Jedro

Če bi upravni organ (tožena stranka) uporabila prisilna sredstva za izvršitev vpisa prepovedi odtujitve v prometno dovoljenje, bi prekoračila svoja pooblastila pri izvrševanju odredbe sodišča, torej v postopku, ki ne spada med upravne postopke. Opravila bi izvršilna dejanja (s prisilnimi sredstvi) za vpis podatkov v prometno dovoljenje, ki niso obligatorne narave (glej Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil, Ur. l. SFRJ št. 74/89 in Pravilnik o obrazcih prometnih dovoljenj in vozniškega dovoljenja ter o registrskih tablicah, Ur.l. RS, št. 2/92 in spremembe v Ur.l., št. 70/95). Z izdano začasno odredbo pa sodišče toženi stranki ni naložilo oprave izvršilnih dejanj zoper dolžnika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini tolarske protivrednosti 8.000 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Škoda naj bi tožeči stranki nastala zaradi opustitve tožene stranke, ki ni izvršila vpisa prepovedi odtujitve avtomobila v prometno dovoljenje avtomobila, last B. M. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka za nastalo škodo ni odgovorna, ker je storila vse v okviru svojih pooblastil, da bi vpisala začasno odredbo oz. zaznambo prepovedi odtujitve. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo dejanske in pravne ugotovitve na prvi stopnji ter dodatno pojasnilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tudi zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Sekretariat za notranje zadeve je po uveljavitve Zakona o upravi prešel v sestavo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, torej v državno upravo, zato tožena stranka kot novonastala občina ni zavezana za povračilo škode, ki naj bi jo povzročil omenjeni upravni organ.

Tožeča stranka je pravočasno vložila revizijo zoper tako odločitev sodišč prve in druge stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev obeh opisanih sodb ter vrnitev zadeve v novo sojenje. V reviziji trdi, da je tožeči stranki nastala škoda s tem, ko tožena stranka ni zaznamovala prepovedi odtujitve in obremenitve osebnega avtomobila v prometno dovoljenje. B. M. je avtomobil prodal, zaradi tega pa je bila izterjava terjatve tožeče stranke onemogočena, saj dolžnik ni imel drugih sredstev, na katera bi bilo mogoče seči z izvršbo. Brezpredmetne so ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da ni nobenega predpisa, ki bi upravnemu organu nalagal vpis prepovedi predmetne začasne odredbe v prometnem dovoljenju. Dolžnost vpisa oz. sama izvršitev začasne odredbe izhaja iz njenega smisla, ker bi bila sicer začasna odredba popolnoma brez smisla. Povsem razumljivo je, da začasno odredbo mora izvršiti tudi upravni organ. Upravni organ bi moral poskrbeti za realizacijo začasne odredbe na kakršenkoli način, tega pa ni storil. Za takšno opustitev izvršitve začasne odredbe, katere posledica je bila nastanek škode tožeči stranki, je tožena stranka vsekakor odškodninsko odgovorna. Ugovor pasivne legitimacije je brezpredmeten, ne glede na dejstvo, da je Sekretariat za notranje zadeve Občine Š. L. prešel v sestavo Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve Upravne enote Š. L., tj. v državno upravo. V času nastanka škode je upravni organ bil sestavni del bivše občine Š. L.. Tožena stranka je pravna naslednica bivše občine, zato je za povračilo škode vsekakor odgovorna, saj je škodo povzročil njen takratni upravni organ.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih in ko jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Ena izmed dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (3.odst. 385. člena ZPP) je, da tožena stranka ni izvršila odredbe sodišča zato, ker B. M. kljub večkratnim vabilom ni prinesel prometnega dovoljenja na občino Š. L.. Iz te ugotovitve pa sledi, da tožena stranka ni mogla izvršiti vpisa prepovedi obremenitve in odtujitve dolžnikovega avtomobila. Točne in materialnopravno pravilne so namreč ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da noben predpis upravnemu organu ni nalagal prisilne izvršitve obravnavanega sklepa sodišča. Če bi upravni organ (tožena stranka) uporabila prisilna sredstva za izvršitev vpisa prepovedi odtujitve v prometno dovoljenje, bi prekoračila svoja pooblastila pri izvrševanju odredbe sodišča, torej v postopku, ki ne spada med upravne postopke. Opravila bi izvršilna dejanja (s prisilnimi sredstvi) za vpis podatkov v prometno dovoljenje, ki niso obligatorne narave (glej Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil, Ur. l. SFRJ št. 74/89 in Pravilnik o obrazcih prometnih dovoljenj in vozniškega dovoljenja ter o registrskih tablicah, Ur.l. RS, št. 2/92 in spremembe v Ur.l., št. 70/95). Z izdano začasno odredbo pa sodišče toženi stranki ni naložilo oprave izvršilnih dejanj zoper dolžnika. Začasno odredbo je smel upravni organ izvrševati le na način, kot mu to predpisujejo upravni predpisi. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje tako izhaja tudi nadaljnje pravno odločilno dejstvo: upravni organ je storil vse v okviru svojih pooblastil, da bi izvršil odredbo sodišča. Tako se izkaže, da sta sodišči pravilno zavrnili tožbeni zahtevek ob ugotovitvi, da škoda ni nastala zaradi opustitve delavca upravnega organa. Tako ni podan eden izmed osnovnih pogojev za nastanek odškodninske odgovornosti, ni namreč protipravnosti ravnanja (opustitve) osebe oz. organa, za katerega naj bi tožena stranka odgovarjala (1. odst. 26. člena Ustave RS in 172. člen ZOR).

Potrebno je ponovno poudariti, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni brezpredmeten, kot to trdi tožeča stranka. Drugostopenjsko sodišče je že pojasnilo utemeljenost tega ugovora tožene stranke. Točne so trditve tožeče stranke, da je bil upravni organ v času nastanka zatrjevane škode sestavni del organov tedanje občine Š. L.. Po določilih 101. in 103. člena Zakona o upravi (ZUpr, Ur.l. RS, št. 67/94) je država s 1.1.1995 prevzela od občin vse upravne naloge in pristojnosti na področjih, za katera so ustanovljena posamezna ministrstva. S citiranim zakonom so bile organizirane upravne enote, ki so prevzele opisane naloge. Hkrati so prevzele tudi delavce občinskih upravnih organov, ki so opravljali navedene naloge.

Novonastale občine so skladno z določilom 2. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Ur. l. RS, št. 72/93, 14/95) temeljne lokalne samoupravne skupnosti s povsem drugačno vlogo in pristojnostmi. Iz navedenega izhaja, da je tudi ugovor napačne pasivne legitimacije v tem sporu za toženo stranko utemeljen in bi bilo že zaradi tega potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, ne glede na zgoraj obrazloženo pomanjkanje temelja odškodninske odgovornosti za delo upravnega organa v tej zadevi in s tem odgovornosti (države) za (napačno) ravnanje upravnega delavca.

Zahteva za povračilo revizijskih pravdnih stroškov je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije, saj tožeča stranka z njo ni uspela.