Jedro

Vprašanje opravljanja dela v povečanem obsegu, višine dodatka ter načina izplačila je sedaj urejeno v 22.e členu ZSPJS. Na podlagi tega člena pa je bil med pravdnima strankama sklenjen Dogovor o dodatnih obremenitvah v okviru polnega delovnega časa. Dogovor je določal, da bo tožnik do dokončanja postopkov denacionalizacije v povečanem obsegu opravljal določene naloge. Postopke denacionalizacije in ostala opravila, določena v dogovoru, je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal, izpolnjeni pa so bili tudi ostali pogoji iz dogovora, zato je tožena stranka svojo obvezo iz tega dogovora dolžna izpolniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se delno razveljavita v I/1., I/3., I/4. in III. točki izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe (točka I/2 izreka).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - ugotovitev, da je sklep št. ... z dne 26. 1. 2011 in sklep št. ... z dne 14. 10. 2010 nezakonit; - da je sklep št. ... z dne 1. 6. 2005 o določitvi dodatka, ki se izplača tožniku v višini 35 % na njegovo osnovno plačo, zakonit in veljaven vse od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2010; - za čas od januarja 2009 do marca 2010 obračun dodatka za osnovno plačo v višini 35 %, kar je v bruto znesku 1.174,12 EUR, od katerega mora odvesti vse davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 811,74 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od 6. v naslednjem mesecu do plačila ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka).

Sklenilo je še, da se postopek zaradi umika ustavi v delu, ki se nanaša na priznanje dodatka za obdobje april 2010 – december 2010 (II. točka izreka), in da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.457,70 EUR (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo ter odločitev o stroških postopka v sklepu sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep št. ... z dne 1. 6. 2005 (Sklep) nikoli ni bil spremenjen ali razveljavljen. Dogovor, ki je bil sklenjen 28. 7. 2005 je le dodatno opredelil vsebino dela v obsegu polnega delovnega časa in v obsegu dela preko polnega delovnega časa. Tožnik je postopke denacionalizacije vodil vse do upokojitve (31. 12. 2010). Nov dogovor o dodatnih obremenitvah v okviru polnega delovnega časa, ki je določil, da se tožniku določi del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % tožnikove osnovne plače, je bil sklenjen na podlagi 22.e člena ZSPJS, ki je povzel vsebino 96. člena Zakona o javnih uslužbencih. Pogoj za izplačilo tega dodatka so bila poročila o tožnikovem delu, ki jih je tožnik vseskozi posredoval toženi stranki. Pogoji za izplačilo so bili izpolnjeni, tožena stranka pa Sklepa ni realizirala. Sklep je sicer skladen tudi z Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, po kateri lahko del plače za delovno uspešnost znaša največ 50 % osnovne plače. Sklep o dodatku za povečan obseg dela je lahko sklenjen za daljše časovno obdobje, zato je zmotno stališče sodišča, da zakon ne pozna dodatka za povečan obseg dela, saj je ta dodatek umeščen v določbo 22.e člena ZSPJS.

Sodišče ni ugotavljalo pravne podlage za izplačilo 20 % dodatka za delovno uspešnost od avgusta do decembra 2008. Sklepa z dne 8. 10. 2008 in 14. 10. 2008 sta se nanašala le na september in oktober 2008, a tožniku nista bila vročena. Za avgust, november in december pa sklepi niso bili pripravljeni. Sodišče napačno sklepa, da v vtoževanem obdobju tožnik ni imel bistveno večjega obsega dela. Tožena stranka zoper podana poročila nikoli ni ugovarjala, tožnika je vedno ocenila z odliko. Tožnik je delo v povečanem obsegu dela opravil popoldne, zvečer in preko vikenda. Napačen je zaključek sodišča in v nasprotju z izjavo tožnika in priče A.A., da tožnik z delom v vtoževanem obdobju ni bil preobremenjen oziroma obremenjen bolj kot ostali sodelavci. To, da bi moral biti bolj obremenjen kot ostali, pa niti ni bil pogoj za izplačilo 35 % osnovne plače. Prav tako je zmotno stališče sodišča, da so ostali delavci delali podobne ali enake naloge, saj je splošno znano, da je tožnik imel najzahtevnejše naloge. Sodišče nepravilno ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval, da je imela tožena stranka na razpolago sredstva za plačilo delovne uspešnosti, tožena stranka pa tudi nikoli ni sprejela ukrepov zaradi pomanjkanja sredstev. Tožena stranka tožniku ni prekinila obdobja izplačevanja in mu ni odvzela nalog na področju denacionalizacije.

Napačen je tudi zaključek sodišča, da mora tožnik plačati stroške postopka v 8 dneh od prejema sklepa. Zahtevani bruto znesek je 17.614,15 EUR, tožena stranka pa ni imela dodatnih stroškov z umikom dela zahtevka. Sodišče je nekritično priznalo stroške za kopije, saj vloženo gradivo ni imelo nobenega pomena za predmetno zadevo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da sta s 1. 8. 2008 dogovor z dne 28. 7. 2005 in sklep z dne 1. 6. 2005 prenehala veljati, saj sta stranki 1. 8. 2008 podpisali nov dogovor. Tožniku pa sta bila izdana tudi dva sklepa, po katerih mu je bil v obdobju od 1. 8. 2009 do 31. 12. 2009 izplačan dodatek v višini 20 % plače. S spremembo predpisov dodatek za plačilo povečanega obsega dela ni smel biti višji od 20 %. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence je določila primere, ko ta dodatek lahko znaša 50 %, a pri tožniku ni šlo za tak primer. Opravljanje nalog v postopku denacionalizacije je spadalo v tožnikove redne naloge in ni šlo za povečan obseg dela v okviru projekta, ki ga določi Vlada in so zanj zagotovljena dodatna sredstva. Tožnik tudi ni dokazal, da je delo v povečanem obsegu opravljal preko delovnega časa. Dogovora iz leta 2005 in 2008 se nanašata na povečan obseg dela in ne na del plače za redno delovno uspešnost iz 22.a člena ZSPJS. Število denacionalizacijskih postopkov je bilo v zadnjem obdobju minimalno. V spornem času se je dodatek za povečan obseg dela izplačeval le v redkih izjemah. Pogoj za izplačilo dodatka je tudi sklenjen dogovor med predstojnikom in javnim uslužbencem.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba le pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je sklep tožene stranke z dne 1. 6. 2005 o določitvi dodatka tožniku v višini 35 % njegove osnovne plače veljaven in ali je bil tožnik v obdobju od januarja 2009 do marca 2010 upravičen do dodatka na osnovno plačo v višini 35 %. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker niso bili izpolnjeni pogoji po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe; ZSPJS) za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sklep št. ... z dne 1. 6. 2005 o določitvi dodatka v višini 35 % na tožnikovo osnovno plačo, zakonit in veljaven od 1 6. 2005 do 31. 12. 2010. V ostalem delu pa sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, in je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep št. ... z dne 1. 6. 2005 zakonit in veljaven od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2010 (I/2. točka izreka izpodbijane sodbe). Navedeni sklep je določal, da se tožniku zaradi povečanega obsega dela in dela preko polnega delovnega časa na zadevah denacionalizacije določi dodatek od 1. 6. 2005, dokler bo vodil postopke denacionalizacije, v višini 35 % osnovne plače, izdan pa je bil na podlagi 96. člena ZJU. Na podlagi istega člena je bil med pravdnima strankama sklenjen tudi Dogovor o opravljanju povečanega obsega dela oziroma dodatnih obremenitvah v okviru polnega delovnega časa oziroma v okviru dovoljenega obsega dela preko delovnega časa z dne 28. 7. 2005, ki je določal, da bo tožnik v obdobju od 1. 6. 2005 do nadaljnjega opravljal naslednje dodatne naloge: v povečanem obsegu v popoldanskem času opravljal delo pri reševanju zadev s področja denacionalizacije, sodeloval pri pripravi rešitev v Sektorju za knjigo in knjižničarstvo ter Slovence v zamejstvu in po svetu ter opravljal svetovalne naloge pri izvajanju predpisov za direktorate, sektorje oz. službe ministrstva.

Prvi odstavek 96. člena ZJU je določal, da lahko predstojnik na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in nadrejenim sprejme pisno odločitev o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi posameznega javnega uslužbenca ter o plačilu za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost, če je mogoče racionalno zagotoviti izvajanje nalog organa tako, da se poveča obseg dela oziroma določi dodatne delovne obremenitve za posamezne javne uslužbence v okviru polnega delovnega časa in dovoljenega obsega dela preko polnega delovnega časa. Citirana določba je prenehala veljati z dnem uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-F, Uradni list RS, št. 68/2006, objavljen 30. 6. 2006). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je vprašanje opravljanja dela v povečanem obsegu, višine dodatka ter načina izplačila sedaj urejeno v 22.e členu ZSPJS. Na podlagi tega člena pa je bil med pravdnima strankama dne 1. 8. 2008 sklenjen Dogovor o dodatnih obremenitvah v okviru polnega delovnega časa. Dogovor je določal, da bo tožnik v obdobju od 1. 8. 2008 do dokončanja postopkov denacionalizacije opravljal v povečanem obsegu naslednje redne delovne naloge: delo pri reševanju zadev s področja denacionalizacije, sodeloval pri pripravi rešitev v Sektorju za knjigo in knjižničarstvo in opravljal svetovalne naloge pri izvajanju predpisov za direktorate, sektorje oz. službe ministrstva.

Iz vsebine navedenih dokumentov izhaja, da je dogovor z dne 1. 8. 2008 nadomestil dogovor z dne 28. 7. 2005 in sklep z dne 1. 6. 2005, saj gre za enake delovne naloge, ki so se opravljale kot dodatne delovne obremenitve. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nov plačni sistem, ki je bil uveden z ZSPJS-F, ne pozna več dodatka za povečan obseg dela, temveč ZSPJS to vprašanje ureja v okviru plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. V 3. odstavku 22.e člena je določeno, da vlada z uredbo določi pogoje, merila in obseg dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Skladno z Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/2008) se javnemu uslužbencu med drugim lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v posameznem mesecu pod pogoji, ki jih določa zakon, če povečan obseg dela opravi pri opravljanju rednih delovnih nalog uporabnika proračuna ali projekta, načrtovanega v okviru sprejetega finančnega načrta uporabnika proračuna, pri čemer višina dela plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela lahko znaša za javnega uslužbenca največ 20 odstotkov osnovne plače. Glede na vse navedeno je sklep z dne 1. 6. 2005, ki je bil izdan na podlagi razveljavljenega 1. odstavka 96. člena ZJU in je za tožnika določal dodatek za povečan obseg dela v višini 35 % osnovne plače, prenehal veljati. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da ta sklep nikoli bil spremenjen ali razveljavljen, ter da tožniku v vtoževanem obdobju pripada dodatek za povečan obseg dela v višini 35 % osnovne plače. Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v vtoževanem obdobju (1. 1. 2009 – 31. 3. 2010) ne pripada niti del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, v višini 20 % osnovne plače. Dogovor z dne 1. 8. 2008 je določal, da bo tožnik od 1. 8. 2008 do dokončanja postopkov denacionalizacije opravljal v povečanem obsegu naslednje redne delovne naloge: delo pri reševanju zadev s področja denacionalizacije, sodeloval pri pripravi rešitev v Sektorju za knjigo in knjižničarstvo in opravljal svetovalne naloge pri izvajanju predpisov za direktorate, sektorje oz. službe ministrstva. Dogovor je bil izdan na podlagi 22.e člena ZSPJS, ki v 1. odstavku določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sprejme predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oziroma direktorjem ali javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela, ki ga lahko skleneta za daljše obdobje. V dogovoru z dne 1. 8. 2008 je bilo še navedeno, da javni uslužbenec (tožnik) pošlje poročilo o opravljenem delu za pretekli mesec, ter da se bo na podlagi tega dogovora in poročila pripravil sklep o izplačilu dodatka za povečan obseg dela. Priča A.A., ki je bila v spornem času tožniku nadrejena, je izpovedala, da je tožnik poleg treh sodelavcev delal na področju najzahtevnejših denacionalizacijskih zadev, kar je bilo potrebno prioritetno reševati. Poudarila je, da so se v letu 2009 in 2010 denacionalizacijski postopki še vedno vodili, odprtih je bilo 80 postopkov. Izpovedala je še, da je tožnik opravljal tudi naloge na področju knjižnične dejavnosti, bil predsednik sveta zavoda A. in nadzoroval obnovo blejskega gradu, pomagal je tudi filmskemu skladu. Vse navedeno izhaja tudi iz mesečnih poročil o opravljenem delu, ki jih je tožnik redno oddajal toženi stranki, česar tožena stranka niti ni prerekala, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Postopke denacionalizacije in ostala opravila, določena v dogovoru z dne 1. 8. 2008, je torej tožnik v vtoževanem obdobju opravljal, izpolnjen pa je bil tudi nadaljnji pogoj iz dogovora - predložitev mesečnih poročil. V zvezi s tem pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožena stranka tožniku ni odvzela nalog na področju denacionalizacije, prav tako pa tudi nikoli ni prerekala podanih poročil (še več, tožnika je ocenila z odliko). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožniku tak del plače sicer izplačevan v obdobju od avgusta do decembra 2008, pri čemer je tožena stranka za september in oktober 2008 predložila sklepa, iz katerih izhaja, da je bil del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % njegove osnovne plače izplačan ravno na podlagi dogovora z dne 1. 8. 2008. Glede na navedeno in predvsem ob nadaljnji pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik poleg dejanj v denacionalizacijskih postopkih opravljal tudi dela na področju priprave podzakonskih predpisov na področju knjižničarstva in sodeloval z drugimi organizacijskimi enotami, je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožnik v vtoževanem obdobju (januar 2009 – marec 2010) ni bil upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % njegove osnovne plače. Pri tem ni pomembno, da naj tožnik v vtoževanem obdobju ne bi bil preobremenjen oziroma obremenjen z delom več kot ostali sodelavci, ki so delali podobne naloge, ter da je tožena stranka kot neposredni proračunski uporabnik zavezana gospodarno in namensko porabljati denarna sredstva. Bistveno namreč je, da so bili izpolnjeni pogoji iz dogovora z dne 1. 8. 2008, zato je tožena stranka svojo obvezo iz tega dogovora dolžna izpolniti.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (saj je med strankama sporna višina tožnikove plače in s tem višina dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ki znaša 20 % osnovne plače) je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo v I/1., I/3. In I/4. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče se s presojo ostalih pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na razveljavljeni del in niso odločilnega pomena, ni ukvarjalo. Razveljavitev stroškovne odločitve v III. točki izreka pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V ostalem delu (I/2. točka izreka) je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo ter potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek v zvezi z višino tožnikove plače in posledično v zvezi z višino dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ki znaša 20 % osnovne plače, in nato ob upoštevanju vsega navedenega ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.