Jedro

Tožeča stranka je objektivno spremenila tožbo tako, da je poleg dotedanjega zahtevka na ugotovitev neučinkovitosti izpodbijanega pravnega dejanja za toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njenih terjatev, alternativno uveljavljala zahtevek na plačilo menične terjatve. Pri opisani spremembi gre vsebinsko za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, za naknadno kumulacijo zahtevkov in to za njihovo alternativno kumulacijo, ki pa ni imela podlage v materialnem pravu.

Tožeča stranka ne more uveljavljati alternativnega združevanja zahtevkov v primeru, ko sama ne ve z gotovostjo, do česa je po materialnem pravu upravičena (za takšne primere pride v poštev eventualna kumulacija zahtevkov). Prav tako ne more postaviti dveh zahtevkov alternativno in sodišču prepustiti izbiro, na kaj (na katerega od dveh zahtevkov) naj obsodi toženo stranko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pravno dejanje (meničnega) dolžnika J. d.o.o.(1), s katerim je 20. 3. 2000 in 21. 3. 2000 na podlagi faktur prenesel lastništvo na petnajstih (specificiranih) vozilih na toženo stranko, neučinkovito oziroma nima pravnega učinka proti tožeči stranki v tistem delu, ki je potreben za poplačilo terjatev tožeče stranke kot meničnega upnika do J. d.o.o. v višini 68.617,00 EUR (prej 16,443.377,25 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2000 dalje, ali na plačilo 68.617,00 EUR (prej 16,443.377,25 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2000 dalje (prvi odstavek izreka sodbe). Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in glede primarnega tožbenega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka sodbe in sklepa).

2. Tožeča stranka je vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov, pri čemer absolutnih bistvenih kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Uporabljeni predpisi.

4. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 – 52/2007), uveljavljene 1. 10. 2008 (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena ZPP-D).

5. Izpodbijano pravno dejanje je bilo storjeno 20. 3. 2000 in 21. 3. 2000, kar je pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) 1. 1. 2002. Zato je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji v skladu s 1.060. členom OZ uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji).

6. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP; Ur. l. RS 126/2007 in naslednji) na odločitev o reviziji ni vplival, ker je bil uveljavljen šele 15. 1. 2008. Zato je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji v skladu z drugim odstavkom 493. člena ZFPPIPP uporabilo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL; Ur. l. RS, št. 67/1993 in naslednji).

Revizija ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je v vlogi z dne 17. 11. 2003 (redna št. 32 spisa) objektivno spremenila tožbo tako, da je poleg dotedanjega zahtevka (na podlagi 284. člena ZPPSL) na ugotovitev neučinkovitosti izpodbijanega pravnega dejanja za toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njenih terjatev(2), alternativno (na kar kaže uporabljena beseda »ali«) uveljavljala zahtevek na plačilo (menične) terjatve v višini (glavnice) 16,443.377,25 SIT (sedaj 68.617,00 EUR) s pripadajočimi (zakonskimi) zamudnimi obrestmi(3) (»po obogatitvenem temelju«(4)).

8. Tožeča stranka je opisano spremembo označila kot »modifikacijo, prilagoditev in uskladitev tožbenega zahtevka«, vendar pa gre pri njej vsebinsko (tudi po presoji revizijskega sodišča) za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP, in sicer za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (obeh kot primarnih).

9. Pri opisani spremembi gre tudi po oceni revizijskega sodišča za naknadno kumulacijo zahtevkov, in to za njihovo alternativno kumulacijo, ki pa ni imela podlage v materialnem pravu. Ne v 284. členu ZOR, po katerem je bil učinek uspešnega izpodbijanja v ugotovitvi neučinkovitosti izpodbitega pravnega dejanja proti tožnici za toliko, kolikor je bilo potrebno za izpolnitev njenih terjatev(5) (6), niti v 130. člen ZPPSL, po katerem sta bili pravni posledici uspešnega izpodbijanja prenehanje učinkov izpodbitega pravnega dejanja (proti stečajni masi)(7) in (kumulativno) vrnitev (v stečajno maso) zaradi izpodbitega pravnega dejanja pridobljenih premoženjskih koristi, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega(8).

10. Ker po materialnem pravu ni obstajala alternativna obveznost dolžnice, pri kateri bi (v skladu s 403. členom ZOR) imela dolžnica možnost izbire, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zavrnilno sodbo glede primarnega tožbenega zahtevka, medtem ko je pritožbeno sodišče takšno sodbo pravilno potrdilo. Tožeča stranka namreč ne more uveljavljati alternativnega združevanja zahtevkov v primeru, ko sama ne ve z gotovostjo, do česa je po materialnem pravu upravičena (za takšne primere pride v poštev eventualna kumulacija zahtevkov). Prav tako ne more postaviti dveh zahtevkov alternativno in sodišču prepustiti izbiro, na kaj (na katerega od dveh zahtevkov) naj obsodi toženo stranko.(9)

11. Glede na navedeno niso utemeljeni očitki tožeče stranke, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do prave vsebine transakcije oziroma pogodbe, do odplačnosti spornega pogodbenega razmerja in do (prvotno) postavljenega izpodbojnega (ugotovitvenega) zahtevka, preko katerih je skušala prikazati bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje.

12. Za odločitev revizijskega sodišča namreč ni odločilnega pomena, da se sodišče druge stopnje ni posebej in podrobno opredelilo do vsake pritožbene navedbe tožeče stranke, saj njegova odločitev temelji na materialnopravni neutemeljenosti alternativno združenih primarnih tožbenih zahtevkov, kar je v izpodbijani sodbi pravilno in v zadostni meri obrazložilo.

Odločitev o reviziji.

13. S tem je revizijsko sodišče presodilo revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji odločilnega pomena. Ker je njihova presoja pokazala, da revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških.

14. Tožeča stranka z revizijo ni uspela. Zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

Op. št. (1): J. d.o.o. je bila na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Kopru St 47/2001 z dne 13. 2. 2002 o začetku in takojšnjem zaključku stečajnega postopka izbrisana iz registra (kot to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku obrazložitve na 7. strani njegove sodbe).

Op. št. (2): Tožeča stranka je uveljavljala tudi zahtevek na dovolitev izvršbe za poplačilo menične terjatve zoper J. d.o.o. na vozilih, ki so bila predmet izpodbojnega zahtevka (glej 2. točko prvotnega tožbenega predloga). Ta zahtevek je naknadno spremenila v zahtevek na dopustitev poplačila svoje menične terjatve s prodajo vozil, ki jih je J. d.o.o. pridobila v last na podlagi neučinkovitega pravnega dejanja (glej 2. točko prvega od alternativno združenih primarnih zahtevkov). Vendar pri tem ne gre za vrnitveni zahtevek (po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega), ki bi bil pravno pomemben za odločitev o reviziji. Smisel izpodbijanja pravnih dejanj je namreč v tem, da se vrne toliko, kolikor je bilo poseženo v sposobnost dolžnice, da izpolni svojo obveznost. Op. št. (3): Navedeni (alternativni) zahtevek je postal primaren, saj je tožeča stranka v isti vlogi uveljavljala tudi podrejenega na plačilo odškodnine v znesku 16,443.377,25 SIT (sedaj 68.617,00 EUR) s pripadajočimi (zakonskimi) zamudnimi obrestmi.

Op. št. (4): Tožeča stranka se je na ta temelj sklicevala v svoji vlogi z dne 17. 11. 2003 (v njeni XI. točki). Zato ne gre za »novo dejansko stanje, ki ga je ustvarilo Višje sodišče v Kopru«, kar je eden od revizijskih očitkov.

Op. št. (5): »Po določbi 284. člena ZOR v primerih, ko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje ….. učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. S to določbo ZOR poudarja relativnost pravnih učinkov izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, kar z drugimi besedami pomeni, da actio Pauliana nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija in ki sta ga opravila dolžnik in toženec, ampak ima le relativne učinke - pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje ….. v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti.« (iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 346/99 z dne 17. 5. 2000) Op. št. (6): Ta določba ne rešuje vprašanja obsega izpodbojnega zahtevka. Zato je to vprašanje treba rešiti z uporabo splošnih načel obligacijskega prava. Lahko tudi z upoštevanjem določbe drugega odstavka 130. člena ZPPSL. Povzeto iz Obligacijskega zakonika (splošnega dela) s komentarjem, 2. knjige (190. do 434. člena), GV Založba, Ljubljana 2003, konkretno iz drugega odstavka komentarja prof. dr. Mihe Juharta k 260. členu OZ (= 284. členu ZOR), na str. 270. Op. št. (7): Prvi odstavek 130. člena ZPPSL.

Op. št. (8): Drugi odstavek 130. člena ZPPSL.

Op. št. (9): Povzeto iz Pravdnega postopka – zakona s komentarjem, 2. knjige (151. do 305. člena), GV Založba, Ljubljana 2006, konkretno iz 14. odstavka komentarja dr. Aleša Galiča k 182. členu ZPP, na str. 171 do 172.