Jedro

Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča kot ga ima stranka, razloguje o drugih odločilnih dejstvih kot so tista, ki jih izpostavlja stranka. V posledici tega ne more iti za kršitev postopka, pač pa kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, za kar pa v obravnavanem primeru prav tako ne gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino oziroma nadomestilo za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v skupnem znesku 3.416,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2013 dalje do plačila ter mu povrniti še stroške postopka v višini 1.198,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ni jasna narava terjatve. V zvezi s tem vprašanjem je bila dopuščena revizija v zadevi VIII DoR 31/2017. Če gre za odškodnino, sodba glede tega ni obrazložena. Potrebno je ugotoviti vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, vzročna zveza, krivda). Misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur sta namenjena počitku oziroma ustrezata tovrstnemu varstvu, temu pa je namenjena tudi višja plača na misiji, ki vključuje razne dodatke. Sodišče prve stopnje se do ugovorov tožene stranke glede tega ni opredelilo, zato gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. členu Ustave RS. Prav tako glede tega, da je sodba vrednost dneva določila glede na povprečno mesečno delovno obveznost 174 ur, namesto da bi se upoštevalo 30 dni oziroma 720 ur na mesec, saj tožnik vtožuje neizkoriščene dneve, ne ure tedenskega počitka. Vrednost dneva bi tako morala biti 131,39 EUR (3.941,75 EUR/30 dni). Sicer pa je tožnik, upoštevaje Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, prejel vse plačano. Metoda izračuna ni pravilna. Sodišče ni sledilo ugovorom tožene stranke glede tega, niti se do njih ni opredelilo. Zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS. Iz razlogov sodbe tudi ni razvidno, da bi se sodišče opredelilo do navedb tožene stranke, podanih na naroku 25. 8. 2017, da je tožnik kompenziral dneve tedenskega počitka - vsaj tri dni pred odhodom z misije, češ da ni bil oborožen in ni izvajal operativnih nalog. Gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. členu Ustave RS. Pa tudi za kršitev 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer izpostavlja izpovedi prič A.A., B.B. ter C.C. Tožnik je zahteval zamudne obresti od dneva vrnitve z misije, potrebno pa bi bilo upoštevati drugi odstavek 299. člena OZ ter okoliščino, da je tožnik pred vložitvijo tožbe ni pozval na izpolnitev. Ker sodišče ne obrazloži, zakaj je tožena stranka v zamudi že z dnem vrnitve z misije, je podana kršitev 14. in 8. točke drugega 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS. Ker sodišče ne loči zapadlosti in zamude, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek zavrne oziroma, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neizkoriščenih dnevov tedenskega počitka na misiji v času od 3. 4. 2012 do 20. 4. 2013. Tožena stranka v pritožbi poudarja sporno naravo obravnavane terjatve (sklicujoč se pri tem na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 o dopuščeni reviziji, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče RS tudi že izdalo sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, ki jo upošteva tudi pritožbeno sodišče v obrazložitvi predmetne zadeve), na kar navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, izpodbijana sodba glede tega nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da očitana postopkovna kršitev ni podana. Tudi ni podana v zvezi s pritožbenim navajanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanj tožene stranke glede tega, da metoda izračuna odškodnine ni pravilna. Za presojo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti. To, da sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera materialnopravna izhodišča so ključna za sprejem odločitve, ne privede do navedene kršitve, prav tako ne do kršene pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom Ustave RS.

6. Pritožba kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom Ustave RS uveljavlja tudi v zvezi z zatrjevanjem, da ji sodišče ni odgovorilo na navedbo o tem, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur namenjena počitku oziroma da zadostujeta za zagotovitev počitka, ter da je temu namenjena tudi višja plača na misiji z različnimi dodatki. Sodišče prve stopnje takšnemu zavzemanju, četudi je ugotovilo, da je tožnik koristil tudi poseben dopust (od 22. 1. 2013 do 2. 2. 2013), pravilno ni sledilo, saj gre v teh primerih za različne institute od obravnavanega. Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujejo pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku vtoževano odškodnino priznalo, je jasno, da navedenim ugovorom tožene stranke ni sledilo. To niti ne terja posebne obrazložitve.

7. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgoraj pa je bilo že nakazano, da tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča kot ga ima stranka, razloguje o drugih odločilnih dejstvih kot so tista, ki jih izpostavlja stranka. V posledici tega ne more iti za kršitev postopka, pač pa kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, za kar pa v obravnavanem primeru prav tako ne gre.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz omenjene novejše sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan1, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pojasnilo je tudi, da čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre vseeno za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Na podlagi 2. člena ZSSloV je uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 184. člen ZDR določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika upoštevalo tudi drugo pravno podlago. In sicer, da ima delavec v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. To, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

10. Četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o elementih odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Očitek neobrazloženosti sodbe v smislu kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožena stranka v pritožbi glede tožnika izpostavlja, da ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, glede sebe pa izpostavlja breme dokazovanja neobstoja krivde, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti2. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom3. To ni bilo ugotovljeno. Protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevati pa je tudi še nakazano domnevo vzročnosti. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka.

11. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem se tožena stranka glede zadnjih treh dni na misiji zavzema za zaključek, da je tožnik koristil počitek. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi v tem delu neutemeljeno očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS ter kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena, pri čemer dodaja še očitek protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je, posebej v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, jasno obrazložilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov zaključuje, da tožniku v spornem obdobju ni bil zagotovljen noben dan tedenskega počitka na misiji, saj je delal prav vsak dan. Pri tem je ustrezno ocenilo tudi izpovedi prič A.A., B.B. ter C.C., tako da je tudi pritožbeni očitek protispisnega upoštevanja njihovih izpovedi neutemeljen.

12. Kot že nakazano, sodišče prve stopnje s tem, ko ni posebej obrazlagalo, da ni sledilo predlogu tožene stranke, naj se vrednost dneva neizkoriščenega dopusta izračuna upoštevaje 30 dni oz. 720 ur mesečno, pač pa je izhajalo iz povprečne mesečne obveznosti 174 ur, ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Ne drži, da bi morala biti vrednost dneva 131,39 EUR (3.941,75 EUR/30 dni). Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz plače v višini 3.941,75 EUR, izračunalo urno postavko v višini 22,65 EUR. Za 24 dni neizkoriščenega tedenskega dopusta to znaša 4.348,80 EUR. Ker pa sodišče ne sme soditi preko zahtevka, mu je ugodilo do vtoževane višine 3.416,14 EUR.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom. Ne drži, da je sodba v tem delu neobrazložena – da gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, po 8. točki drugega odstavka ter 22. členu Ustave RS, ter da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zapadlosti in zamude. Ne drži, da je lahko prišla tožena stranka v zamudo s plačilom šele ob vložitvi tožbe (prvi odstavek 299. člena OZ). Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije (21. 4. 2013). Ker je tožbo vložil 17. 6. 2015, terjatev po pravilni presoji sodišča prve stopnje v nobenem delu tudi ni zastarala.

14. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

1 Iz navedenega izhaja neutemeljenost pritožbenega zavzemanja, da je treba vrednost dneva izračunati tako, da se namesto iz 174 ur mesečne delovne obveznosti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, izhaja iz 30 dnevov meseca, kar pomeni 720 ur mesečno. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 3 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.