Jedro

Pojem pojem „zemljišča, ki je namenjeno za redno rabo stavbe“ je treba uporabljati restriktivno. Stavba v tožnikovi solasti ima dvorišče na parceli št. 428 v le nekoliko manjši izmeri od površine, ki predstavlja stavbišče. Zato (glede na tožnikove trditve) ni videti razloga, da bi se zemljišče, namenjeno za redno uporabo stavbe, raztezalo tudi na sosednjo parcelo, ki ima samostojno pravno usodo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov ugotovitveni zahtevek, da je solastnik nepremičnine s parc. št. 429, vrt v izmeri 834 m2, ki je vpisana v vl. št. 390 k.o. ..., do višine 31/128, in zahtevek, da mu je toženka dolžna za to nepremičnino izstaviti za zemljiškoknjižni prenos primerno listino.

2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski zavrnilni sodbi.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Procesna kršitev naj bi bila podana zato, ker je pritožbeno sodišče na tretji strani sodbe zapisalo, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, to pa je v direktnem nasprotju s poprejšnjo ugotovitvijo, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Stališče revidenta je, da je ključnega pomena odgovor na vprašanje, ali je sporna nepremičnina s parc. št. 429 k.o. ... zemljišče, ki je namenjeno za redno rabo stavbe, stoječe na parc. št. 428, katere del je tožnik kupil v letu 1987. Tožnik je pridobil lastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču že na podlagi zakona in naj bi bilo zato zmotno stališče sodišča druge stopnje, da naj bi tožnik s sklenitvijo pogodbe samo za del hiše in del dvorišča izgubil pravico na preostalem delu funkcionalnega zemljišča, ki ga predstavlja sporna parcela. Stavbe in tako imenovana funkcionalna zemljišča so pravno nedeljive stvari, sporna parcela pa mimogrede povedano, v naravi predstavlja dvorišče. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz konteksta obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča je jasno razvidno stališče pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zapis o ugoditvi tožbenemu zahtevku na tretji strani sodbe predstavlja očitno pomoto, ki ne onemogoča preizkusa sodbe in zato tudi ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v okvirih 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 370. člena ZPP.

6. Sodišče je pri odločanju upoštevalo naslednja revizijsko neizpodbojna dejstva(1): - tožnik je leta 1987 kupil od prodajalcev V. in E. S. solastninski delež na stanovanjski hiši, zgrajeni na parceli št. 428, pri čemer predstavlja navedena parcela stavbišče v izmeri 180 m2 in dvorišče v izmeri 163 m2; sporna parcela 429 je po zemljiškoknjižnih podatkih sadovnjak v izmeri 834 m2 in je v lasti toženke ter M. B. v zvezi s pogodbo, ki sta jo sedanji solastnici sklenili z V. in E. S..

7. Tožnik ima načeloma prav, ko trdi, da je treba pri presojanju obsega njegovih upravičenj na nepremičnini v zvezi s prodajno pogodbo iz leta 1987 upoštevati tudi določbe 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR. Pri tem pa je bistveno, da je treba pojem „zemljišča, ki je namenjeno za redno rabo stavbe“ uporabljati restriktivno. Stavba v tožnikovi solasti ima dvorišče na parceli št. 428 v le nekoliko manjši izmeri od površine, ki predstavlja stavbišče. Zato (glede na tožnikove trditve) ni videti razloga, da bi se zemljišče, namenjeno za redno uporabo stavbe, raztezalo tudi na sosednjo parcelo, ki ima samostojno pravno usodo. Zavrnitev tožbenih zahtevkov je z vidika uporabe materialnega prava popolnoma pravilna.

8. Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP, implicira pa tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev pravdnih stroškov(2).

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 154. člena ZPP.