Jedro

Če je med predložitvijo spisa sodišču in izdajo odredbe za vabljenje obdolženca minilo več kot dve leti, v tem času pa ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, ki bi v smislu tretjega odstavka 42. člena ZP-1 merilo na pregon storilca prekrška, je pregon prekrška zastaral.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Maribor je A. Š. izdal uvodoma navedeni plačilni nalog, s katerim je storilcu zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (ZOPA) izrekel globo 417,29 EUR. Okrajno sodišče v Mariboru je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo in potrdilo plačilni nalog.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj je sodišče kršilo določbe o relativnem zastaranju pregona. Prekrškovni organ je izdal plačilni nalog 19. 11. 2007. Zahtevo za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil 28. 11. 2007, je prekrškovni organ skupaj z opisom dejanskega stanja odstopil sodišču v odločanje 23. 1. 2008. Do 31. 3. 2010, ko je sodišče izdalo odredbo za zaslišanje obdolženega A. Š., sta pretekli več kot dve leti. Zaslišanje obdolženega in izdaja sodbe nista bili več dopustni, saj je pregon za prekršek že zastaral. Sodišče je tako na način iz 3. točke 156. člena ZP-1 kršilo določbe zakona o zastaranju pregona.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. člena ZP-1 vročena storilcu, ki je odgovoril, da se strinja z vloženo zahtevo.

B.

4. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška (t. i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje pregona (t. i. absolutno zastaranje postopka o prekršku).

5. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je prekrškovni organ storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog odstopil sodišču v odločanje 23. 1. 2008. Sodišče je spis prekrškovnega organa prejelo 29. 1. 2008. Okrajna sodnica je 31. 3. 2010 izdala odredbo, da se obdolženca vabi na zaslišanje 19. 4. 2010. Zaslišanje je bilo tega dne opravljeno, sodišče pa je 26. 4. 2010 izdalo sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo. Iz spisa izhaja, da v času med predložitvijo spisa sodišču in izdajo odredbe za vabljenje obdolženca ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, ki bi v smislu tretjega odstavka 42. člena ZP-1 merilo na pregon storilca prekrška.

6. Zato je pravilna ugotovitev vrhovnega državnega tožilca, da je v obravnavani zadevi postopek o prekršku oziroma pregon prekrška zastaral, saj je med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minilo več kot dve leti. Preizkus in posredovanje zahteve pristojnemu sodišču predstavlja postopanje prekrškovnega organa, brez katerega se postopek o prekršku ne more nadaljevati v smeri pravnomočne odločitve. Gre torej za dejanje, ki po svoji naravi meri na pregon storilca prekrška, zato je 23. 1. 2008 začelo zastaranje teči znova. Še pred izdajo odredbe, da se obdolženca vabi na zaslišanje, natančneje 23. 1. 2010, je nastopilo zastaranje pregona, zato bi moralo sodišče na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1, ki se po tretjemu odstavku 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, izdati sodbo, s katero bi postopek o prekršku ustavilo (4. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

7. Ker tega ni storilo, temveč je nadaljevalo postopek, ki ni bil več dovoljen, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper A. Š. ustavilo.

8. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).