Jedro

Tožnik (učitelj) je učenca udaril po roki, kar predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1 in obveznosti zagotoviti varno in spodbudno učno okolje iz 2.a člena ZOFVI.

Izjava tožnika, da bo učenki zavil vrat, če ne bo tiho, četudi ni resno mislil oziroma, je bila izrečena kot odziv na ravnanje učenke, ni dopustna. Tožnik je bil kot učitelj zavezan spoštovati otrokove in človekove pravice in temeljne svoboščine ter prispevati k varnemu in spodbudnemu učnemu okolju (2. in 2.a člen ZOFVI).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2015, reparacijski in reintegracijski zahtevek ter tudi stroškovni zahtevek.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče storilo kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 287. členom ZPP. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, a tega ni obrazložilo. Tudi v sodbi ni navedlo razlogov za to oziroma so ti pavšalni. Tožnik je navedel, zakaj predlaga zaslišanje A.A., ki je bila edina prisotna ob dogodku 14. 9. 2015 poleg tožnika in B.B., ki sploh ni bil zaslišan. Navedena bi lahko izpovedala, da tožnik B.B. ni potegnil za uho, kot se mu očita v odpovedi. V zvezi s tem dogodkom sodišče tudi ni utemeljilo, zakaj ni zaslišalo C.C. in D.D., ki bi potrdila, da je B.B. lažniv. Sodišče ni navedlo, zakaj ni zaslišalo E.E., edine prisotne, ko naj bi tožnik F.F. rekel, naj bo tiho, sicer ji bo zavil vrat. Navedene priče sodišče neutemeljeno ni zaslišalo, kot tudi ne G.G. in H.H., ki bi vsi lahko izpovedali o objektivnem učinku sporne izjave. Sodišče ni utemeljilo, zakaj ni zaslišalo ostalih predlaganih prič, zlasti I.I., ki bi lahko izpovedal, da učenec J.J. laže in ima nespoštljiv odnos do učiteljev. Enako bi k temu pripomoglo zaslišanje K.K., ki je sodišče prav tako ni zaslišalo brez navedbe razlogov. Na podlagi izpovedi slednje bi sodišče lahko preverilo verodostojnost J.J. in B.B.. V zvezi z očitkom iz odpovedi, da je tožnik B.B. potegnil za uho, je tožnik priložil izjavo L.L., mame učenke A.A., iz katere izhaja, da slednja ni zaznala (videla), da bi tožnik očitano storil. Sodišče se ni opredelilo do izjave M.M. glede vedenja J.J., prav tako ne do zapisnikov konferenc. Pomembno je, kakšen učitelj je tožnik in kako je v preteklosti izpolnjeval svoje obveznosti, o čemer bi lahko izpovedal I.I.. Tudi je pomembno, kakšna učenca sta J.J. in B.B., predvsem z vidika ocene verodostojnosti njune izpovedi, o čemer bi prav tako lahko izpovedala ista priča. Sodišče se ni opredelilo do dokazov tožnika v zvezi z očitkom, da je J.J. boksnil v roko. Sodišče se je oprlo le na izpovedi prič, ki dogodka niso neposredno zaznale, ne pa na izpoved M.M., da je J.J. do učiteljev nespoštljiv. Dejanji zoper učenca J.J. in B.B. nista dokazani, dotik palca in ušesa pa tudi ne more predstavljati kršitev obveznosti iz delovnega razmerja Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik nad učencema izvajal nasilje ali ju telesno kaznoval, saj za to ni imel razloga. Obeh se je le dotaknil. Nekajminutna zamuda na OPB ne more pomeniti kršitve delovne obveznosti. Zamudil je zaradi opravljanja drugih službenih obveznosti, ki mu jih je odredila ravnateljica. To ne predstavlja niti lažje kršitve, tožnik je tudi sicer upošteval navodilo ravnateljice, saj je bil 5 minut po tem v razredu, zato ne drži, da se je vedel nespoštljivo. Tudi izjava, namenjena učenki, ki je klepetala med poukom, naj bo tiho, sicer ji bo zavil vrat, v objektivnem smislu ne more pomeniti resne grožnje in s tem podlage za odpoved, saj med vestno opravljanje dela sodi tudi opozarjanje učencev na mir v razredu.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), kar je oprlo na presojo, da sta izmed treh kršitev, ki so bile predmet pisnega opozorila pred odpovedjo (85. člen ZDR-1) utemeljeni dve, in sicer kršitev, da je tožnik (učitelj) 21. 5. 2015 učenca J.J., medtem ko si je pri branju pomagal s prstom, s pestjo udaril oziroma boksnil tako, da mu je roko odneslo z mize, ter kršitev, da je 2. 6. 2015 zamudil v varstvo otrok, pri čemer na opozorila ravnateljice in sodelavcev ni reagiral, ampak je govoril po telefonu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta podani tudi obe očitani kršitvi iz odpovedi, in sicer da je tožnik 7. 9. 2015 učenki F.F. grozil, da ji bo zavil vrat, ter da je 14. 9. 2015 učenca B.B. v času varstva vozačev povlekel za uho.

7. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo nekaterih dokazov oziroma da je navedlo le pavšalne in nedopustne razloge. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP senat (sodišče) predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Razlogov za zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje sicer res ni navedlo že na zadnjem naroku glavne obravnave, je pa dokazni sklep o zavrnitvi dokazov obrazložilo v sodbi, kar je postopkovno prav tako ustrezno in tudi v skladu z načelom kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve sodbe navedlo vsebinske razloge za zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov, nekatere razloge pa je navedlo še na drugih mestih v obrazložitvi sodbe. Tako je glede zaslišanja priče E.E. sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve sodbe kot razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga navedlo, da je prebralo pisno izjavo te priče. Sodišče ne more neposrednega zaslišanja priče (katere pisno izjavo v dokaznem postopku prebere) zavrniti zgolj z navedbo, da je prebralo pisno izjavo te priče. Lahko pa v skladu s sedmim odstavkom 236.a člena ZPP predlog za zaslišanje priče zavrne, če predlagana priča o odločilnih dejstvih ne more izpovedati. To, da priča E.E. o relevantnih dejstvih ne bi mogla izpovedati, je sodišče prve stopnje ugotovilo v nadaljevanju sodbe, in sicer v 21. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da priče ni zaslišalo, ker je tudi tožnik sam potrdil, da je F.F. rekel, da ji bo zavil vrat in ker so bile te besede namenjene njej, ne pa predlagani priči. Sodišče prve stopnje je torej konkretizirano navedlo dopustne razloge za neizvedbo tega dokaznega predloga, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo prič I.I., C.C., D.D. in K.K., saj je to navedlo v 3. točki obrazložitve sodbe. Glede prič I.I., C.C. in D.D. je sodišče prve stopnje pravilno in skladno s sedmim odstavkom 236.a člena ZPP presodilo, da glede na njihove pisne izjave ne bi mogli izpovedati o odločilnih dejstvih. Glede predloga za zaslišanje priče K.K. pa je sodišče prve stopnje navedlo, da bi šlo zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede trpinčenja za nedovoljen informativni dokaz in da ta dokazni predlog ni bil podan za dokazovanje relevantnih dejstev, kar so vse dopustni razlogi za zavrnitev določenega dokaznega predloga.

9. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je obstoj prve kršitve iz pisnega opozorila, tj. glede udarca v roko J.J., utemeljeno ugotovilo na podlagi zaslišanja prič J.J., N.N., O.O. in P.P. ter zapisnika R.R. (o tem, kar ji je povedal učenec J.J.). Izpoved priče J.J. je skladna z opisom dogodka, kot ga je slednji neposredno po njem podal kuharici N.N., mami O.O. in razredničarki P.P., kar so navedene ob zaslišanju tudi potrdile. V pritožbi se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti J.J. iz razloga, ker naj bi bil sicer problematičen učenec z vedenjskimi težavami in nagnjen k laganju, ter da bi moralo za ugotovitev tega zaslišati priči I.I. in K.K. ter glede tega upoštevati listinske dokaze (predvsem izjavo M.M. in zapisnike z ocenjevalnih konferenc). Vedenjske težave učenca J.J. in njegovo obnašanje niso relevantno dejstvo v tem sporu, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. Zaslišanje navedenih prič pa ne bi bilo smiselno niti zaradi ocene verodostojnosti izpovedi J.J., ki jo je sodišče prve stopnje pravilno spoznalo za prepričljivo in skladno z izpovedmi ostalih prič o tem, da je J.J. vsem neposredno po dogodku in skladno povedal o ravnanju tožnika. Tudi če bi predlagane priče izpovedale, da je J.J. sicer nagnjen k laganju, s tem še ne bi bilo dokazano, da je omenjeni lagal tudi o konkretnem dogodku. Glede na skladne in prepričljive izpovedi prič J.J., N.N., O.O. in P.P. ter zapis R.R. (B3) se torej pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje v tem delu. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, na katere opozarja pritožba, kot tudi ne iz razloga, ker se sodišče ni posebej opredeljevalo do določenih listinskih dokazov. Tudi sicer ni dolžnost sodišča, da bi se moralo pri podajanju dokazne ocene, iz katere jasno izhajajo odločilna dejstva, izrecno opredeljevati do vsakega izvedenega dokaza posebej. Tudi iz zaključkov o odločilnih dejstev je sklepati na nerelevantna dejstva oziroma na dokaze, iz katerih ne izhajajo relevantna dejstva, za sprejem odločitve.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik učenca J.J. udaril po roki (in se ga ni le dotaknil po roki), kar predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1 in obveznosti zagotoviti varno in spodbudno učno okolje iz 2.a člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl.).

12. Sodišče prve stopnje je tudi glede kršitve iz pisnega opozorila glede zamude v varstvo otrok na podlagi izpovedi prič S.S. (ravnateljica), T.T. ter U.U. pravilno ugotovilo, da je tožnik zamujal v varstvo otrok dne 2. 6. 2015 ob 14.15 uri, saj se je takrat še vedno nahajal v zbornici in se pogovarjal po telefonu. Na zamudo in delovne obveznosti so ga opozorili sodelavci in nato še ravnateljica, a se na opozorila brezbrižno ni odzval in tudi ni zagotovil nadomeščanja drugega učitelja. V razred je prišel ob 14.24 uri in se še vedno pogovarjal po telefonu. V pritožbi neutemeljeno navaja, da gre za enkratno lažjo kršitev, da je v razred zamudil zaradi izpolnjevanja drugih delovnih obveznosti, ter da ni bil nespoštljiv. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil telefonski klic res povezan s službeno zadevo, vendar pa ta ni bila nujna in neodložljiva. Kršitev delovnih obveznosti je podana že v primeru zamude iz neutemeljenega razloga, pri čemer ne drži, da nekajminutna zamuda ne bi mogla predstavljati upoštevne kršitve. Poleg tega v konkretnem primeru tožnikovo kršitev ne predstavlja le njegova zamuda, ampak tudi brezbrižen odnos do delovnih obveznosti ter neupoštevanje opozoril ravnateljice in sodelavcev. Sicer pa je tožena stranka zaradi te kršitve tožniku podala le pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ni uporabila kakšne strožje sankcije.

13. Tudi v sodbi pritožbenega sodišča Pdp 455/2015 z dne 7. 1. 2016, na katero opozarja pritožba, je sodišče presodilo, da je delavec z neudeležbo na sestanku, na katerega je bil povabljen, kršil obveznosti iz delovnega razmerja, vendar pa je zavzelo stališče, da ta kršitev ne zadostuje za utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Šlo je za drugačno kršitev, ki pa tudi ni bila predmet predhodnega pisnega opozorila pred odpovedjo, ampak odpovedi.

14. Čeprav bi za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostovalo, da je podana vsaj ena izmed kršitev, ki je predmet očitanega v pisnem opozorilu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obstoj druge kršitve delovnih obveznosti, opisane v tem opozorilu, s katero je tožnik kršil obveznost vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil iz 34. člena ZDR-1 in obveznost obveščanja iz 36. člena ZDR-1. 15. Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana tudi kršitev iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik storil s tem, da je učenki F.F. rekel, da ji bo zavil vrat, če ne bo tiho. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedi prič F.F., V.V. in R.R. ter na listinske dokaze (pisni izjavi U.U. in P.P. ter zapis R.R. o tem, kar sta ji povedali učenki F.F. in E.E.). Tožnik v svoji izpovedi ni zanikal, da je očitano res izrekel, tega ne zanika niti v pritožbi. Ključna je sama vsebina izjave. Tožnik neutemeljeno poudarja napačno razumevanje konteksta, v katerem naj bi bila izjava dana. Ni pomembno raziskovanje, kako točno jo je F.F. razumela, kakšno je bilo njeno obnašanje pred izjavo ali po njej, še manj, kakšno je bilo obnašanje njene sošolke E.E.. Sploh pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila F.F. ob tem šokirana, prestrašena in da ji je bilo pri uri matematike kar nekaj časa neprijetno. O tem, kako se je zaradi izjave počutila, je lahko najbolj relevantno izpovedala sama.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je navedena izjava sama po sebi takšna, da predstavlja kršitev delovnih obveznosti tožnika kot učitelja. Izjava tožnika, da bo učenki zavil vrat, če ne bo tiho, četudi ni resno mislil oziroma je bila izrečena kot odziv na ravnanje učenke, ni dopustna. Tožnik je bil kot učitelj zavezan spoštovati otrokove in človekove pravice in temeljne svoboščine ter prispevati k varnemu in spodbudnemu učnemu okolju (2. in 2.a člen ZOFVI). V zvezi s to kršitvijo pritožba neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo zaslišati E.E. in njena starša, da bi izpovedali o kontekstu izrečene izjave in o tem ali je bila izjava objektivno takšna, da lahko učenca prestraši. Ker to za presojo kršitve ni odločilno, zaslišanje teh prič ni bilo potrebno.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo tudi glede kršitve iz odpovedi, da je tožnik učenca B.B. povlekel za uho. Na podlagi pisne izjave priče Z.Z. (učenčeve razredničarke) ter izpovedi in pisne izjave priče O.O. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni šlo zgolj za prijem za uho, ampak za poteg. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da B.B. ni bil zaslišan, zaradi česar naj bi bilo glede te kršitve nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj tožnik zaslišanja te priče ni predlagal. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi sodišče moralo zaslišati A.A., saj iz izpovedi njene mame L.L. ne izhaja, da bi deklica videla, da je tožnik učenca le prijel za uho.

18. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na problematično obnašanje in lažnivost B.B. in na dokaze, ki bi morali biti izvedeni za ugotovitev teh dejstev (zaslišanje prič K.K., C.C. in D.D.), saj, kot že rečeno, ta dejstva niso odločilnega pomena za ugotovitev očitane kršitve. Tudi ne drži, da bi morali biti izvedeni dokazi v smeri preizkusa verodostojnosti B.B., saj ta v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bil zaslišan.

19. Tožnik je tudi z očitanimi ravnanji iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršil obveznost vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1 in obveznosti, ki mu jih nalagajo določbe ZOFVI, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. S tem je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1. 20. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).