pa je, da čim prej ponovno vzpostavita stik z mamo. Če bo ob pomoči CSD prišlo do ponovnega zbližanja otrok s predlagateljico, bo namen začasne odredbe relativno hitro dosežen.

10.Iz mnenja CSD z dne 6. 9. 2024 izhaja, da je zaradi neizvajanja stikov že prišlo do rahljanja čustvene navezanosti otrok na mamo, zato je potrebno uvajalno obdobje, in sicer sprva štirje uvajalni stiki v obsegu ene ure na teden. Mnenje CSD ima izvedenskemu mnenju primerljivo težo (108. člen ZNP-1) in v spisu ni nobenega podatka, ki bi lahko vzbudil dvom v mnenje CSD, da so sprva potrebni štirje enourni uvajalni stiki. Splošno znano je, da se stiki po razrahljanju medsebojne vezi lažje vzpostavijo postopoma. Pritrjuje pa višje sodišče pritožbi, da je več možnosti za ponovno vzpostavitev pristnega medsebojnega stika, če bosta imela otroka stike z mamo ločeno. Hčerka je veliko starejša od sina in so njuni interesi glede na razvojno fazo zelo različni. B. A. je otrok s posebnimi potrebami in je verjetno pri izvajanju stikov z njim potreben drugačen pristop, kot na stikih z A. A. Ker so stiki pod nadzorom CSD omejeni na največ dve uri na teden, je po presoji višjega sodišča nujno, da se predlagateljica na stiku s sinom posveti le njemu ter da imata stik (po prvih štirih urah) maksimalno možen čas dve uri na teden. A. A. je stara 17 let in je sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj (temu zaključku CSD nihče na nasprotuje). Sodišče mora zato skladno s prvim odstavkom 143. člena DZ njeno mnenje glede stikov z mamo ustrezno upoštevati. Na CSD je povedala, da ve, da mora stike z mamo imeti, bi jih pa imela čim manj - nekaj ur na štirinajst dni. Iz mnenja CSD izhaja, da je za ohranitev čustvene vezi pomembno, da je mati kontinuirano vključena in prisotna v življenju otrok. Ni verjetno, da bi siljenje 17 letnega dekleta, naj vsak teden dve uri strnjeno preživi s svojo mamo v prostorih CSD, imelo pozitivne učinke. Ob upoštevanju vsega navedenega višje sodišče meni, da je ustrezna določitev stikov po eno uro na teden.

11.Odločitev prvostopenjskega sodišča o začasnih dve urnih nadzorovanih stikih B. A. s predlagateljico je v okoliščinah konkretnega primera pravilna, zato je višje sodišče v tem delu pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Stike z A. A. pa je zaradi prej pojasnjenih razlogov določilo ločeno in le eno uro na teden.

12.Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ogroženost A. A. in B. A. ni taka, da bi bilo potrebno izreči ukrep nadzora nad izvajanjem starševske skrbi. Omejitev starševske skrbi po tretjem odstavku 171. člena DZ ni namenjena vzpostavljanju stikov med otroki in staršem, pri katerem otroci ne živijo, pač pa preprečevanju ogroženosti otrok, ki nastane zaradi neustreznega ali pomanjkljivega izvajanja starševske skrbi, pa se da to odpraviti z nadzorom CSD. Izreče se, kadar sodišče ugotovi, da otrok ni tako hudo ogrožen, da bi ga bilo treba staršem odvzeti in da bodo koristi otroka obenem v zadostni meri zavarovane z nadzorom CSD.1 V spisu ni podatkov, ki bi z verjetnostjo izkazovali ravnanja nasprotnega udeleženca, katerih posledica bi bila taka ogroženost otrok, da bi se njune koristi lahko zavarovale le z namestitvijo k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod. Tak ukrep se lahko izreče le v primeru, ko starši potrebujejo pomoč pri izvajanju starševske skrbi zaradi njihove nezmožnosti za vzgojo ali zaradi posebnosti otroka in treba je natančno določiti, na kakšen način ter kako pogosto naj CSD izvaja nadzor. Predloga v tej smeri predlagateljica ni podala. Zatrjuje sicer, da nasprotni udeleženec nima ustreznih starševskih kapacitet, a iz podatkov spisa to ne izhaja. Nasprotni udeleženec skrbi za materialne in nematerialne potrebe otrok.

13.Ukrep, ki ga izreče sodišče, mora biti učinkovit in za ponovno vzpostavitev stikov otrok s predlagateljico je trenutno učinkovitejši ukrep izvajanja nadzorovanih stikov.

14.Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljice glede izvajanja terapije z otrokoma, češ da je o tem glede na namen začasne odredbe preuranjeno odločati, pa je zmotna. Taka odločitev bi lahko bila utemeljena, če bi sodišče po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev spoznalo, da za izrek ukrepa (še) ni pogojev. Ne sme pa se predlog za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka zavrniti, če še ni dovolj raziskano dejansko stanje, da bi sodišče lahko sprejelo odločitev o predlaganem ukrepu. Za presojo utemeljenosti predloga za odreditev terapije je potrebno ugotoviti ali in kakšna terapija bi lahko preprečila ali vsaj omilila škodo, ki nastaja otrokoma udeležencev zaradi neizvajanja stikov s predlagateljico. Sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, zato je treba pritožbi predlagateljice v tem delu ugoditi, izpodbijani sklep v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo moralo ugotoviti, ali bi predlagani ukrep lahko pripomogel k varstvu koristi otrok udeležencev.

15.Odločitve o zavrnitvi predloga, da se otroka z začasno odredbo začasno zaupata v vzgojo in varstvo predlagateljici, pritožba ne izpodbija konkretizirano. Pritožbeno sodišče je zato to odločitev skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno z 42. členom ZNP-1, preizkusilo le v mejah razlogov, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Ugotavlja, da je glede na do sedaj ugotovljeno dejansko stanje ta odločitev materialnopravno pravilna in tudi procesnih kršitev ni.

16.Pravna podlaga odločitve višjega sodišča so določila 2. in 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

17.Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP je sodišče izrek o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Gl. komentar M. Čujeviča k 171. členu v: Komentar Družinskega zakonika (red. B. Novak), Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 567.