Jedro

Toženčev odziv, to je grob fizični obračun s tožnikom, ker ni takoj zapustil njegovega zemljišča, je bil povsem neprimeren in ga nikakor ni mogoče uvrstiti v okvir dovoljene samopomoči, na katero se sklicuje toženec.

Sodna praksa prisoja odškodnino za strah tudi, če je bil škodni dogodek izrazito kratkotrajne narave (npr. trčenje motornih vozil). Tak pa obravnavani primer niti ni bil, saj se je toženec zagnal v tožnika, ga zbil na tla, močno ugriznil v prst in potem, ko se je tožnik izvil iz njegovega prijema, še stekel za tožnikom, ki je pred njim pobegnil. Pravično denarno odškodnino za strah, ki je enotna kategorija nepremoženjske škode, predstavlja znesek 700,00 EUR.

Kot trajno posledico je sodni izvedenec medicinske stroke ugotovil le manjše mravljinčenja na vrhu jagodice prsta, ki ga tožnik čuti ob daljšem igranju na kitaro. Gre za neznatno škodo, ki ne daje podlage za prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2013 (tako da je toženec tožniku namesto 2.606,20 EUR dolžan plačati 2.306,20 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 2.606,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 90,00 EUR od 1. 6. 2011, od zneska 2.500,00 EUR od 27. 8. 2013 ter od zneska 16,20 EUR od 26. 11. 2014 (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Navaja, da je toženec po ugrizu z zobmi žagal njegov prst, kar mu je povzročilo dodatne hude in trajajoče bolečine. Zaradi takšnega načina poškodbe je tudi kasneje dlje trpel hude bolečine. Rana nad levim očesom je nastala zaradi ugriza. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke medicinske stroke iz kazenskega postopka izhaja, da ta možnost ni izključena. Tudi tožnik je izpovedal o ugrizu. Poleg tega na travniku ni raskavih tal. Kakšna je bila rana nad levim očesom, je bilo dobro vidno iz barvnih fotografij, ki so bile priloga izgubljenega spisa.

V škodnem dogodku je tožnik utrpel tudi poškodbo zob. To je potrdila priča A. A. Tožnik je v bolnišnici povedal za poškodovano zobovje, vendar so ga napotili k zobozdravniku. Najprej se je obrnil na dr. dent. med. B., zaradi previsokega predračuna za popravilo pa je nato poiskal dr. dent. med. C. Pritožbi prilaga ponudbo in izvid dr. dent. med. B. s 16. 12. 2013, ki jo je sedaj našel doma pri pospravljanju dokumentov. Gre za dokaz, da je k sanaciji zob pristopil že v letu 2013. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka. Prisojena bi morala biti v celotnem vtoževanem znesku. Tožnika je po ugrizu v prstu kljuvalo od bolečin, štirinajst dni je trpel zelo hude telesne bolečine, nato pa tri mesece še malo manj hude bolečine. Bolela ga je glava, leva stran obraza, čeljust in zobje, ki so se majali in ga boleli do popravila. Zaradi starosti so bile bolečine hujše. Bolečine (predvsem v kazalcu desne roke) se še vedno občasno pojavljajo. Trpel je številne nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih podrobno našteva. V času zdravljenja je bil hudo omejen pri skrbi za osebno higieno, težko se je oblačil, hranil, ni mogel igrati kitare, bil je omejen pri opravljanju vsakodnevnih domačih del (ni jih mogel opravljati trideset dni) in del na kmetiji (opravljale so jih druge osebe). Napačen je zaključek sodnega izvedenca medicinske stroke, da po šestih do sedmih tednih po poškodbi ni bilo več nobenega medicinskega razloga za bolečine, saj mu je nov noht zrasel šele po šestih mesecih, kar je bilo dodatno boleče. Sodišče prve stopnje mu neutemeljeno ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Njegova življenjska aktivnost je trajno zmanjšana. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da čuti mravljinčenje v konici prsta, ki se pojavi pri igranju kitare. Poškodovani prst je mravljinčast in tako rekoč mrtev, saj z njim ne more delati ničesar. Ne more opravljati finih del, prijemati majhnih predmetov, malo večji predmeti pa mu spolzijo iz rok. Ne more igrati na kitaro, težave ima pri oblačenju, težko opravlja dela na kmetiji. Še vedno trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sicer pa ugotovljene duševne bolečine v trajanju šest do sedem tednov po poškodbi utemeljujejo prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Upravičen je do povrnitve prevoznih stroškov, izračunanih ob upoštevanju kilometrine v višini 0,37 EUR/km in ne 0,09 EUR/km, saj ni zaposlen v državni upravi.

Iz naslova prodanega sena mu toženec dolguje 150,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožencu izročil celotno dogovorjeno kupnino (550,00 EUR), toženec pa je odpeljal seno v vrednosti 150,00 EUR, ki mu ga nato ni plačal. Napačna je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, saj je imel tožnik 65,5 % uspeh (če se upošteva tudi uspeh po temelju), imel pa je tudi večje stroške od toženca, saj je moral plačati sodno takso za tožbo in stroške sodnega izvedenca.

3. Toženec ni odgovoril na tožnikovo pritožbo.

4. Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nasprotuje zaključku, da je izključno odgovoren za nastalo škodo in da tožnik ni prispeval k nastanku škodnega dogodka. Vztraja, da ga je tožnik prvi napadel, in to na njegovem zemljišču. Tožnik je v spremstvu še ene osebe prišel na njegovo zemljišče, ki je sicer ograjeno. Vrata zemljišča so vedno zaprta in služijo zgolj temu, da kaj odnese ali prinese. Zemljišče ima vhod na zgornji strani, kjer je staja. O slednjem sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Toženec je izrecno zahteval, da se odstranita iz njegovega zemljišča (tožnik je celo povedal, da jima je zagrozil s fizično silo, če se ne umakneta), jasno in odločno je zatrdil, da tožniku nič ne dolguje, ter se umaknil proti staji oziroma avtomobilu. Tožnik in njegov spremljevalec nista izpolnila njegove zahteve, temveč je tožnik sledil tožencu, ki se je umikal, in mu verbalno grozil. Na podlagi zgoraj opisanega ravnanja tožnika je mogoče zaključiti, da je do fizičnega konflikta prišlo zaradi agresivnega, predrznega, izzivalnega in protipravnega ravnanja tožnika. Toženec je bil upravičen z odmerjeno fizično silo odstraniti tožnika iz svojega zemljišča. Zgolj zato, ker je bila ta sila pretirana, ni mogoče izključiti tožnikovega soprispevka. Če bi toženec kaj dolgoval tožniku, bi tožnik lahko ta dolg izterjal preko sodišča, a je namesto tega toženca dlje časa nadlegoval in šikaniral, obravnavanega dne pa si je v navzočnosti spremljevalca skušal samovoljno vzeti tisto, za kar je mislil, da mu gre. Ker relevantna dejstva, na katera je opozoril med postopkom, niso bila upoštevana, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odstopa od odškodnin, ki jih v podobnih primerih prisoja sodna praksa. Primerna odškodnina bi znašala kvečjemu 500,00 EUR. Tožnikov primer spada med lahke primere, saj je tožnik utrpel le lahko telesno poškodbo, rana na arkadi ni terjala kirurške oskrbe (le očiščenje), bolečine so izzvenele že po nekaj urah, tožnik ni trpel pomembnejših nevšečnosti med zdravljenjem (le obisk zdravnika), za delo je bil sposoben že naslednji dan. O telesnih bolečinah kot obliki nepremoženjske škode govorimo le, če so tako intenzivne ali tako dolgotrajne, da za oškodovanca predstavljajo resno motnjo duševnega ravnovesja. V nasprotnem primeru ne gre za pravno priznano obliko škode. O tem sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Pri tožniku ni šlo za resno motnjo duševnega ravnovesja oziroma je bila ta minimalna. Ocena o hudem primarnem strahu je pretirana. Tožnik ni mogel utrpeti primarnega strahu, ker se je v obravnavnem primeru vse zgodilo hipoma. Da ga ni utrpel, kaže tudi okoliščina, da se tožnik ni ustrašil toženca niti takrat, ko mu je ta zagrozil s fizičnim obračunom. Policist Č. Č. ni potrdil tožnikovih navedb o strahu. Izpoved policista D. D. pa ne potrjuje, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah. Tožnik ga ni utrpel, temveč je bil le razburjen, jezen in užaljen, ker je moral bežati. Prav tako ni utrpel resnega strahu za izid zdravljenja. Sodni izvedenec medicinske stroke je zgolj dopustil možnost, da je bil tožnik nadpovprečno zaskrbljen za svoje zdravje, ni pa tega izrecno trdil. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, česa se je tožnik bal v zvezi s posledicami poškodbe. Šlo je za lahke poškodbe, ki ne puščajo trajnih posledic in ne terjajo resne medicinske oskrbe, zato ni bilo razlogov za strah, da mu bodo ostale trajne posledice. Toženec je že naslednji dan videl, da lahko normalno dela in da se poškodbe celijo brez zapletov.

V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je cena bika 550,00 EUR. Toženec in celo priča A. A., ki je sicer izpovedoval v korist tožnika, sta izpovedala, da je tožnik plačal le 400,00 EUR. To, da pri plačilu kupnine A. A. ni bil prisoten, ne more biti razlog za neupoštevanje njegove izpovedi. S tem je potrjena toženčeva navedba, da mu je tožnik dolgoval še 150,00 EUR. Tožnik, na katerem je dokazno breme, tako ni uspel dokazati, da je plačal celotno kupnino za bika in zato ni uspel izpodbiti toženčeve trditve, da mu je dolgoval še 150,00 EUR. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati toženčev ugovor, da sta s senom pobotala terjatev, ki jo je toženec imel do tožnika iz naslova kupnine za bika.

5. Tožnik ni odgovoril na toženčevo pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njen preizkus je mogoč, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo.

Glede temelja odškodninskega zahtevka:

8. Tožnikov odškodninski zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. S pravnomočno obsodilno sodbo je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ), ker je 5. 1. 2013 v naselju M. najprej tožnika zbil na tla, nato ga je močno ugriznil v kazalec na desni roki in mu s tem prizadejal odlomek členka kazalca desne roke in ugrizno rano na kazalcu desne roke ter 2 cm dolgo rano na levi strani obraza, zaradi česar je bila tožnikova zmožnost za delo začasno zmanjšana, začasno pa je bil oslabljen kazalec desne roke. Toženec v pritožbi vztraja, da je ravnal v silobranu (glede na navedbe, da ga je tožnik napadel) oziroma da je tožnik prispeval k nastanku škode, vendar neutemeljeno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se toženec ne more sklicevati na silobran zaradi vezanosti na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Silobran izključuje protipravnost dejanja, ta pa je eden od elementov, ki morajo biti podani za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja. Toženec zato v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ga je tožnik napadel. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev ugovor deljene odgovornosti. Pri odločanju o njegovi utemeljenosti se je sodišče prve stopnje posebej opredelilo le do tistih okoliščin, s katerimi ga je toženec utemeljeval, kar je pravilno. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da ravnanje toženca ni bilo obrambno, temveč napadalno, tožnik pa ni ustvaril provokativne situacije. Ni namreč ugotovilo, da je tožnik napadel toženca s koso in ga davil, kot je trdil toženec. Tudi ostale ugotovljene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo pravnega zaključka, da je tožnik prispeval k nastanku škode. Tožnik je skupaj z A. A. prišel na ograjen toženčev pašnik za živino in pristopil do toženca ter od njega zahteval denar za seno. Tožnik torej ni prišel na toženčevo zemljišče brez razloga, temveč zato, da bi od toženca, ki se je tam nahajal, dobil dolgovani denar. To, da se je v zvezi z dolgom obrnil neposredno na toženca (in ni uporabil sodne poti), je povsem legitimno. Toženec je zahteval, da odideta, nato pa se je na tožnikovo vztrajanje na zemljišču odzval s fizičnim napadom, tožnika je vrgel na tla ter ga na tleh ležečega še močno ugriznil v kazalec desne roke. Takšen toženčev odziv, to je grob fizični obračun s tožnikom, ker ni takoj zapustil njegovega zemljišča, je bil povsem neprimeren in ga nikakor ni mogoče uvrstiti v okvir dovoljene samopomoči, na katero se sklicuje toženec. Toženec v pritožbi posebej izpostavlja, da je potem, ko je zahteval, naj odideta, in zagrozil z uporabo fizične sile, če ne bosta odšla, odšel v smeri proti staji, tožnik pa mu je sledil, vendar tudi ta, bolj podrobni opis dogajanja (ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo pri obravnavanju primarnega strahu) ne utemeljuje zaključka, da je tožnik prispeval k nastanku škode. Sicer pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo pojasnilo, da je mislil, da gre toženec v stajo ali v avto po denar.

11. Pri zgoraj navedeni presoji pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb o tožnikovem šikaniranju in nadlegovanju toženca pred škodnim dogodkom, ki je trajalo dalj časa, in o verbalnih grožnjah tožnika ob umikanju toženca proti staji oziroma avtomobilu. Gre za pritožbene novote, ki jih toženec v pritožbi ne opraviči. Enako velja glede pritožbenih navedb toženca, da so vrata zemljišča vedno zaprta in služijo zgolj temu, da toženec kaj odnese ali prinese iz svojega zemljišča, ter da ima zemljišče vhod na zgornji strani, kjer je staja. Razumljivo je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki niso bile zatrjevane.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

12. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je v obravnavanem škodnem dogodku tožnik utrpel manjšo razpočno rano nad levim očesom in podplutbe ob njem, majhno ugrizno rano spodnjega členka desnega kazalca, odkrhnjenje majhnega dela kosti na spodnjem kostnem členku desnega kazalca, blažjo udarnino spodnjega dela desne strani prsnega koša in manjšo udarnino področja desnega kolka.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je rano nad levim očesom utrpel zaradi ugriza, pri čemer se sklicuje na svojo izpoved, pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke medicinske stroke iz kazenskega postopka ter okoliščino, da na travniku ni raskavih tal. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da je rano nad levim očesom tožnik utrpel zaradi padca in prerivanja, saj ima dokazno podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke dr. med. E. E. Ta ni potrdil tožnikovih navedb, da je rana nad levim očesom nastala zaradi ugriza. Tožnik v pritožbi sicer izpostavlja drugačno izvedensko mnenje sodne izvedenke medicinske stroke iz kazenskega postopka, vendar obenem zamolči, da je ob zaslišanju (po ponovnem ogledu fotografije) od njega odstopila. Z navedbami, da (v nasprotju z njo) sodni izvedenec medicinske stroke iz pravdnega postopka ni več razpolagal z barvnimi fotografijami poškodb, zato tožnik ne vzbuja dvomov v pravilnost njegovih ugotovitev. Sicer pa po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niti ni relevantno, ali je rana nad levim očesom nastala zaradi ugriza ali zaradi padca na tla in prerivanja. Tožnik posebej ne pojasni, zakaj bi bilo to pomembno.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel tudi poškodbo zob. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tega ni dokazal. Prepriča obrazložitev, da bi tožnik, ki je bil vesten pri skrbi za zobe, zdravnikom takoj po dogodku omenil poškodbo zob (razmajan mostiček) in jo tudi takoj saniral. Ta poškodba pa iz medicinske dokumentacije, nastale ob pregledu tožnika po škodnem dogodku, ne izhaja. Razmajani mostiček je tožnik saniral več kot leto dni po škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo izpovedbama prič A. A. (ki je bil prisoten ob škodnem dogodku) in C. C. (zobozdravnika), ki sta potrdila vzročno zvezo med škodnim dogodkom in poškodbo zob. Pri tem je priča C. C. izpovedal le to, kar mu je o vzroku za razmajani mostiček povedal tožnik. Pritožbena navedba tožnika, da se je v zvezi s popravilom zob najprej obrnil na zobozdravnika B. in šele nato na zobozdravnika C., predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožba ne opraviči, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Enako velja glede listinskega dokaza, ki ga tožnik prilaga pritožbi. Gre za ponudbo in zdravniško potrdilo dr. dent. med. B. s 16. 12. 2013. Pojasnilo, da ju je sedaj našel doma pri pospravljanju, ne izkazuje pogoja nekrivde, ki mora biti izpolnjen, da je pritožbene novote mogoče upoštevati. Tudi sicer (če bi ju bilo treba upoštevati) pritožbenemu sodišču ne vzbujata dvomov v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, saj sta nastala skoraj leto dni po škodnem dogodku.

15. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v pravilnost dejanskih ugotovitev o trajanju in stopnji telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, ki imajo podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke dr. med. E. E. Ta je podal objektivno oceno stopnje in trajanja telesnih bolečin. Strokovno je pojasnil, da je zaradi poškodb tožnik trpel največ srednje hude bolečine, in sicer občasno v prvih treh do štirih dneh, sicer pa je trpel manj intenzivne bolečine. Pri tem je upošteval okoliščine, od katerih je (s stališča medicinske stroke) odvisna njihova intenzivnost in trajanje. Sodni izvedenec torej ni potrdil, da je zaradi utrpelih poškodb tožnik trpel zelo hude ali hude bolečine. Prav tako ni potrdil, da ima tožnik še vedno občasne bolečine. Prepričljivo je pojasnil, da po približno 6 do 7 tednih od poškodbe za bolečine ni bilo več nobenega medicinskega razloga. Sodišče prve stopnje pravilno ni posebej ugotavljalo telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel ob samem ugrizu v kazalec desne roke, saj jih tožnik ni posebej omenjal v trditvah, podanih do prvega naroka za glavno obravnavo in na prvem naroku.

16. Po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke in v medicinski dokumentaciji, je imel tožnik med zdravljenjem naslednje nevšečnosti: čiščenje in prevez rane nad levim očesom in na kazalcu desne roke, cepljenje proti tetanusu, rentgensko slikanje glave, kazalca desne roke in desne strani prsnega koša, namestitev steri-stripa na rano nad levim očesom in na kazalcu leve roke, nošenje povoja nad levim očesom ter na desnem kazalcu, previjanje ran, odstranjevanje nabrane krvi pod nohtom, vožnjo in pregled v urgentni ambulanti, dve vožnji in pregled v bolnišnici, dve vožnji in pregled pri izbranem zdravniku ter omejenost pri osebni higieni, oblačenju, hranjenju, igranju kitare ter domačih delih do konca zdravljenja.

17. S pritožbenimi navedbami pravdni stranki ne vzbudita dvomov v pravilnost ugotovitev glede stopnje in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem. Toženec jih v pritožbi izpodbija zgolj tako, da navaja, da je tožnik trpel telesne bolečine v krajšem trajanju (le nekaj ur) ter da je imel manj nevšečnosti med zdravljenjem (le obisk zdravnika in enodnevna nezmožnost za delo), vendar obenem ne pojasni, kateri od izvedenih dokazov potrjuje njegove pritožbene navedbe oziroma zakaj so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje napačne. Enako velja glede pritožbenih navedb tožnika, ki dokazno nepodprto vztraja pri večji intenzivnosti in daljšem trajanju telesnih bolečin (vključno z navedbami, da so bolečine še vedno občasno prisotne) ter dodatnih oziroma večjih nevšečnostih med zdravljenjem. Odgovor pritožbenega sodišča na konkretizirano izpodbijanje dejanskih ugotovitev pa je vsebovan v 13. in 14. točki obrazložitve te sodbe.

18. Ugotovljena intenzivnost in trajanje telesnih bolečin nedvomno dosegata prag škode, ki upravičuje prisojo denarne odškodnine. Drugačne pritožbene navedbe toženca niso utemeljene. Toženec prav tako neutemeljeno vztraja, da je tožnik upravičen kvečjemu do odškodnine v znesku 500,00 EUR. Upoštevajoč ugotovljeno trajanje in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin ter zlasti ugotovljen obseg nevšečnosti med zdravljenjem (med katerim je bil tožnik tudi trikrat rentgensko slikan in cepljen proti tetanusu) predstavlja odškodnina v znesku 1.500,00 EUR, ki jo je za to vrsto škode prisodilo sodišče prve stopnje, pravično denarno odškodnino (179. člen OZ). Ker je tožnik trpel največ srednje hude bolečine (občasno), sicer pa manj intenzivne bolečine, ki so v celoti prenehale že pred potekom dveh mesecev po poškodbi, ni utemeljena niti odmera višje odškodnine, za katero se zavzema tožnik.

19. Na podlagi ugotovitev, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je deloval na njegovo psiho šest do osem ur po poškodbi, nato pa še sekundarni strah zmerne intenzitete, ki je trajal do konca januarja 2013, je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova strahu priznalo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Toženec v pritožbi izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in vztraja, da tožnik ni upravičen do odškodnine za to vrsto škode.

20. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev. Da je tožnik utrpel hud primarni strah, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo na podlagi ugotovljenih okoliščin škodnega dogodka v povezavi z izpovedjo prič F. F. in D. D., ki sta tožnika videla po škodnem dogodku. Življenjsko logičen je zaključek, da je tožnik ob nepričakovanem in agresivnem napadu mlajšega in fizično močnejšega toženca utrpel močan primarni strah. Toženec ga ne more izpodbiti z izpostavljanjem okoliščine, da tožnik ni odšel, čeprav mu je toženec zagrozil z uporabo fizične sile. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da grožnje z uporabo sile tožnik ni jemal resno. Ugotovilo je tudi, da je po napadu pobegnil. Že upoštevajoč navedeno toženec ne more uspeti z izpostavljanjem izpovedi priče Č. Č. (policista). Sicer pa tudi ne drži, da priča Č. Č. ni potrdil tožnikovih navedb o strahu (izpovedal je, da je tožnik deloval prestrašeno). Toženec v pritožbi še navaja, da tožnik ni mogel utrpeti primarnega strahu, ker se je vse zgodilo hipoma. Temu ni mogoče pritrditi že upoštevajoč naravo primarnega strahu. Sodna praksa prisoja odškodnino za strah tudi, če je bil škodni dogodek izrazito kratkotrajne narave (npr. trčenje motornih vozil)(1). Tak pa obravnavani primer niti ni bil, saj se je toženec zagnal v tožnika, ga zbil na tla, močno ugriznil v prst in potem, ko se je tožnik izvil iz njegovega prijema, še stekel za tožnikom, ki je pred njim pobegnil. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede sekundarnega strahu. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja, da razlogov za sekundarni strah glede na naravo poškodb sploh ni bilo. Sodni izvedenec medicinske stroke je namreč potrdil, da je z vidika medicinske stroke (glede na naravo poškodb) tožnik lahko trpel strah za izid zdravljenja zmerne intenzitete do konca januarja 2013. 21. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje strahu pa je prisojena odškodnina previsoka. V podobnih primerih, ko ne gre za napad z nevarnim predmetom ali s strani več oseb, prisoja sodna praksa nižje odškodnine. Pravično denarno odškodnino za strah, ki je enotna kategorija nepremoženjske škode, predstavlja znesek 700,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato znižalo s strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino za 300,00 EUR.

22. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se prisodi oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti – če so močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

23. Zahtevek za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je zaključilo, da tožnik ni utrpel trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem je utemeljeno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ki ni potrdil, da so utrpele poškodbe tožniku pustile takšne trajne posledice, ki zmanjšujejo njegovo življenjsko aktivnost. Pojasnil je, da lahko tožnik normalno opravlja domača in kmečka dela (kot da poškodbe prsta ni bilo). Z dokazno nepodprtimi navedbami, da je poškodovani prst tako rekoč mrtev in da z njim ne more delati ničesar več ter z naštevanjem del, ki jih bodisi ne more več opravljati bodisi jih opravlja s težavo, zato tožnik ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Kot trajno posledico je sodni izvedenec medicinske stroke ugotovil le manjše mravljinčenja na vrhu jagodice prsta, ki ga tožnik čuti ob daljšem igranju na kitaro. Gre za neznatno škodo, ki ne daje podlage za prisojo pravične denarne odškodnine.

24. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pravilno oprtih na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, izhaja, da je bila življenjska aktivnost tožnika zgolj prehodno zmanjšana (v času zdravljenja je imel težave pri opravljanju domačih del, osebni higieni, hranjenju, oblačenju, igranju na kitaro). Zaradi navedenega je približno tri do štiri dni trpel trajne srednje hude duševne bolečine, teden dni trajne zmerne in občasno tudi srednje hude duševne bolečine, tri tedne trajne zmerne duševne bolečine ter na koncu dva do tri tedne še občasne zmerne duševne bolečine. Upoštevajoč dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče ocenjuje, da niti trajanje niti intenzivnost duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ne utemeljujeta prisoje odškodnine iz tega naslova. Ker obenem ni ugotovitev o kakšnih posebnih okoliščinah, ki bi terjale ugoditev takšnemu odškodninskemu zahtevku, tožnik ni upravičen do odškodnine iz tega naslova. Ugotovljena prehodna prikrajšanja je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

25. Po odločitvi pritožbenega sodišča znaša skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 2.200,00 EUR in ustrezno upošteva načelo individualizacije in načelo družbene pogojenosti odškodnin kot temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Glede višine odškodnine za premoženjsko škodo:

26. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova prevoznih stroškov zaradi zdravljenja v znesku 16,20 EUR (180 km x 0,09 EUR/km). Sodišče prve stopnje je višino odškodnine določilo ob uporabi prostega preudarka, pri čemer je lahko upoštevalo kilometrino, ki se sicer priznava zaposlenim v državni upravi, čeprav tožnik tam ni zaposlen. Glede na to, da tožnik ni dokazal, da je imel večji strošek bencina od običajne porabe (8 l na 100 km), pritožbeno sodišče nima pomisleka glede višine prisojene odškodnine za premoženjsko škodo.

Glede tožbenega zahtevka za izpolnitev pogodbene obveznosti:

27. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik prodal tožencu seno po ceni 1,50 EUR za kocko sena. To sta v svojih izpovedih potrdila tako tožnik, kot tudi toženec. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec od tožnika odpeljal šestdeset kock sena. Navedena ugotovitev temelji na skrbni in vsebinsko prepričljivi dokazni oceni, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zgolj z vztrajanjem, da je toženec odpeljal za 150,00 EUR sena, je tožnik ne more omajati. Upoštevajoč dogovorjeno ceno in količino odpeljanega sena je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolg toženca znašal 90,00 EUR.

28. Toženec je ugovarjal, da tožniku ničesar ne dolguje, saj je bilo seno dano kot kompenzacija za prodanega bika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec, na katerem je bilo dokazno breme, svojih navedb ni dokazal. V zvezi s tem je pravilno izpostavilo, da je v kazenskem postopku sam povedal, da je bil za seno tožniku dolžan 30,00 EUR. S pritožbenimi navedbami, da tožnik ni dokazal, da je plačal celotno kupnino za bika, dogovorjeno v znesku 550,00 EUR, zato toženec ne more doseči zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova kupnine za prodano seno. To dejstvo bi postalo relevantno šele v primeru, če bi toženec uspel dokazati zatrjevano kompenzacijo.

Glede stroškov:

29. Delna sprememba sodbe narekuje novo (in celovito, to je takšno, da vsebuje tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka) odločitev o pravdnih stroških, ki so nastali pravdnima strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavkom 165. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ob primerjavi zahtevanega zneska (8.357,20 EUR) in prisojenega zneska (2.306,20 EUR) pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša tožnikov pravdni uspeh približno 28 %, toženčev pravdni uspeh pa približno 72 %. V obravnavanem primeru ni utemeljeno ločeno upoštevanje uspeha po temelju in po višini, saj v zvezi s temeljem niso nastali posebni stroški. Glede na ugotovljeni uspeh in ob upoštevanju, da so tožnikovi pravdni stroški višji, saj vključujejo tudi strošek sodne takse in izvedenca, je primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ker je takšno odločitev sprejelo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni poseglo.

Odločitev pritožbenega sodišča:

30. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako da je odškodnino za strah ustrezno znižalo (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbo tožnika in v preostalem delu tudi pritožbo toženca je kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Primarnega strahu ne priznava v primerih, ko je ob škodnem dogodku oškodovanec padel v nezavest.